Spoznajte avstralske neželate čebele

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

ALI vas je že kdaj spravilo v dobro voljo pomirjujoče brenčanje marljivih čebel, ki so v lesketajočem se soncu zgodnje pomladi hitele s cveta na cvet? To so res čudovite žuželke. Ko le ne bi pikale!

Morda vas bo presenetilo, ko boste izvedeli, da nekatere čebele ne pikajo. To so avstralske neželate čebele. Najdemo jih lahko na mnogih delih vzhodne Avstralije. Neželate čebele so malo daljše od štirih milimetrov. So črne, na glavi in ob strani telesa pa imajo močne bele dlačice. Mnoge imajo tudi drobne rumene pike na vrhnjem robu oprsja. Vzdolž obale, od daljnega Queenslanda na severu do Novega južnega Walesa na jugu, je mogoče najti vsaj deset vrst neželatih čebel. Nekatere so celo na tropskem delu celine, na Severnem teritoriju.

Pomislite na koristi tistih, ki točijo med iz panjev. Neki čebelar pravi: »Pri delu [z drugimi vrstami čebel] moram nositi pajčolan in puli, pri [neželatih čebelah] pa ne potrebujem nikakršne zaščite. Pet minut zatem, ko odprem panj, čebele še vedno delajo, kakor da me ni.«

Panji neželatih čebel se precej razlikujejo od panjev drugih čebel. Pravzaprav se jim pogosto reče gnezda. Neželate čebele ne shranjujejo medu in cvetnega prahu v običajnih, šesterokotnih razporeditvah v satovju, temveč si naredijo skupke ovalnih mešičkov. Ko so ti polni, jih zapečatijo, nato pa nanje ali okoli njih naredijo nove mešičke.

V gnezdu

Pa si oglejmo notranjost gnezda, v katerem je kakih 15.000 neželatih čebel. Toda bodite previdni! Te čebele vas resda ne pikajo, lahko pa vas ugriznejo s svojimi čeljustmi.

Ko gremo po hodniku gnezda, lahko vidimo, kako zelo so pridne. Te čebele res delajo  skupinsko. Vsaka čebela natanko ve, kaj mora narediti in kje mora to narediti. Vidimo drobno čebelo, ki oblikuje in lošči nov medeni mešiček, kakor da bi natančno delala po popolnem načrtu. Poleg nas štiri čebele pečatijo mešiček, ki so ga druge pravkar napolnile z medom. Velik tridimenzionalen okvir je ogrodje, v katerega vgradijo medene mešičke. Ta gradbena mojstrovina je opora, ki pomaga držati težo medu.

Zdaj vstopamo v naslednji predel in opazimo čebelo, ki je mnogo večja od drugih. To je matica v vsej svoji veličini! Kako lepa je, oblečena v bleščeče črno z zlatimi prstani in obdana z množico drugih marljivih čebel! Zdaj začne matica legati jajčeca v 60 celic, ki so bile pripravljene zanjo. Njena spretnost in natančnost nas spominjata na mamo, ki svojega otročička lega v otroško posteljo! Bodite pozorni tudi na to, kako hitro delavke pečatijo celice za matico. V samo nekaj minutah je delo opravljeno.

Izleganje jajčec

V vsakem izleženem jajčecu drobna ličinka (oziroma žerka) jé hrano, ki je dana v zanjo pripravljeno celico. Ko ličinka preraste voščeno celico, si zase sprede svilnat kokon. V njem iz ličinke nastane čebela (preko stopnje bube). Ta potem pride iz kokona in začne delati, še prej pa jo čebele negovalke malo očedijo. In kaj se zgodi z voščenimi celicami? Nemudoma jih zberejo, snov pa reciklirajo. Ko čebele pridejo iz kokonov, teh ne potrebujejo več. Če bi jih pustile tam, bi se v gnezdu le kopičili. Tako številne čebele čistilke odstranijo te ostanke.

Mnoge vrste neželatih čebel izdelujejo gradbeni material, ki se imenuje cerumen.  Tega delajo iz voska iz lastnih teles, skupaj s smolo in voskom, ki ju naberejo iz rastlin in dreves. S cerumnom gradijo ogrodje za opornike in prečke ter oporne letve, ojačane na vseh stikih. Ko v tem ogrodju oblikujejo mešičke za med in cvetni prah, tekajo okoli njih ter tako oblikujejo in stiskajo cerumen. Nato mešičke napolnijo in jih zapečatijo za shrambo. Videti je, da čebele nagonsko poznajo sezonsko vrednost rastlin in muhavost vremena. Zdi se, da se dobro zavedajo pomembnosti zbiranja in shranjevanja hrane za preživetje.

Čebele zapustijo gnezdo in se odpravijo iskat gradbeni material, pa tudi nektar in cvetni prah. Ko je čebela zunaj gnezda, postane sposoben pilot in navigator. Natanko tudi ve, kaj zbrati in kje to najti.

Nastanek novega doma

Kolonija raste, v gnezdu pa ni več prostora. Kaj zdaj? Videti je, da je družina dobila sporočilo: »Zgraditi bomo morali drugo hišo.« Občasno izvidnik preišče kako votlino, ki bi bila lahko primerna za gnezdo. Za njim si kraj ogledajo »inženirji«. Teh izvedencev je navadno od 30 do 50. Več ur si ogledujejo notranjo površino votline ter jo navidez označijo s črtami in količki. Ko določijo, da je temelj pravšnji, se vrnejo domov, očitno poročat. Nato, običajno je to v 48 urah, prispejo pravi »gradbeniki«. V ekipi je lahko več kot tisoč čebel, ni pa matice. Hitro se lotijo dela, tako da vnašajo gradbeni material in hrano iz prvega gnezda.

Da bi pripravili vse za prihod matice v to novo gnezdo, je treba napraviti plodišče, tako da se bo vzdrževala prava temperatura, približno 28 stopinj Celzija. Da bi to dosegle, morajo čebele delavke obdati gnezdo s steno iz cerumna, kakor da bi ga odele z odejo. Videti je, kot da te modre čebele vedo, da morajo biti jajčeca na toplem. Zdaj je približno deveti dan in vse je pripravljeno za prihod nove matice, ki se je razvila v prvem gnezdu. Ta takoj zatem začne izlegati jajčeca, iz katerih bodo prišle nove čebele za njeno palačo.

Postopoma čebele, ki so se vselile iz prvega gnezda, poginejo in nadomestijo jih nove, mlajše čebele iz tega novega doma. Sčasoma bodo čebele iz tega gnezda ugotovile, da morajo zgraditi drugo hišo. In tako se začne novi osupljivi krog, ki ga je oblikoval edinstveni Stvarnik!

[Slika na strani 13]

Neželate čebele ne gradijo šesterokotnega satovja, temveč skupke ovalnih mešičkov

[Slika na strani 14]

V Avstraliji je vsaj deset vrst neželatih čebel