Spoprijemanje s preizkušnjami v moči Boga

Pripoveduje Stepan Kožemba

Neke noči na začetku aprila leta 1951 so se v našo ukrajinsko vas Stenjatin pripeljali tovornjaki, na katerih je bila sovjetska vojska. Oboroženi vojaki so obkolili izbrane hiše, odvedli cele družine Jehovovih prič ter jih odpeljali v Sibirijo. Bil sem dovzeten 12-letni fant in razmišljal sem, zakaj so z njimi tako ravnali ter kako so ti lahko prenašali tako trpljenje.

RODIL sem se oktobra leta 1938 v vasi Stenjatin. Mati je umrla dva tedna po mojem rojstvu, očeta pa so ubili leta 1944, ko se je v sovjetski vojski bojeval proti Nemčiji. Sprejeli sta me očetovi sestri Olena in Ana ter me vzgajali.

Bil sem še fant, a sem poznal precej Jehovovih prič v našem mestu. Kadar koli se je pojavila kaka priložnost, so se z menoj in z drugimi pogovarjali o Mesijanskem kraljestvu. Sčasoma sem se z nekaterimi mladimi Pričami spoprijateljil. Povsem me je presenetilo, ko jih je sovjetska vojska zajela in odpeljala v Sibirijo.

Toda vsi Priče niso bili izgnani. Stepan, Priča, ki je živel blizu mojega doma, je lahko ostal, ker drugi iz njegove družine niso bili Priče. Bil je šest let starejši od mene, in po koncu šole sem delal z njim kot tesar. Z mano je preučeval Biblijo in pri tem uporabljal izvode Stražnega stolpa, ki so bili na razpolago. Stepan, ki zdaj služi pravemu Bogu Jehovu v Estoniji, je bil ves navdušen, ko sem se julija 1956 krstil.

Nasprotovanje je spadalo k življenju vsakega Jehovovega služabnika v Ukrajini. Oblasti so izvajale hišne preiskave, da bi našle biblijsko literaturo, zato sem imel kar nekaj skrivnih mest. Teti Olena in Ana sta bili grški katoličanki in nista odobravali mojega stika s Pričami. Skušali sta celo vplivati name, da se ne bi več družil z njimi. Včasih sem se počutil podobno kakor apostol Pavel, ‚hudo preobtežen, nad svojo moč‘. Toda odnos z Bogom Jehovom me je krepil, da sem vzdržal vsako preizkušnjo. (2. Korinčanom 1:8; Filipljanom 4:13)

Bojevanje, da bi ostal nevtralen

V Sovjetski zvezi je bilo služenje vojaškega roka za 18-letne mladeniče obvezno. Zaradi biblijskega spoznanja sem bil odločen, da bom ostal nevtralen glede zadev tega sveta, kar je pomenilo, da se nisem hotel pridružiti sovjetski vojski. (Izaija 2:4; Janez  17:14–16) Olena in Ana sta me spodbujali, naj postanem vojak, čeprav so njunega brata, mojega očeta, ubili v vojni.

Ko sem prejel naborne papirje, sem odšel na vojaški sedež na našem področju in jim pojasnil svoje stališče. Nemudoma so me aretirali in zadržali v priporu, medtem pa proti meni pripravljali obtožbe. Sojenje je bilo zaprto za javnost; niti teti niso obvestili o datumu sojenja. Sodniku, tožilcu in porotnikoma sem dal temeljito pričevanje. Po 20 minutah je bilo vsega konec. Moja obsodba – pet let zapora in nadaljnjih pet let, v katerih so mi odvzeli nekaj državljanskih pravic.

Prestajanje kazni

Po sojenju so me zaprli v Lvovu. Tri mesece po aretaciji, dokler me niso premestili v delovno taborišče, nisem imel ne krščanske bratovščine, ne Biblije, ne biblijske literature. Toda ostal sem duhovno dejaven, ko sem pričeval sojetnikom, ki so težko razumeli, zakaj nisem hotel služiti vojaškega roka. V teh mesecih sem se opiral na osebno preučevanje, ki sem ga imel, preden so me priprli. Iz izkušnje sem se naučil nekaj dragocenega: osebni biblijski pouk nam pomaga zgraditi duhovno zalogo, ki nas vzdržuje, ko se pojavijo preizkušnje. (Janez 14:26)

Aprila leta 1958 so me premestili v delovno taborišče 21, blizu Dnepropetrovskega, več kot 700 kilometrov od doma, da bi tam odslužil še ostanek kazni. Vstajali smo ob 6. uri zjutraj, po zajtrku pa so nas naložili na tovornjake in odpeljali kakih 50 kilometrov stran, na naše delovišče zunaj taborišča. Osem ur smo delali na gradbišču in se potem vrnili v taborišče prenočit.

V barakah, kjer smo spali, je bilo po sto jetnikov. Hrana je bila slaba, življenjske razmere pa špartanske. Toda v barakah sem imel vsaj družbo dveh Soprič. Vsak od nas se je zavestno trudil spodbujati druga dva. To je nadaljnji način, po katerem Jehova daje moč svojim služabnikom v stiski – po družbi sovernikov. (2. Korinčanom 7:6)

Vsega skupaj je bilo v taborišču 12 Prič. Nekateri so imeli zunaj taborišča sorodnike, ki so nam tihotapili strani Stražnega stolpa, skrite v pošiljkah hrane. Stražarji so odprli večino zavitkov in, preden so nam jih dali, preverjali vsebino. Toda da smo se ognili temu, da bi nas odkrili, so bile strani Stražnega stolpa zavite v plastiko in potisnjene v pločevinke z marmelado, katerih se stražarji niso trudili odpirati. Ko smo prejeli članke, smo jih ročno prepisovali in si jih med seboj delili.

Po svojih najboljših močeh smo tudi oznanjevali o Božjem kraljestvu in Jehova je blagoslovil naše prizadevanje. Spoznal sem na primer sojetnika Sergeja, ki je bil prej računovodja v nekem državnem podjetju v vzhodni Ukrajini. Ko so v službi odkrili neko prevaro, so mu naprtili odgovornost zanjo in ga obsodili na deset let zapora. Več Prič je v zaporu preučevalo z njim z vsemi razpoložljivimi revijami. Sergej se je odzval in mi navsezadnje rekel: »Ko bom na prostosti, se želim krstiti kot Jehovova priča!« Izpolnil je obljubo in se kmalu po tem, ko so ga izpustili, krstil in zvesto služil Jehovu do svoje smrti.

 Zmeda glede 13. poglavja Lista Rimljanom

Iz zapora so me izpustili januarja leta 1963 in vrnil sem se v domačo vas Stenjatin. Skoraj takoj sem občutil, da je bilo v krajevni občini v Sokalu nekaj narobe. Vzdušje med brati je bilo napeto. V čem je bil problem? Kaj je privedlo do teh negotovih razmer?

Več let so sovjetske oblasti skušale podpihovati neenotnost med Jehovovim ljudstvom, tako da so aretirale brate, jih zasliševale in jim namigovale, da so Združene države Amerike uporabile Priče za širjenje svojih interesov. Uradniki so priporočali, da bi Priče v Sovjetski zvezi ustanovili lastno, ločeno organizacijo, in še dodali, da bi potem lahko imeli mirne odnose z državo in bi brez preganjanja izpovedovali svojo religijo. Uradniki so vse to izrekli tako, da je bilo videti privlačno.

Potem pa je bilo v Stražnem stolpu, 15. november 1962, ki je v ukrajinski izdaji izšel kasneje, 1. julija 1964, predstavljeno novo razumevanje 13. poglavja Lista Rimljanom. Do takrat smo razumeli, da ‚višje oblasti‘, omenjene v 1. vrstici, predstavljata Bog Jehova in Jezus Kristus, v Stražnem stolpu pa je pisalo, da ‚višje oblasti‘ pravzaprav predstavljajo zemeljske vlade in da so te »od Boga razpostavljene na svoje relativne položaje«. (Rimljanom 13:1, NW)

Nekateri Priče so težko verjeli temu popravljenemu gledišču, ker so bili voditelji zemeljske oblasti v Sovjetski zvezi tako kruti, ko so skušali izničiti pravo čaščenje Boga. Ti Priče so zato menili, da novo razumevanje, ki je bilo v Stražnem stolpu, ni izviralo iz uradne organizacije Jehovovih prič. Mislili so, da so si te informacije izmislili tisti, ki so sklenili kompromis z oblastmi, zato da bi bili Priče bolj poslušni sovjetski državi.

Tako je bil vsak Jehovov služabnik v Ukrajini pred vprašanjem, katera skupina je prava in katera napačna. Opazoval sem Priče, ki so podpirali eno ali drugo stran tega prerekanja, in se spraševal: ‚Kakšne nagibe imajo?‘ Kmalu sem lahko videl jasno razliko med obema stranema.

Večina Jehovovih prič, med njimi nekateri morda tudi niso popolnoma razumeli te nove razlage 13. poglavja Lista Rimljanom, je želela ostati zvesta Jehovu in njegovi organizaciji. Drugi pa so začeli dvomiti, ali zadnje publikacije Watch Tower Bible and Tract Society še vedno prihajajo od uradne organizacije Jehovovih prič. Takšni so se tudi nagibali k skrajnostnim glediščem na številne zadeve. Menili so na primer, da ni prav, če je nevesta na poroki  oblečena v belo in če zakonca nosita poročni prstan. Več ljudi je zapustilo organizacijo. Sčasoma pa je kar nekaj teh spoznalo, da so naredili napako, in se vrnilo služit Jehovu.

Ilegalna dejavnost

Naše krščanske dejavnosti so bile prepovedane, a smo kljub temu, kadar koli je bilo mogoče, imeli tedenske shode v skupinah s po 10 do 15 navzočimi. Shodi, tako biblijsko preučevanje kakor naše druženje po preučevanju, so nam dajali duhovno moč. Drug drugemu smo pripovedovali doživetja in to nam je pomagalo, da smo se zavedali, da se je vsak od nas moral enako bojevati. K srcu smo si vzeli to, kar je napisal apostol Pavel: »Isto trpljenje prenaša bratovščina vaša [. . .] po svetu.« (1. Petrov 5:9)

Naše razprave so temeljile na člankih v Stražnem stolpu. Kako so te revije prišle do nas? Priče, ki so bili kurirji, so čez mejo v Ukrajino prinašali mikrofilmske izdaje. Ti filmi so šli po že prej domenjeni poti od enega Pričevalca do drugega. Vsak od njih je potem naredil dovolj izvodov za svojo občino. Včasih sem tudi jaz sodeloval pri izdelovanju takih izvodov. Ves dan sem delal, ponoči pa sem bil zaposlen v Jehovovi službi, ko sem izdeloval revije in druge reči. Izziv se je bilo ravnati po tem razporedu, a odgovorni v organizaciji smo se naučili, da Jehova »trudnemu daje krepkosti«. (Izaija 40:29)

Ustvarjali smo priložnosti, da smo se z ljudmi, ki smo jih srečali, pogovarjali o Bibliji. Mnogi smo to delali med vožnjo z javnimi prevoznimi sredstvi. Običajna metoda za začetek pogovora je bila preprosto brati dnevni časopis, nato pa priložnostno omeniti nedavno novico potniku, ki je bil poleg. Potem ko je pogovor stekel, smo ga usmerili k biblijski temi. Tako smo širili dobro novico na našem področju.

Vrla žena

Leta 1965 sem se poročil s Tamaro, ki so jo vzgojili v služabnico pravega Boga in je vedela, kaj v preizkušnjah pomeni postaviti se za svojo vero. Njenega brata Sergeja so trikrat aretirali in mu sodili zaradi pričevalskih dejavnosti. Zadnjikrat so pri njem našli izvode Stražnega stolpa in ga obsodili na deset let zapora. Tamaro so oblasti odvedle na svoj sedež, jo tam zasliševale in ji grozile z zaporom.

Po poroki sva težko našla bivališče, a nama je neka družina, ki je živela v Sokalu in je bila naklonjena Pričam, za nizko ceno ponudila majhno sobo v svojem domu. Zagotovili so nama, da bo lahko Tamara, če me ponovno aretirajo in zaprejo, ostala v tej sobi. Z ženo sva bila hvaležna Jehovu za njegov blagoslov, tej družini pa za prijaznost. Kasneje je nekdo od njih umrl in Tamara je izkoristila priložnost ter hčerki Galini pojasnila vstajenjsko upanje. Seme biblijske resnice je obrodilo sadove in Galina je vzljubila našega Stvarnika. Krstila se je in zdaj skupaj s svojim možem služi Jehovu.

 V 1970-ih letih sem večino koncev tedna potoval v različne dele Ukrajine, tudi v Moldavijo in na Karpate, ter se tam sestajal s tistimi, ki so bili na čelu v Jehovovi organizaciji, in jih spodbujal. Običajno sem odšel v petek zvečer in se vrnil domov pozno v nedeljo. Tamara je malokdaj vedela, kam grem, in včasih je celo dvomila, ali se bom sploh še vrnil. To je trajalo več let. Zdaj lahko samo potrdim to, kar pravi Biblija o vrli ženi: »Visoko presega bisere cena njena.« (Pregovori 31:10)

Takrat je bila vsaka dejavnost Jehovovih prič povezana z nekaj tveganja. Vztrajali smo lahko samo z močjo, ki smo jo dobivali od Jehova. Neštetokrat sem bil v težavnih razmerah in nisem vedel, kaj narediti. Tako sem tiho zmolil in se oprl na Jehovovo moč. To je postal naš način življenja. (Dejanja 4:29)

Novejše obdobje

Čas je mineval in za Jehovove služabnike v Ukrajini je postajalo življenje lažje. Preganjanja je bilo manj, zaporne obsodbe pa so nadomestile globe. V 1980-ih so oblasti začele upoštevati to, da so Jehovove priče res mednarodna organizacija. Tako si je država z zapiranjem Prič v Ukrajini in drugod po Sovjetski zvezi kvarila ugled v tujini. Spominjam se, da me je zasliševal neki uradnik, ki mi je dejal: »Zdaj se zavedamo, da ni nujno, da je religija slaba. Naša največja skrb je, da religiozna skupina ne bi škodovala državi.«

V Vzhodni Evropi se je železna zavesa na koncu 1980-ih začela dvigovati in od takrat imamo v Ukrajini več svobode. Leta 1991 je bilo naše oznanjevalsko delo legalizirano. Potem pa je septembra leta 1998 Watch Tower Society ustanovila podružnični urad v Lvovu. Na začetku leta 1999 se je začela gradnja novih podružničnih prostorov, v katerih bo lahko več kot 170 delavcev. Zdaj v oznanjevalskem delu v Ukrajini sodeluje čez 112.000 oznanjevalcev in leta 2000 je spominsko slovesnost obiskalo več kot 250.000 ljudi. Največjo pozornost pa zbuja število mladih v naših vrstah. Na zborovanju v Kijevu leta 1991 me je neka novinarka vprašala:

 »Od kod prihajajo vsi ti ljudje? Mislila sem, da v Sovjetski zvezi ni Prič, zdaj pa jih je naenkrat na tisoče!«

»Nismo se pojavili iznenada, čez noč,« sem ji dejal. »Tukaj služimo Jehovu že mnogo let.«

»Kako pritegnete toliko mladih v vašo religijo?« je hotela vedeti.

»Najboljše je, da to vprašate njih same. Naj vam oni povedo, zakaj želijo služiti Jehovu.«

»Sem jih že,« je dejala novinarka. »Dejali so mi, da v tem uživajo.«

»Potem je to razlog,« sem dodal. »Če to pravijo naši mladi, potem je to pojasnilo.«

Pa niso mladi edini, ki uživajo v služenju Jehovu. S Tamaro mu služiva vsega skupaj že več kot 80 let in za nič ne bi spremenila najine vere. Smo Jehovove priče, a imamo kljub temu težave. Zavedamo se, da se bo vsak, kolikor dolgo bo trajala ta stvarnost, še naprej spoprijemal z njimi. Toda za spoprijemanje s preizkušnjami smo opremljeni bolje kakor katera koli druga skupina ljudi na zemlji. Ostajamo odločeni, da se bomo še naprej spoprijemali s temi preizkušnjami, kakor smo se v preteklosti, v moči našega vsemogočnega Boga, Jehova. Občutimo enako, kakor je občutil Mojzes, ko je pel pesem zmage: »Moč moja in pesem moja je GOSPOD, on mi je postal rešitev.« (2. Mojzesova 15:2)

[Slika na strani 22]

S Sopričami v delovnem taborišču 21

[Slika na strani 22]

Mikrofilm ukrajinskega ‚Stražnega stolpa‘ (naravna velikost)

[Slika na strani 23]

Z ženo Tamaro

[Slika na straneh 24, 25]

Umetnikova upodobitev novega podružničnega kompleksa v gradnji v Lvovu

[Slike na strani 25]

Zakaj toliko mladih v Ukrajini služi Jehovu?