Otroci si zaslužijo, da so zaželeni in ljubljeni

»DAJTE otroku malo ljubezni, pa vam je bo vrnil obilo.« Tako je napisal John Ruskin, angleški pisec in kritik iz 19. stoletja. Verjetno se bo večina staršev strinjala, da je vredno ljubiti svoje otroke, pa ne le zaradi ljubezni, ki jim jo ti vračajo, temveč, kar je pomembnejše, zaradi pozitivnega vpliva, ki ga bo ta ljubezen imela nanje.

V knjigi Love and Its Place in Nature je denimo pisalo, da so »otroci nagnjeni k umiranju«, če niso deležni ljubezni. Ashley Montagu, znani antropolog britanskega rodu, pa je celo dejal: »Otrok, ki ni ljubljen, je biokemično, fiziološko in psihično zelo drugačen od ljubljenega. Tudi razvija se drugače.«

Toronto Star je poročal o raziskavi, v kateri so sklenili podobno. Pisalo je: »Otroci, katerih med odraščanjem ne objemajo, ljubkujejo oziroma božajo, [. . .] imajo nenormalno veliko stresnih hormonov.« Fizično zanemarjanje v zgodnjem otroštvu »lahko pusti resne dolgotrajne posledice na sposobnosti učenja in spominu«.

Ta odkritja poudarjajo potrebo po fizični navzočnosti staršev. Kako se lahko sicer razvijejo močne vezi med staršem in otrokom? Toda žal je sedaj tudi v bogatih delih sveta težnja, da se za otrokove potrebe skuša poskrbeti stran od staršev. Otroke pošiljajo stran v šole, v nedeljske šole, na delo, v poletne tabore, dajejo jim denar in jih pošiljajo v rekreacijske centre. Milijone otrok je potisnjenih iz družinskega jedra in, če povemo figurativno, na neki razdalji po orbiti krožijo okrog njega, zato se seveda počutijo – tudi če le podzavestno – zapostavljene, nezaželene in neljubljene, obdane s sovražnim svetom odraslih. Morda je takšen pogost občutek otrok eden od razlogov, zakaj je v Berlinu po nekaterih ocenah 3000 pouličnih otrok. Tipičen primer tega je mladi Micha, ki je dejal: »Nihče me ni več hotel.« Devetletni nemški fant se je podobno pritožil: »Raje bi bil naš pes.«

Grdo ravnanje z otroki se pojavlja v mnogih oblikah

Zanemarjanje otrok je oblika grdega ravnanja, ki izdaja pomanjkanje »naravnega srčnega čuta« (NW), kakor temu pravi Biblija. (Rimljanom 1:31; 2. Timoteju 3:3) In lahko vodi v bolj grobe oblike grdega ravnanja. Tako je bilo na primer od mednarodnega leta otroka leta 1979 več pozornosti usmerjene na probleme fizičnega grdega ravnanja z otroki in spolne zlorabe otrok. Seveda je natančne statistične podatke težko dobiti in so od kraja do kraja različni. Toda skoraj ni dvoma, da je brazgotine, ki jih spolno zlorabljeni otroci nosijo s seboj v odraslost, težko zbrisati.

Ne glede na obliko grdega ravnanja, ta otrokom sporoča, da so neljubljeni in nezaželeni. In zdi se, da je ta problem vse večji. Glede na nemški časopis Die Welt, »vse več otrok odrašča v socialne pohabljence«. Dodaja še: »Otrokom manjka topline domačega gnezda. Po besedah [Gerda Romeika, upravnika hamburškega centra za vodstvo otrok], čustvena vez med otroki in starši slabi oziroma se niti nikoli ne sklene. Takšni otroci se počutijo zanemarjene in njihova želja po varnosti ni izpolnjena.«

 Otroci, ki se jim krati pravico do tega, da so zaželeni in ljubljeni, lahko postanejo zagrenjeni, sproščajo svoje razočaranje nad ljudmi, ki so jih zanemarili, morda pa tudi na družbo kot celoto. Pred najmanj desetletjem je neka kanadska delovna skupina v poročilu opozorila na potrebo po takojšnjem ukrepanju, da ne bi bila izgubljena cela generacija, »ki meni, da družbi ni mar zanjo«.

V želji, da bi ušli svojim problemom, lahko neljubljene in nezaželene mlade premami beg od doma. Nato pa v mestih, prežetih s kriminalom, drogami in nemoralo, naletijo na še večje probleme. Pravzaprav je pred več kot 20 leti policija ocenila, da je že v enem samem ameriškem velemestnem področju živelo 20.000 mladih, pobeglih od doma, mlajših od 16 let. Opisali so jih kot »produkti razbitih domov in surovosti, za kar so pogosto krivi starši, zasvojeni z alkoholom ali drogami. Gredo na ulico, za preživetje prodajajo svoje telo, nato pa, ko jih zvodniki pretepajo in so oropani samospoštovanja, živijo v strahu pred maščevanjem, če bi skušali zbežati iz tega posla.« Žal kljub iskrenim prizadevanjem, da bi spremenili to žalostno stanje, to še vedno obstaja.

Otroci, ki odraščajo v prej opisanih razmerah, se razvijejo v neuravnovešene odrasle, ki pogosto niso zmožni primerno vzgajati svojih otrok. Ker so sami nezaželeni in neljubljeni, kasneje vzgojijo še več takšnih – otrok, ki se čutijo nezaželene in neljubljene. Neki nemški politik je to jedrnato izrazil z besedami: »Otroci brez ljubezni postanejo odrasli polni sovraštva.«

Seveda se milijone staršev kar najbolj trudi, da bi njihovi otroci zagotovo vedeli, da so zaželeni in ljubljeni. In ne samo, da jim to povedo, temveč jim tudi dokazujejo, tako da zanje ljubeče skrbijo in jim naklanjajo osebno pozornost, ki si jo zasluži vsak otrok. Vseeno pa problemi ostajajo – problemi, za katere je jasno, da jih posamezni starši ne morejo rešiti. V nekaterih delih sveta na primer nepopolni človeški gospodarski in politični sistemi ne uspejo otrokom preskrbeti ustrezne zdravstvene oskrbe, primernega šolanja in zadosti hrane, niti jih zaščititi pred otroškim delom in bednimi življenjskimi razmerami. In vse prepogosto te razmere še slabšajo pohlepni, pokvarjeni, sebični in brezobzirni odrasli.

Kofi Anan, generalni sekretar Združenih narodov, je omenil nekaj glavnih problemov, s katerimi se danes spoprijemajo otroci, ko je napisal: »Milijone otrok še vedno trpi strašne, ponižujoče posledice revščine; stotisoči trpijo posledice sporov in gospodarske zmede; desettisoči so pohabljeni  v vojnah; mnoge druge osiroti ali umori hiv/aids.«

Vse novice pa niso slabe! Agencije ZN, na primer Sklad Združenih narodov za otroke (Unicef) in Svetovna zdravstvena organizacija, se močno trudijo izboljšati razmere otrok. Anan je dejal: »Več otrok se rodi zdravih in več jih je imuniziranih; več jih zna brati in pisati; več se jih lahko uči, igra in več jih preprosto lahko živi kot otroci, kakor bi se to še pred enim samim desetletjem sploh lahko zdelo mogoče.« Še vseeno pa je posvaril: »To ni čas, da bi obstali na preteklih dosežkih.«

Otroci, ki zaslužijo posebno pozornost

Nekateri otroci zaslužijo posebno pozornost. Na začetku 1960-ih je bil svet pretresen, ko so iz več kot deset držav prihajala poročila o rojstvu tisočev tako imenovanih talidomidnih otrok. Ko so nosečnice jemale pomirjevalne in uspavalne tablete talidomida, so se pojavili nepričakovani stranski učinki, rodile so otroke z oslabljenimi udi ali brez njih. Roke in noge so bile pogosto skoraj samo kot plavuti.

Štiri desetletja za tem pa otroke najpogosteje pohabijo kopenske mine. * Nekateri ocenjujejo, da je po svetu posejanih od 60 do 110 milijonov aktivnih min. Vsako leto ubijejo ali pohabijo kakih 26.000 ljudi, tudi mnogo otrok. Od leta 1997, ko je Jody Williams dobila Nobelovo nagrado za mir za svojo kampanjo, da bi prepovedali kopenske mine, se temu problemu posveča veliko pozornosti. Toda minska polja še vedno obstajajo. Neki nemški politik je glede prizadevanja, da bi svet očistili kopenskih min, rekel: »To je podobno, kakor če bi hoteli s čajno žličko izprazniti kopalno kad, medtem ko iz pipe teče.«

Druga skupina otrok, ki potrebuje posebno pozornost, so otroci brez staršev. Bog Jehova, človekov Stvarnik, je nameraval, da bi otroci odraščali ob ljubeči pozornosti matere in očeta. Otrok potrebuje in si zasluži starševstvo obeh.

Sirotišnice in posvojitvene agencije se skušajo posvečati potrebam otrok brez obeh staršev. Žal pa se pri tem najpogosteje prezre prav nekatere prikrajšane otroke, ki bi posvojitev najbolj nujno potrebovali – bolne, otroke z učnimi motnjami, telesno prizadete otroke oziroma otroke tujega porekla.

Ustanavljajo se organizacije, ki posameznike spodbujajo, da redno denarno prispevajo in tako »posvojijo« otroka, ki živi v manj bogati državi. Darovani denar porabijo za izobraževanje otroka oziroma za njegove življenjske potrebščine. Če obstaja želja, si lahko darovalec in otrok celo izmenjata slike in dopisujeta, da bi se odnos okrepil. Čeprav ta ureditev pomaga, pa ni idealna rešitev.

 Nadaljnji zanimiv primer tega, kako se pomaga otrokom brez staršev, je gibanje, ki je leta 1999 praznovalo pol stoletja delovanja.

SOS-otroška vas

Hermann Gmeiner je leta 1949 v Imstu v Avstriji ustanovil SOS-otroško vas, kot jo je sam poimenoval. Od tega majhnega začetka se je njegova organizacija razvejala v skoraj 1500 vasi in podobnih ustanov v 131 afriških, ameriških, azijskih in evropskih državah.

Gmeiner je svoj projekt temeljil na štirih vodilnih načelih: mama, bratje in sestre, dom in vas. »Mama« je temelj za »družino« petih ali šestih otrok, lahko pa tudi več. Z njimi živi ter jim skuša izkazovati ljubezen in pozornost, kakor naj bi ju dajala prava mama. Otroci ostanejo skupaj v isti »družini« in z isto »mamo«, dokler ne pride čas, da »dom« zapustijo. V »družini« so otroci različnih starosti. Otroci se s tem, ko imajo starejše in mlajše »brate« in »sestre«, učijo skrbeti drug za drugega, kar jim pomaga, da ne postanejo samoljubni. Otroke se trudijo vpeljati v »družino« čim mlajše. Telesni bratje in sestre vedno ostanejo skupaj v isti »družini«.

V vaseh je okrog 15 »družin« in vsaka živi v svoji hiši. Vse otroke se uči, da svoji »mami« pomagajo pri nujnih domačih opravilih. Čeprav očeta morda ni, pa je poskrbljeno za podporo moškega, ki lahko da očetovski nasvet in skrbi za potrebno disciplino. Otroci obiskujejo krajevne šole. Vsaka »družina« dobiva določen mesečni dohodek za kritje stroškov. Hrano in obleko kupujejo tam, kjer živijo. Cilj je vpeljati otroke v tipično družinsko življenje z vsemi njegovimi težavami in radostmi, tako da se jim omogoči živeti, kolikor se le da normalno. To jih pripravi, da si, ko odrastejo, ustvarijo svojo družino.

Še vedno v iskanju idealne rešitve

Posvojitvene agencije, sirotišnice, SOS-otroške vasi, Unicef in podobne organizacije oziroma skupine imajo dober namen, ko skušajo pomagati prikrajšanim otrokom. Toda nihče od teh ne more odpraviti dejstva, da so nekateri ljudje pač prikrajšani. Naj si še tako želijo, ne morejo pohabljenemu otroku dati zdravega uda, ozdraviti um duševno prizadetega otroka, ponovno združiti otroka z njegovimi ločenimi ali razvezanimi starši oziroma ga vrniti v ljubeč objem umrlega roditelja.

Četudi si ljudje še tako prizadevajo, ne morejo idealno rešiti problemov otrok. Toda ti problemi bodo rešeni! Da, in morda še prej, kakor pričakujete. Toda kako?

[Podčrtna opomba]

[Slike na straneh 8, 9]

Otrok potrebuje in si zasluži ljubezen obeh staršev