Od neznosnih muk do anestezije

PACIENTI, ki so morali v operacijsko sobo pred 1840. letom niso bili zaskrbljeni. Bili so na smrt prestrašeni! Zakaj? Ker takrat niso poznali anestezije. Dennis Fradin v svoji knjigi “We Have Conquered Pain” pravi: »Kirurgi so bili znani po tem, da so v operacijsko sobo vstopili s steklenico viskija v vsaki roki – ena je bila za pacienta, druga pa za zdravnika, tako da je lahko prenesel pacientove krike.«

Upijanjanje oziroma omamljanje pacienta!

Zdravniki, zobozdravniki in pacienti so poskusili skoraj vse, da bi olajšali bolečino pri operaciji. Kitajski in indijski zdravniki so uporabljali marihuano in hašiš. Tudi opij se je kakor alkohol zelo uporabljal v mnogih delih sveta. Starogrški zdravnik Dioskurid – prvi, za katerega se ve, da je rabil besedo »anestezija« – je anestetične zmožnosti pripisoval napojem, narejenim iz mandragore ter vina. Kasneje so nekateri zdravniki poskušali celo s hipnozo.

Kljub temu lajšanje bolečine še zdaleč ni bilo zadovoljivo. Zato so kirurgi in zobozdravniki delali hitro, kot so le mogli; pravzaprav so jih ocenjevali po njihovi hitrosti. Vendar je tudi najhitrejši lahko zadal strahotne bolečine. Posledica tega je bila, da so ljudje navadno raje prenašali vsakovrstne bolezni, od tumorjev pa do tega, da so imeli usta polna gnilih zob, kakor da bi se spoprijeli s trpljenjem pri operaciji ali puljenju zob.

Sladki vitriol in smejalni plin

Leta 1275 je španski zdravnik Ramón Llull, ko je delal poskuse s kemikalijami, proizvedel hlapljivo, vnetljivo tekočino, ki jo je poimenoval sladki vitriol. V 16. stoletju je v Švici rojen zdravnik, splošno znan kot Paracelsus, dal sladki vitriol vdihavati kokošim in opazil, da niso le zaspale, ampak tudi bolečine niso čutile. Tudi on kakor pred njim Llull ni delal poskusov na ljudeh. Leta 1730 je nemški kemik Frobenius tej tekočini nadel njeno sedanje ime, eter, ki je grška beseda za »nebeški«. Toda miniti je moralo še 112 let, preden so popolnoma razumeli etrove anestetične zmožnosti.

Medtem je leta 1772 angleški znanstvenik Joseph Priestley odkril didušikov oksid. Sprva so ljudje mislili, da je ta plin smrtonosen, celo v majhnih količinah. Toda leta 1799 se je  britanski kemik in izumitelj Humphry Davy odločil, da bo raziskal, kako je s tem, tako da ga bo preizkusil na sebi. Na svoje presenečenje je ugotovil, da se je zaradi didušikovega oksida začel smejati, zato ga je poimenoval smejalni plin. Davy je pisal o možnih anestetičnih lastnostih tega plina, vendar se ni takrat nihče lotil nadaljnjega raziskovanja.

Zabave z etrom in smejalnim plinom

Davyjeve šale, ko je bil pod vplivom smejalnega plina – od katerega je bil nekaj časa odvisen – so postale dobro poznane. Plin so kmalu vsepovsod vdihavali za zabavo. Celo potujoči zabaviščniki so kot del svojega programa povabili na oder prostovoljce iz občinstva in jim dali vdihavati didušikov oksid. Plin je razblinil njihove zadržke in kmalu se je občinstvo zaradi nebrzdanih norčij teh prostovoljcev kar zvijalo od smeha.

Nekako v istem času je eter postal priljubljen tudi pri rekreaciji. Toda nekega dne je mlad ameriški zdravnik po imenu Crawford W. Long opazil, da njegovi prijatelji niso čutili bolečine, ko so se zaradi opotekanja pod vplivom etra, poškodovali. Takoj je pomislil na to, da bi se ga dalo uporabiti v kirurgiji. Kot naročeno je imel neki mladenič po imenu James Venable, ki je sodeloval v eni od teh »eteričnih šal«, dva majhna tumorja, katera je želel, da mu odstranijo. Toda ker se je bal bolečine pri operaciji, jo je kar naprej prelagal. Zato mu je Long predlagal, naj ima operacijo, ko bo pod vplivom etra. Venable se je strinjal in 30. marca 1842 je prestal nebolečo operacijo. Toda Long svojega odkritja ni objavil vse do leta 1849.

Tudi zobozdravniki odkrijejo anestezijo

Decembra 1844, se je ameriški zobozdravnik Horace Wells udeležil potujoče predstave, kjer je neki mož po imenu Gardner Colton predstavil didušikov oksid. Wells se je javil, da poskusi plin, vendar je pri tem ostal toliko priseben, da je opazil, kako je neki drugi prostovoljec z nogama treščil ob trdo klop, a ga ni prav nič bolelo, čeprav je krvavel. Tisto noč se je Wells odločil, da bo didušikov oksid preizkusil pri svojem zobozdravniškem poslu – toda šele zatem, ko ga bo najprej preizkusil na sebi. Dogovoril se je, da mu Colton priskrbi plin, njegov sodelavec John Riggs, prav tako zobozdravnik, pa mu izdre nadležen modrostni zob. Poseg je uspel.

Wells se je odločil, da svoje odkritje predstavi javnosti, tako da ga pokaže svojim sodelavcem. Vendar je bil tedaj preveč živčen in je uporabil premalo plina, tako da je pacient zavpil, ko mu je izpulil zob. Občinstvo se je Wellsu takoj začelo posmehovati. Toda vprašati bi morali pacienta, saj je ta kasneje Wellsu priznal, da čeprav je zavpil, skoraj ni čutil bolečine.

 Tridesetega septembra 1846 je prav tako ameriški zobozdravnik William Morton pacientu, ki je bil pod vplivom etra – iste sestavine, kot jo je leta 1842 uporabil Long – izdrl zob brez bolečine. Mortonu je eter pomagal pripraviti znameniti kemik Charles Thomas Jackson. Morton je v nasprotju z Longom poskrbel za javno predstavitev etrovih anestetičnih lastnosti, in sicer na pacientu, ki je prestajal operacijo. Morton je 16. oktobra 1846 v Bostonu v Massachusettsu pacienta omamil. Nato ga je kirurg, dr. Warren, operiral – odstranil mu je izrastek na spodnjem delu čeljusti. Operacija je bil viden dosežek. Kmalu se je novica kot ogenj razširila po vseh Združenih državah in Evropi.

Nadaljnja odkritja

Posledica teh vznemirljivih odkritij je bila, da so ljudje še naprej delali poskuse z raznimi plini. Kloroform, ki so ga odkrili leta 1831, so uspešno uporabili leta 1847. Ponekod je hitro postal glavni anestetik. Kmalu so ga že dajali ženskam pri porodu, med drugim so ga aprila 1853 dali tudi angleški kraljici Viktoriji.

Na žalost je zgodovina splošne anestezije nekako omadeževana. Izbruhnili so vroči prepiri glede tega, kdo – Long, Wells, Morton ali Jackson, znameniti kemik, ki je pomagal Mortonu – naj bi bil najbolj zaslužen za odkritje anestezije (ne pa, seveda, za same kemične sestavine). Glede tega ni bil nikoli sklenjen dogovor, toda mnogi sedaj, ko je že prepozno, z mirnostjo priznajo, da imajo za to zasluge vsi štirje.

Medtem pa je prišlo do napredka na področju lokalne anestezije, ki ji pogosto pravijo tudi področna anestezija. Uporabljajo anestetike, pri katerih pacienti ostanejo pri zavesti, medtem ko je kak del njihovega telesa omrtvičen, tako da ga ne čutijo. Lokalne anestetike dandanes navadno uporabljajo zobozdravniki, ko zdravijo zobe in dlesni, zdravniki pa jih uporabljajo pri manjših operacijah in ko šivajo rane. Anestezisti navadno dajejo lokalne anestetike ženskam pri porodu.

Sčasoma je anesteziologija postala posebno zdravstveno področje. Današnji anestezisti sodelujejo pri pripravljanju pacientov na operacijo. Anestezijo uvajajo s pomočjo visoko razvite opreme ter s kompleksnimi anestetiki, ki so mešanica številnih kemičnih sestavin, skupaj s kisikom. Pravzaprav se mnogo pacientov morda niti ne zaveda, da njihov zdravnik uporablja anestetične pline, saj mu te pogosto dajo takoj zatem, ko je intravenozno uvedena prvotna anestezija. Anestezist prav tako pomaga lajšati bolečine po operaciji.

Če boste torej nekega dne morali na operacijo, se potrudite, da ne boste preveč zaskrbljeni. Predstavljate si, kako ležite na grobi operacijski mizi pred dvema stoletjema. Vrata se odpro in vstopi vaš kirurg z dvema steklenicama viskija. Kar naenkrat je zdajšnja anestezistova razvita oprema videti skoraj prijazna, kajne?

[Okvir na strani 22]

AKUPUNKTURA – lajšanje bolečin z Vzhoda

Akupunktura je stara kitajska terapija, za katero pravijo, da lajša bolečine. Akupunkturisti vbadajo igle na določenih točkah telesa, pogosto daleč stran od predela, ki se zdravi. Ko so igle nameščene, jih lahko vrtijo ali pa skoznje spustijo šibek električni tok. Encyclopædia Britannica pravi, da se akupunktura »na Kitajskem rutinsko uporablja kot anestetik med operacijo. Zahodni obiskovalci lahko na lastne oči vidijo, kako na povsem zavestnih kitajskih pacientih, ki so lokalno anestezirani le z akupunkturo, opravljajo zapletene (in običajno boleče) operacije.«

Akupunkturo bi moral izvajati le usposobljen, zdravstveno izšolan terapevt. V Encyclopedii Americana piše, da »je prišlo že do hudih nesreč, ker so igle predrle srce ali pljuča, in kadar se uporablja nesterilne igle, se lahko zgodi, da pacient dobi hepatitis, pride do lokalne okužbe in podobnih zapletov«. Seveda pa je tudi s splošno anestezijo povezano tveganje, kakor je s samimi operacijami – ne glede na to, katero obliko anestezije se uporabi.

[Slika na strani 23]

Anesteziologija je postala posebno zdravstveno področje

[Vir slike]

Courtesy of Departments of Anesthesia and Bloodless Medicine and Surgery, Bridgeport Hospital - CT

[Navedba vira slike na strani 21]

Strani 2 in 21: Reproduced from Medicine and the Artist (Ars Medica) by permission of the Philadelphia Museum of Art/Carl Zigrosser/Dover Publications, Inc.