Medicinske sestre – zakaj jih potrebujemo?

»Zdravstvena nega je ena najtežjih veščin. Sočutje je lahko motiv zanjo, toda znanje je naša edina delovna moč.« (Mary Adelaide Nutting, 1925, prva profesorica zdravstvene nege na svetu)

V SVOJI najpreprostejši obliki je zdravstvena nega stara že tisoče let, poznali so jo že v biblijskih časih. (1. kraljev 1:2–4, SSP) V zgodovini so mnoge izredne ženske negovale bolne. * Razmislite na primer o Elizabeti Madžarski (1207–1231), hčeri kralja Andreja II. Med lakoto leta 1226 je organizirala razdeljevanje hrane. Nato je uredila, da so zgradili bolnišnice, in tam skrbela za gobavce. Elizabeta je umrla, stara le 24 let, in večidel svojega kratkega življenja skrbela za bolne.

Nemogoče je govoriti o zgodovini zdravstvene nege, ne da bi pri tem omenili Florence Nightingale. Ta neustrašna angleška gospa je s skupino 38 medicinskih sester reorganizirala vojaško bolnišnico v Skutariju, predmestju Konstantinopla, med krimsko vojno v letih od 1853 do 1856. Ko je prišla tja, je bila umrljivost skoraj 60-odstotna, ko pa je leta 1856 odšla, je bila manj kot 2-odstotna. (Glej okvir na strani 6.)

Nadalje je na zdravstveno nego močno vplivala Ustanova za protestantske diakonise v Kaiserswerthu v Nemčiji, ki jo je obiskovala Nightingalova, preden je odšla na Krim. Sčasoma so nastale tudi druge izvrstne skupine za zdravstveno nego. Leta 1903 je na primer Agnes Karll ustanovila Poklicno organizacijo za nemške medicinske sestre.

Menijo, da danes medicinske sestre sestavljajo največjo poklicno skupino v sistemu zdravstvenega varstva. Svetovna zdravstvena  organizacija poroča, da trenutno v 141 državah dela precej nad 9,000.000 medicinskih sester in babic. In kako pomembno delo opravljajo! V The Atlantic Monthly piše, da medicinske sestre »tkejo tapiserijo nege, znanja in zaupanja, ki je odločilna za preživetje bolnikov«. Torej se lahko glede sester upravičeno vprašamo: Kaj bi brez njih?

Vloga medicinskih sester pri okrevanju

V neki enciklopediji je zdravstvena nega definirana kot »proces, pri katerem medicinska sestra pomaga bolnemu ali poškodovanemu posamezniku okrevati oziroma zopet si pridobiti samostojnost, kolikor je to le mogoče«.

Seveda je v ta proces zajeto marsikaj. Je več od samega rutinskega preverjanja srčnega utripa in krvnega tlaka. Medicinska sestra ima bistveno vlogo pri bolnikovem okrevanju. Glede na The American Medical Association Encyclopedia of Medicine »se medicinska sestra bolj zanima za bolnikov celotni odziv na neko motnjo kakor za samo motnjo in skuša olajšati telesno bolečino, duševno trpljenje in, ko je mogoče, ogniti se zapletom«. Poleg tega je medicinska sestra pripravljena za bolnika »razumevajoče skrbeti, kamor sodi potrpežljivo poslušanje o tesnobi in strahovih ter čustvena podpora in tolažba«. In ko bolnik umira, pravi ta vir, mu mora medicinska sestra »pomagati, da ob tem, ko se spoprijema s smrtjo, občuti čim manj stiske in ohrani čim več dostojanstva«.

Mnoge medicinske sestre pa naredijo še več od svoje dolžnosti. Ellen D. Baer je denimo pisala o svoji izkušnji v Montefiorovem zdravstvenem centru v mestu New York. Zjutraj ni hotela samo na hitro opraviti vizite s kirurško ekipo. »Hotela sem ostati pri bolnikih,« piše. »Jim pomagati pri vajah dihanja, pri hoji, jih dobro na novo obvezati, jim odgovarjati na vprašanja, pojasnjevati razne stvari in jih tudi osebno tolažiti. Rada sem navezala stik z bolniki in se z njimi zaupno povezala.«

Ni dvoma, da se lahko vsakdo, kdor je nekaj časa v bolnišnici kot bolnik, spomni kakšne sočutne medicinske sestre, ki je tudi imela takšnega samopožrtvovalnega duha. Kakšne pa so zahteve, da je neka medicinska sestra res izvedena?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 3]

Florence Nightingale

[Vir slike]

Courtesy National Library of Medicine