Ozelenjevanje amazonskega gozda

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

ORGANIZACIJA Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je poročala, da je svet v 1990-ih letno izgubil na milijone hektarjev naravnih gozdov. Samo v brazilski Amazoniji so brneče verižne motorne žage ter prasketajoči požari že spremenili predel deževnega gozda, po površini večji od Nemčije, v pravcati pašnik. Namesto pokrajine, prekrite z drevesnimi krošnjami, je sedaj gozdna zavesa pretrgana s predeli razpokane zemlje, na rahlo prekrite s plevelom in štrlečimi štori, ki se žgejo na soncu.

Čeprav je to nenehno uničevanje gozdov vznemirljivo, obstajajo žarki upanja. En obetajoč program je že obrodil nekaj sadov. Imenuje se agrogozdarstvo in neki vir ga opisuje kot »metodo, s katero gojenje dreves združujejo s poljskimi nasadi oziroma pašniki na ekološko [. . .] znosen način«. Kako agrogozdarstvo deluje? Kaj je bilo z njim že doseženo? Kaj bi si lahko z njim obetali v prihodnosti? Da bi to ugotovili, je Prebudite se! obiskal Državni raziskovalni inštitut v Amazoniji (INPA) v Manausu, prestolnici brazilske države Amazonas.

Pobeg, ki je prinesel razočaranje

Johannes van Leeuwen, nizozemski agronom v INPOVEM oddelku za agronomijo, že 11 let sodeluje s kmetovalci v Amazoniji. Toda kako to, da se je toliko kmetovalcev sploh znašlo v amazonskem gozdu? Zaradi obsežnega mehaniziranega kmetovanja v osrednji in južni Braziliji so mali kmetje ostali brez lastne zemlje in sredstev za preživljanje, zato so se morali preseliti. Drugim kmetovalcem, ki gojijo juto, katera se uporablja za izdelovanje  vreč, so pošla sredstva za preživljanje, ko so platnene vreče nadomestile plastične. Zopet drugi, ki so živeli na sušnih področjih, so se bili prisiljeni preseliti, da bi našli plodnejša tla. Toda kam bi lahko šli? Slišali so za obljube, da bodo v Amazoniji dobili zemljo, nastanitev ter plodna tla, zato so se na novo podali v deževni gozd.

Toda kmetovalci so kmalu odkrili, da so se nastanili na področju, kjer močno dežuje, je zelo vlažno ter vroče in da so tla neplodna. V dveh do štirih letih so se tla povsem izčrpala in zopet se je pojavil isti problem: revni ljudje na revnih tleh. Obupani kmetovalci so se problema lotili tako, da so, zato da bi pridobili kmetijske površine, posekali še več gozda.

Resda mali kmetje niso glavni povzročitelji uničevanja amazonskega gozda. Največ škode so naredile obsežne živinorejske farme, veliki predelovalni obrati, rudarska in lesna industrija ter projekti gradnje jezov za hidroelektrarne. Toda kljub temu priliv malih kmetov ter to, da sekajo in požigajo drevesa, prispeva k uničevanju gozda.

Posvetovanje z »živo knjižnico«

»Ne glede na to, kolikšen vpliv imajo ti revni kmetje na gozd,« pravi Van Leeuwen, »so  še vedno tu in nimajo kam iti. Da bi torej upočasnili krčenje gozdov, jim moramo pomagati živeti od svoje zemlje, ne da bi jim bilo treba posekati še več gozda.« In tu nastopi agrogozdarski program, kateri uvaja kmetijski postopek, ki se bojuje proti preperevanju tal ter omogoča kmetovalcem, da več let uporabljajo isto izkrčeno zemljišče. Kako pa so raziskovalci prišli do podrobnosti pri tem programu?

Preden se je začel INPOV agrogozdarski program, so leta delali raziskave, ankete ter zbirali terenske vzorce. Dragocene podatke so dobili predvsem iz pogovorov z »živo knjižnico« – Indijancev in caboclosov, ljudi mešanega, belega, črnega in indijanskega rodu, katerih predniki so poselili amazonsko porečje.

Ti amazonski prebivalci imajo zakladnico znanja. Poznajo krajevno podnebje in različne vrste prsti – črno zemljo, rdečo ilovico, belo ilovico, rdečo zemljo ter zmes peska in ilovice – kot tudi množico domačih sadežev, začimb in zdravilnih rastlin, ki jih gozd proizvaja. Z okoriščanjem tega znanja so agronomi in kmetje postali sodelavci pri raziskavi, in takšno sodelovanje je prispevalo h kvaliteti programa.

Gozd ni nekakšen rudnik

Agrogozdarski program se je uvajal postopoma. Prvi korak je bil prepričati kmetovalce, naj na gozd ne gledajo kot na nekakšen rudnik – ki se ga izkoristi in nato zapusti – temveč, naj nanj gledajo kot na obnovljiv vir. Nato so jim svetovali, naj ne zasajajo le kasavo, banane, koruzo, riž, fižol in druge hitro rastoče posevke, ampak tudi drevesa. »Drevesa?« so vprašali kmetovalci. »Zakaj?«

Ker so kmetovalci pogosto doma s področij, kjer drevesa ne igrajo vloge v poljedelstvu, pa tudi ker niso bili seznanjeni z amazonskimi drevesnimi vrstami, so raziskovalci predstavili prednosti zasajevanja dreves. Pojasnili so, da gozdna tla nimajo hranilnih snovi, ki jih posevki potrebujejo. Preden lahko posevki, kot je na primer koruza, vsrkajo hranilne snovi, te spere dež. Drevesa pa nasprotno lahko vsrkajo in naredijo zalogo hranilnih snovi ter ohranjajo plodnost tal. Poleg tega drevesa dajejo živež ter senco živalim. Kmetovalci lahko drevesa prav tako uporabijo za živo mejo, da z njimi označijo meje svojega zemljišča. In seveda so lahko sadna drevesa vir sadja in lesa, ki prinašata dohodek.

Kmetovalci so bili prav tako spodbujeni, naj zasadijo veliko različnih drevesnih vrst in sort. Zakaj? Da bi lahko pridelali več vrst sadja in lesa. Tako se kmetovalec ogne temu, da bi pridelal veliko količino le ene oziroma dveh vrst sadja, ki ju mora nato prodati po nizki ceni, zato ker hkrati še vsi drugi prodajajo isti pridelek.

Obetajoči program prinaša sadove

Katera drevesa zasajajo? »Trenutno zasajamo 30 do 40 tu navedenih sadnih dreves,« pravi agronom Van Leeuwen, medtem ko drži v rokah seznam 65 dreves z eksotičnimi imeni. Da bi prikazal, da je program učinkovit, nam pokaže nekaj fotografij istega dela izkrčenega gozda, posnetih v različnih obdobjih. (Glej okvir »Kako se lahko gozd obnovi«.)

Obisk tržnic v Manausu pokaže, da obetajoči agrogozdarski program prinaša sadove. Na teh tržnicah že prodajajo več kot 60 različnih vrst tamkaj pridelanega sadja. Agronomi upajo, da bolj ko se bo v prihodnosti izvajalo agrogozdarstvo, počasnejše bo krčenje gozdov. Ko se bo kmetovalec navsezadnje naučil, kako znova uporabiti staro zemljišče, ga bo to morda odvrnilo od tega, da bi za novo posestvo posekal gozd.

Ta hvalevredna prizadevanja verjetno ne bodo odstranila globalne nevarnosti za zemeljsko ekologijo. Toda dokazujejo, kaj se lahko doseže, kadar se z našimi dragocenimi viri ravna spoštljivo.

[Okvir/slike na strani 24]

Pomaranča in barbadoška češnja zgubljata položaj

Pomaranča, ta znani simbol za vitamin C, zbledi v primerjavi s sadežem, ki ga pozdravljajo kot »novo kraljico vitamina C«. Celo barbadoška češnja, suveren med sadeži, bogatimi z vitaminom C, mora priznati poraz. Kdo je novi gospodar? Majhen, toda mogočen vijoličast sadež, ki je velik kakor grozdna jagoda in v naravi raste na amazonskem rečnem področju. Kako se imenuje? Kamu-kamu. Ali si zasluži prestol? V neki brazilski reviji piše, da 100 gramov pomaranče vsebuje 41 miligramov vitamina C, medtem ko 100 gramov barbadoške češnje vsebuje 1790 miligramov vitamina C. Vendar pa ista količina kamu-kamuja vsebuje rekordnih 2880 miligramov vitamina C: 70-krat več kot pomaranča!

[Vir slike]

Barbadoška češnja in kamu-kamu: Silvestre Silva/Reflexo

[Okvir/slike na strani 25]

Umetnost večplastnega zasajanja dreves

Zatem ko kmetovalci privolijo v to, da bodo sprejeli nekatere dele agrogozdarskega programa, jim lahko agronom Johannes van Leeuwen da še natančnejši načrt – načrt njihovega bodočega drevesnega nasada. Namesto da bi kar vsevprek izbirali in kombinirali katera koli drevesa, računalniške simulacije agroekosistema pomagajo določiti, katere vrste naj bi zasadili in kako bi morale biti razvrščene. Večplastno zasaditi oziroma razvrstiti male, srednje in velike drevesne vrste v skupine je prava umetnost.

Na primer, prvo skupino sestavljajo drevesa gvajave, gvarane in kupuasuja, ki so zasajena tesno drugo ob drugem. Ta drevesa ostanejo nizka in zgodaj obrodijo sad. Drugo skupino sestavljajo srednje velika drevesa, kot so biribá, avokadovec in murumuru palma, ki potrebujejo več prostora. V tej skupini drevesa navadno kasneje obrodijo sadove kot v prvi. Velika drevesa v tretji skupini, kot so brazilski oreh, pikia in mahagonovec, potrebujejo še več prostora. Nekatera drevesa v tej zadnji skupini dajejo sad, nekatera dragocen les, zopet druga pa oboje. Ko tako vse tri skupine dreves rastejo skupaj, nasad spominja na naravni gozd.

[Slike]

Johannes van Leeuwen (skrajno desno)

Tržnica v Manausu s tam pridelanim sadjem

[Vir slike]

J. van Leeuwen, INPA, Manaus, Brazil

 [Okvir/slike na strani 26]

Kako se lahko gozd obnovi

1) Februar 1993: Ta del gozda v osrednji Amazoniji je bil posekan in požgan septembra 1992. Januarja 1993 so zasadili ananasove grme. Mesec kasneje so zasadili tudi sadna drevesa.

2) Marec 1994: Ananasovi grmi so zrasli in sadna drevesa postajajo bolj opazna. Majhna znamenja na palicah, ki stojijo poleg dreves, povedo, za katera drevesa gre, na primer abiu, brazilski oreh ter breskovo palmo, če jih naštejemo le nekaj. S tem ko so kmetje opleli posevke, je to koristilo tudi drevesom. Drevesa so, kakor da bi pokazala hvaležnost, začela vračati tlom plodnost.

3) April 1995: Hitro rastoče posevke so poželi in pojedli oziroma prodali, množica sadnih dreves pa še naprej raste.

[Vir slike]

Slike 1–3: J. van Leeuwen, INPA-CPCA, Manaus, Brazil