Nenehno iskanje rešitev

ŽE OD samega začetka se Organizacija Združenih narodov zanima za otroke in njihove probleme. Ob koncu leta 1946 je ustanovila Mednarodni sklad Združenih narodov za pomoč otrokom v sili (Unicef) kot začasen ukrep za otroke na področjih, opustošenih zaradi vojne.

Leta 1953 je ta sklad v sili prešel v stalno organizacijo. Čeprav je sedaj uradno znan kot Sklad Združenih narodov za otroke, je obdržal svojo prvotno kratico, Unicef. In tako Unicef več kot pol stoletja pomaga otrokom po svetu s hrano, obleko in zdravstveno oskrbo ter skuša poskrbeti za njihove potrebe na splošno.

Potrebam otrok je bil dan večji pomen leta 1959, ko so Združeni narodi sprejeli Deklaracijo o otrokovih pravicah. (Glej okvir na 5. strani.) Upali so, da bo ta dokument zbudil zanimanje za probleme otrok in jih pomagal rešiti s spodbujanjem k javni podpori, finančni in drugačni.

Toda »dvajset let kasneje«, kot poroča Collierjev 1980 Year Book, »so bile te ‚pravice‘ – še zlasti tiste glede prehrane, zdravja in gmotne blaginje – še vedno zelo neuresničene za mnoge od 1,5 milijarde otrok po svetu«. Združeni narodi so tako zaradi priznavanja stalne potrebe po rešitvi problemov otrok in v skladu s svojimi cilji, ki so jih razglasili, leto 1979 določili za Mednarodno leto otroka. Vladne, civilne, verske in dobrodelne skupine povsod po svetu so se hitro odzvale na iskanje rešitev.

Ali je bilo vse samo ‚kruta šala‘?

Žal pa otrokom v državah v razvoju, glede na Unicefovo poročilo, v mednarodnem letu otroka ni šlo dobro. Ob koncu tega leta je bilo med  njimi še vedno kakih 200 milijonov nedohranjenih, in polovico od 15 milijonov umrlih otrok, mlajših od pet let, se lahko pripiše nedohranjenosti. Od 100 otrok, ki so se tistega leta vsako minuto rodili v državah v razvoju, jih je 15 umrlo, preden so dopolnili eno leto. Osnovno šolo jih je končalo manj kot 40 odstotkov. V uvodniku časopisa Indian Express je bila v komentarju na Unicefovo poročilo pritožba, da se je leto otroka izkazalo za »kruto šalo«.

Nekateri posamezniki so ta neuspeh predvideli. Fabrizio Dentice je tako v reviji L’Espresso na samem začetku omenjenega leta pisal: »Da bi popravili razmere, je treba nekaj več od leta otroka.« V reviji je bil komentar: »Današnji življenjski slog nas dela takšne, kakršni smo, in to je tisto, kar je treba spremeniti.«

V nenehnem iskanju rešitev problemov otrok se je septembra 1990 na sedežu ZN sestal svetovni vrh. To je bil eden največjih sestankov svetovnih voditeljev v zgodovini. Navzočih je bilo več kot 70 vladnih voditeljev. Shod se je vezal na predhodno Konvencijo o otrokovih pravicah, ki so jo sprejeli 20. novembra 1989 in je začela veljati 2. septembra 1990. Do konca tistega meseca je ta sporazum ratificiralo že 39 držav.

»Konvencija,« je Unicef nedavno omenil, »je hitro postala najbolj splošno sprejet sporazum o človekovih pravicah, kar jih je kdaj bilo, in to je po svetu dalo zagon dejavnosti za otroke.« In res, do novembra 1999 je Konvencijo sprejelo 191 držav. Unicef se je ponašal: »V desetletju po sprejetju Konvencije o otrokovih pravicah je bil v uveljavljanju in varovanju pravic otrok narejen večji napredek kakor v katerem koli drugem primerljivem obdobju človeške zgodovine.«

Nemškega predsednika Johannesa Raua pa je kljub temu napredku navedlo k besedam: »Žalostno je, da nas je v našem času še vedno treba opozarjati, da imajo otroci pravice.« Oziroma da nas je treba opozarjati, da imajo še vedno resne probleme! Unicef je novembra  1999 priznal, da »še vedno ostaja veliko dela«, in pojasnil: »Po svetu po ocenah vsako leto umre 12 milijonov otrok, mlajših od pet let, večinoma zaradi vzrokov, ki se jih da zlahka preprečiti. Kakih 130 milijonov otrok v državah v razvoju ne obiskuje osnovne šole [. . .]. Okrog 160 milijonov otrok je bolj ali manj nedohranjenih. [. . .] Mnogi nezaželeni otroci hirajo v sirotišnicah in drugih ustanovah, brez izobraževanja in zadostne zdravstvene oskrbe. Te otroke pogosto fizično zlorabljajo. Po ocenah opravlja 250 milijonov otrok neko obliko težaškega dela.« Navedeno je bilo tudi to, da 600 milijonov otrok živi v popolni revščini in da bo 13 milijonov otrok do konca leta 2000 zaradi aidsa izgubilo najmanj enega roditelja.

Videti je, da se političnim voditeljem izmikajo zadovoljive rešitve teh problemov. Toda problemi otrok niso omejeni samo na države v razvoju. V zahodnih državah mnogi otroci trpijo drugačno prikrajšanje.

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

»Žalostno je, da nas je v našem času še vedno treba opozarjati, da imajo otroci pravice.«

[Okvir/slika na strani 5]

Deklaracija ZN o otrokovih pravicah:

● Pravica do imena in državljanstva.

● Pravica do naklonjenosti, ljubezni, razumevanja in materialne varnosti.

● Pravica do ustrezne prehrane, stanovanja in zdravstvenih storitev.

● Pravica do posebne nege, če je otrok fizično, mentalno ali socialno prizadet.

● Pravica, da se ga najprej zavaruje in da se mu najprej da pomoč.

● Pravica do obvarovanja pred vsemi vrstami zanemarjanja, okrutnosti in izkoriščanja.

● Pravica do vseh možnosti za igro in razvedrilo ter enakih možnosti za brezplačno in obvezno šolanje, da otrok lahko razvija svoje sposobnosti in da postane koristen član družbe.

● Pravica, da vse svoje zmožnosti razvija v svobodi in dostojanstvu.

● Pravica do vzgajanja v duhu razumevanja, strpnosti, prijateljstva med narodi, miru in občega bratstva.

● Pravica, da vse te pravice uživa brez vsakršnega razločevanja glede na raso, barvo kože, spol, vero, politično ali drugačno prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršno koli drugo okoliščino.

[Vir slike]

Povzetek temelji na Everyman’s United Nations.

[Navedba virov slike na strani 3]

UN PHOTO 148038/Jean Pierre Laffont

UN photo

[Navedba vira slike na strani 4]

Fotografije na 4. in 5. strani Giacomo Pirozzi/Panos Pictures