Vikingi – osvajalci in kolonizatorji

BILO je nekega junijskega dne leta 793 n. š. Menihi na otočku Lindisfarne, ki se imenuje tudi Sveti otok in leži pred northumberlandsko obalo v Angliji, so tiho opravljali svoje naloge, ne da bi med valovi opazili hitro se bližajočih elegantnih nizkih ladij. Ladje so pridrsele na obalo in iz njih so poskakali bradati možje nasilnega videza. Z meči in sekirami so stekli proti samostanu in napadli prestrašene menihe. Povzročili so velik pokol. Napadalci so samostan oropali zlata, srebra, draguljev in drugih dragocenosti. Potem so odpluli nazaj proti Severnemu morju in izginili.

Plenilci so bili Vikingi in s svojimi surovimi napadi ter takojšnjimi umiki so vzbudili pozornost Evropejcev in zaznamovali začetek vikinške dobe. Kmalu so se ljudje Vikingov tako bali, da je bilo po vsej Angliji znova in znova slišati molitev: »O Gospod, obvaruj nas pred besnenjem Severnjakov.« *

Kdo so bili Vikingi? Zakaj so se od neznano kje nenadoma pojavili na straneh zgodovine, imeli tri stoletja pomembno vlogo in potem navidez izginili?

Poljedelci in plenilci

Predniki Vikingov so bili Germani, ki so se kakih 2000 let pred vikinško dobo začeli preseljevati iz severozahodne Evrope v Dansko, Norveško in Švedsko – v Skandinavijo. Vikingi, tudi tisti, ki so sodelovali pri plenilskih napadih, so bili poljedelci tako kot njihovi predniki. V hladnejših predelih Skandinavije so bili odvisni bolj od lova, ribolova in lova na kite. Vikinški trgovci so živeli v večjih skupnostih in od tam pluli po evropskih trgovskih poteh s svojimi trdnimi jadrnicami. Kako je potem mogoče, da so ti na videz neškodljivi in nepoznani ljudje v času ene same generacije postali tako razvpiti?

Ena možnost je prenaseljenost, vendar pa mnogi  zgodovinarji menijo, da bi to lahko veljalo samo za zahodno Norveško, kjer je zelo malo rodovitne zemlje. V The Oxford Illustrated History of the Vikings piše: »Večina izmed prvih generacij Vikingov je iskala bogastvo, ne zemlje.« To je še zlasti veljalo za kralje in poglavarje, ki so potrebovali precejšnje dohodke, če so hoteli obdržati svojo oblast. Drugi Vikingi so morda odšli iz Skandinavije, da bi pobegnili od družinskih sporov in krajevnih vojn.

Drugi dejavnik je bil morda ta, da je bilo za bogate Vikinge običajno, da so imeli po več žena in zato tudi veliko otrok. Vendar je ponavadi družinsko dediščino dobil le prvorojeni sin, zaradi česar so se morali njegovi mlajši bratje in sestre znajti po svoje. V knjigi The Birth of Europe piše, da so razdedinjeni sinovi »sestavljali veliko in nevarno élite vojščakov, ki so se morali znajti, kakor so vedeli in znali, najsibo z osvajanji doma ali pa s piratstvom na tujem«.

Vikingi so imeli ravno pravšnjo prevozno sredstvo za svoje napade in hitre umike – vikinško ladjo. Zgodovinarji hvalijo vikinško ladjo kot enega najodličnejših tehničnih dosežkov zgodnjega srednjega veka. Zaradi teh elegantnih ladij, ki so imele nizek ugrez in jih je bilo moč poganjati ali z jadrom ali z vesli, so bili Vikingi gospodarji vsakega morja, jezera in reke znotraj svojega dosega.

Prodiranje Vikingov

Nekateri zgodovinarji pravijo, da se je vikinška doba začela sredi osmega stoletja, malo pred napadom na Lindisfarne. Kakor koli že, Vikingi so z napadom na Lindisfarne javnost opozorili nase. Iz Anglije so se odpravili na Irsko in se tudi tam namenili na samostane, polne dragocenosti. Z ladjami, naloženimi z vojnim plenom in s sužnji, so odjadrali prezimovat domov. Leta 840 n. š. pa so prelomili tradicijo in prezimili kar na ozemljih, ki so jih oplenili. Irski Dublin je v resnici postal njihova enklava. Leta 850 n. š. so začeli prezimovati tudi v Angliji, njihovo prvo oporišče pa je bil otok Thanet ob ustju reke Temze.

Kmalu so danski in norveški Vikingi pripotovali na Britansko otočje, a tokrat ne kot plenilci, temveč kot vojaki v flotiljah vikinških ladij. Nekatere od teh ladij so bile morda dolge po 30 metrov, na njih pa je morda lahko plulo tudi do 100 vojakov. V letih za tem so si Vikingi podjarmili severovzhodno Anglijo, področje, ki je kasneje postalo znano kot Danelaw, ker sta tam prevladovala danska kultura in zakon. Na jugu Anglije v Wessexu pa so se saški kralj Alfred in njegovi nasledniki postavili Vikingom po robu. Toda po veliki bitki pri Ashingtonu leta 1016 in smrti kralja Edmunda Wesseškega kasneje istega leta, je vikinški voditelj Canute, ki se je imel za kristjana, postal edini kralj Anglije.

Daleč v Evropo in še dlje

Leta 799 n. š. so danski Vikingi začeli pleniti Frizijo, obalno evropsko področje, ki se razteza približno od Danske do Nizozemske. Od tam so veslali po rekah, kot so Loara in Sena, ter plenili mesta in vasi daleč v notranjosti Evrope. Leta 845 n. š. so Vikingi oropali celo Pariz. Frankovski kralj Karel Plešasti jim je plačal 3000 kilogramov srebra, da bi se umaknili od mesta. Kljub temu pa so se vrnili in oplenili tudi mesta, ki so ležala dlje od Pariza, vse tja do Troyesa, Verduna in Toula.

Vikingi so odjadrali tudi v Španijo in Portugalsko. Njihov prvi znani napad v teh državah se je zgodil leta 844 n. š. Oropali so  več manjših mest in celo začasno zavzeli Sevillo. »Toda,« piše v Cultural Atlas of the Viking World, »arabski branilci so se jim tako silovito uprli, da so Vikinge hitro odgnali in jim vojsko skoraj povsem uničili.« Kljub temu so se Vikingi leta 859 n. š. vrnili, tokrat s floto 62 ladij. Po tem ko so opustošili dele Španije, so plenili tudi po severni Afriki. In čeprav so imeli ladje sedaj polne plena, so odšli naprej v Italijo in oropali še Piso in Lino (prej imenovano Luna).

Vikingi so iz Švedske jadrali vzhodno čez Baltsko morje in po nekaterih velikih vodotokih vzhodne Evrope, na primer rekah Volhov, Lovat, Dneper in Volga. Po teh so nazadnje prišli do Črnega morja in bogatih dežel bizantinskega cesarstva. Nekateri vikinški trgovci so po Volgi in Kaspijskem jezeru prišli celo do Bagdada. Navsezadnje so švedski poglavarji postali vladarji prostranih slovanskih dežel ob Dnepru in Volgi. Zavojevalce so imenovali Rus in od tod po mnenju nekaterih izhaja beseda »Rusija« – »Dežela Rusov«.

Do Islandije, Grenlandije in Nove Fundlandije

Norveški Vikingi so se osredotočili na mnoge od bolj oddaljenih otokov. V osmem stoletju so na primer zavzeli Orkneyske in Shetlandske otoke, v devetem stoletju pa Fersko otočje, Hebridske otoke in vzhodno Irsko. Naselili so celo Islandijo. Tam so ustanovili parlament, imenovan althing. Althing je še vedno upravni organ Islandije in je najstarejši parlamentarni zbor zahodnega sveta.

Leta 985 n. š. je Viking Erik Rdeči ustanovil kolonijo na Grenlandiji. Kasneje istega leta je Norman Bjarni Herjolfsson odplul iz Islandije, da bi se pridružil staršema na Grenlandiji. Toda veter ga je zanesel s poti in odplul je mimo Grenlandije. »Bjarni je bil verjetno prvi Norman, ki je videl Severno Ameriko,« piše v Cultural Atlas of the Viking World.

Na podlagi Bjarnijevega poročila in verjetno po letu 1000 je Leif Eriksson, sin Erika Rdečega, odjadral zahodno od Grenlandije do Baffinovega otoka, potem pa južno ob labradorski obali do dežele, ki jo je imenoval Vinland po divjem grozdju, ki je tam uspevalo. * Leif je tam prezimil, potem pa se je vrnil na Grenlandijo. Naslednje leto je Leifov brat Thorwald vodil odpravo v Vinland, vendar je v spopadu z  domačini umrl. Nekaj let kasneje pa je od 60 do 160 Vikingov ustanovilo v Vinlandu naselbino, a so tam zaradi stalne sovražnosti domorodcev ostali samo kaka tri leta in se niso nikoli več vrnili. Skoraj 500 let je minilo, preden je italijanski raziskovalec v službi Anglije, Giovanni Caboto, Severno Ameriko razglasil za angleško.

Konec vikinške dobe

Vikingi so do konca svoje dobe ustanovili številne nove politične države, nad katerimi so vladale skandinavske dinastije. Vendar pa v njih niso dolgo ostali tujci, saj so se mnogi posamezniki med njimi nazadnje asimilirali s temi novo odkritimi kulturami, tudi v verskem pogledu. Na primer vikinški poglavar Rollo, ki je zavzel del ozemlja na francoski obali (namreč Normandijo, kar pomeni »Dežela Severnjakov« oziroma Normanov), se je spreobrnil h katolicizmu. Eden od njegovih potomcev je bil Viljem, vojvoda Normandije. Po bitki pri Hastingsu leta 1066, v kateri so se potomci normanskih in angleških Vikingov bojevali drug proti drugemu, so zmagovalca, vojvodo Viljema, okronali za kralja Anglije.

Viljem je nemudoma onemogočil ves nadaljnji skandinavski vpliv v Angliji in vpeljal novo fevdalno dobo s srednjeveškim francoskim sistemom vladanja, zemljelastništva in gospodarstva. Zato, »če je treba določiti čas konca vikinške dobe,« piše Else Roesdahl v svoji knjigi The Vikings, »potem je to leto 1066«. Prav tako so v 11. stoletju prvotna vikinška kraljestva v Skandinaviji postala neodvisne narodne države.

Vsa tri stoletja vikinške zgodovine so natrpana z boji. Vendar pa predstava, da so Vikingi zgolj plenilski barbari, ki so vihteli meče in sekire, ni popolna. Izkazali so se namreč tudi kot zelo prilagodljivi, ko so se sčasoma naselili v oddaljenih deželah in so celo sprejeli tamkajšnjo kulturo. Kot kmetje so se ustalili v stalnih bivališčih, kot vladarji pa so sedeli na tujih prestolih. Da, Vikingi niso bili mojstri le jadra in meča, temveč tudi pluga in politike.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 27]

VIKINŠKA RELIGIJA

Vikingi so častili mnogo mitoloških bogov, med drugim tudi Odina, Thora, Freyra, Freyjo in Helo. Odin, bog modrosti in vojne, je vodil panteon. Njegova žena je bila Frigga. Thor je bil morilec velikanov ter vladar vetrov in dežja. Freyr je bil nemoralen bog miru in plodnosti. Njegova sestra Freyja je bila boginja ljubezni in plodnosti. Hel pa je bila boginja podzemlja.

Nordijska mitologija je v angleščini in nekaterih drugih jezikih osnova za imena določenih dni v tednu. Nekateri dnevi so na primer imenovani po Tyru, Wodnu oziroma Odinu, Thoru in Friggi.

Vikinški bogovi so si podobno kot njihovi častilci svoje bogastvo domnevno pridobili s tatvinami, drznostjo in prevarami. Odin je tistim, ki bodo junaško umrli v borbi, obljubil mesto v nebeškem področju Azgardu (bivališču bogov) ter v veliki dvorani Valhali. Tam so se lahko po mili volji zabavali in bojevali. Vikinške plemiče so pogosto pokopali skupaj s čolnom oziroma so na grob položili kamne v obliki čolna. Zraven so pokopali tudi hrano, orožje, okrasje, zaklane živali in morda celo žrtvovanega sužnja. Skupaj s kraljico so morda pokopali tudi njeno služkinjo.

Čelado z rogovoma, ki se jo pogosto povezuje z Vikingi, so uporabljali že več kot 1000 let pred vikinško dobo in so jo verjetno nosili samo obredno. Vikinški bojevniki so nosili preprosto stožčasto čelado iz kovine ali usnja, če so se sploh odločili, da jo bodo nosili.

[Zemljevid na strani 26]

(Lega besedila – glej publikacijo)

PRODIRANJE VIKINGOV

NORVEŠKA

↓

ISLANDIJA

GRENLANDIJA

Baffinov otok

Labrador

Nova Fundlandija

DANSKA

↓

ANGLIJA

IRSKA

NIZOZEMSKA

FRANCIJA

PORTUGALSKA

ŠPANIJA

AFRIKA

ITALIJA

ŠVEDSKA

↓

RUSIJA

Kaspijsko jezero

Bagdad

UKRAJINA

Črno morje

Istanbul

[Navedba vira]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 24]

Kopija vikinške ladje

[Navedba vira]

Strani 2 in 24: Antonion Otto Rabasca, Courtesy of Gunnar Eggertson

[Slike na strani 25]

Vikinška vojaška oprema

Vikinška čelada

[Navedba vira]

Vojaška oprema in čelada: Artifacts on display at the Museum of National Antiquities, Stockholm, Sweden

[Slika na strani 27]

Leif Eriksson