Mladi vprašujejo:

Kako se lahko spoprimem z razmerami zdaj, ko nas je očka zapustil?

»Odraščanje brez očeta je bilo težko. Želel sem le malo pozornosti.« (Henry) *

JOAN je bila stara 13 let, ko je oče odšel od doma. Postal je zelo odvisen od alkohola in se po odhodu ni kaj dosti trudil navezati stika s svojimi otroki. Žal Joan ni edina, mnoge mlade so očetje zapustili.

Če se je to zgodilo tudi tebi, se morda prav tako težko spoprijemaš z razmerami. Kdaj pa kdaj te morda preplavijo občutki bolečine in jeze. Včasih si lahko žalosten in potrt. Morda te je že mikalo, da bi se uprl. Biblijski pisec Salomon je nekoč dejal, da »zatiranje znori modrega«. (Propovednik 7:7, SSP)

‚Norenje‘

Jamesu se je to zgodilo, ko je njegov oče odšel od doma. Takole je dejal: »Nisem poslušal nobene avtoritete, niti svoje mame. Zapletel sem se v marsikateri pretep. Vedno sem lagal in ponoči skrivaj odhajal zdoma, ker ni bilo nikogar, ki bi me discipliniral. Mama me je skušala ustaviti, a ni mogla.« Ali so se z uporništvom res izboljšale Jamesove življenjske razmere? Komajda. James pravi, da je kmalu »poskusil droge, manjkal pri pouku in popuščal v šoli«. Takšno slabo obnašanje se je hitro stopnjevalo. »Kradel sem po trgovinah,« priznava, »in tudi ropal ljudi. Dvakrat so me aretirali in me za kratko priprli, a me to ni ustavilo.«

James je na vprašanje, zakaj je postal tako uporen, odgovoril: »Ker je oče odšel, nisem imel nobene discipline. Res nisem razmišljal, koliko sem pri tem prizadel mamo, mlajšega brata in sestro, pa tudi sebe. Želel sem si pozornosti in discipline svojega očeta.«

Toda upor le še poslabša slabe razmere. (Job 36:18, 21) James na primer ni ustvaril problemov le sebi, temveč tudi svoji materi in sorojencem, ki so doživljali nepotreben stres in napetost. Še bolj resno pa je dejstvo, da lahko kdo z uporniškim vedenjem pride tudi v spor z Bogom. Navsezadnje Jehova naroča mladim, naj bodo poslušni svoji materi. (Pregovori 1:8; 30:⁠17)

 Premagati jezo

Kako pa se potem lahko spoprimeš z jezo in zamero, ki ju morda čutiš do očeta? Morda se moraš najprej spomniti, da nisi ti kriv za očetov odhod. Niti to nujno ne pomeni, da te oče ne mara več ali da mu ni mar zate. Resda je lahko boleče, če se te ne trudi kaj dosti poklicati ali te obiskati. Toda kakor je bilo prikazano v prejšnjem članku te serije *, mnogi očetje, ki odidejo zdoma, zgubijo stik s svojimi otroki, pa ne zato, ker jih ne bi ljubili, temveč zato, ker jih preplavljata občutka krivde in sramu. Drugi, tak je tudi Joanin oče, se vdajajo drogam in alkoholu, zaradi česar se ne morejo normalno vesti.

Ne glede na razmere skušaj ohraniti v mislih, da sta starša nepopolna. V Bibliji je navedeno: »Vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje.« (Rimljanom 3:23; 5:12) Res, to ne opravičuje vedenja, ki zadaja rane oziroma je neodgovorno. Toda glede na dejstvo, da smo vsi podedovali nepopolnost, boš morda laže opustil škodljivo jezo in zamero.

To, kar piše v Propovedniku 7:10 ti lahko pomaga spoprijeti se z jezo in zamero, ki ju morda čutiš do svojih staršev. Bodi pozoren na opozorilo, da se ne bi osredotočal na preteklost: »Ne govóri: Kako da so bili prejšnji dnevi boljši nego sedanji? Kajti tega ne vprašuješ v modrosti.« Tako je boljše, da ne razmišljaš o tem, kako je bilo nekoč, temveč se osredotočiš na to, da kar najbolj izkoristiš svoje razmere.

Bodi pobudnik

Morda lahko na primer razmisliš o tem, da bi prevzel pobudo in navezal stik z očetom. Resda je on tisti, ki te je zapustil, in morda upravičeno meniš, da bi moral on narediti prvi korak. Toda če tega ne naredi in si zaradi pomanjkanja stika z njim žalosten in nesrečen, se morda izplača poskusiti izboljšati razmere. Razmisli, kako se je Jezus Kristus spoprijel z zadevami, ko ga je prizadel kdo od prijateljev. Zadnjo noč svojega človeškega življenja so ga zapustili apostoli. Peter se je hvalil, da bo ostal z njim ne glede na to, kaj se zgodi, toda zatajil ga je – pa ne enkrat, kar trikrat! (Matevž 26:31–35; Lukež 22: 54–62)

Vendar je imel Jezus kljub temu še naprej rad Petra, ne glede na njegove slabosti. Jezus je po vstajenju naredil prvi korak, da bi ponovno vzpostavil odnos s Petrom, ko se mu je posebej prikazal. (1. Korinčanom 15:5) Zanimivo, da je Peter na Jezusovo vprašanje »Ljubiš li me?« odgovoril: »Da, Gospod, ti  veš, da te ljubim.« Kljub svojim sramotnim dejanjem je Peter še vedno ljubil Jezusa. (Janez 21:⁠15)

Podobno kot je veljalo za Petra in Jezusa, tudi razmere s tvojim očetom morda niso tako brezupne, kakor je videti. Lahko da se bo oče odzval, če boš prevzel nekaj pobude, na primer tako, da mu telefoniraš, napišeš pismo ali pa ga obiščeš. Henry, ki smo ga omenili na začetku, se spominja: »Nekoč sem pisal očetu in odpisal mi je, da je ponosen name. To pismo sem uokviril in še leta je viselo na moji steni. Še dandanes ga imam.«

Joan in njeni sorojenci so prav tako prevzeli pobudo in obiskali očeta, ki je alkoholik. »Ni bil v najboljšem stanju,« priznava Joan, »a ga je bilo vseeno dobro videti.« Morda bo pobuda v tvojem primeru uspela. Če sprva ni odgovora, boš morda želel, da preteče nekaj časa, in potem poskusil znova.

Spoprijeti se z bolečino zavračanja

Salomon nas spomni, da je »čas iskanja in čas izgubljanja«. (Propovednik 3:6) Včasih se mora mlad človek spoprijeti z bolečim dejstvom, da njegov oziroma njen oče ne želi stika s svojim otrokom. Če je tako s tvojim očetom, se bo morda nekega dne zavedal, koliko je izgubil, ko s teboj ni ohranjal stika.

Medtem pa bodi prepričan, da njegovo zavračanje ne pomeni, da si nevreden. Biblijski psalmist David je dejal: »Če bi me oče in mati zapustila, Gospod me bo vendar sprejel.« (Psalm 27:10, Ekumenska izdaja) Da, v Božjih očeh si še vedno zelo dragocen. (Lukež 12:6, 7)

Če si torej brez poguma ali potrt, se približaj Bogu v molitvi. (Psalm 62:8) Povej mu natanko, kako se počutiš. Bodi prepričan, da te bo poslušal in te potolažil. Drug biblijski psalmist je napisal: »Kadar mi je premnogo skrbi na srcu, tolažbe tvoje razveseljujejo dušo mojo.« (Psalm 94:⁠19)

Prisrčna družba sokristjanov ti lahko prav tako pomaga spoprijeti se s takšnim zavračanjem. V Pregovorih 17:17 piše: »Vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski.« Take prave prijatelje lahko najdeš v krščanski občini Jehovovih prič. Še posebej ti lahko pomaga, če se seznaniš z nekaterimi občinskimi nadzorniki. Joanin brat Peter takole svetuje: »Pogovarjaj se s starejšimi v občini in oni ti bodo zelo pomagali. Če te je oče zapustil, jim povej, kako se počutiš.« Občinski nadzorniki ti lahko dajo tudi kaj praktičnih nasvetov, kako lahko sprejmeš nekatere odgovornosti, za katere je prej skrbel tvoj oče, kot so na primer hišna popravila.

Tudi mati ti je lahko vir pomoči. Resda je morda sama v čustveni stiski, toda če ji spoštljivo izpoveš svoje občutke, se bo nedvomno odzvala po svojih najboljših močeh.

Podpri družino!

Očetova odsotnost lahko na mnoge načine vpliva na tvojo družino. Lahko da se mora mati zaposliti, morda delati celo dve službi, da bi staknila konec s koncem. Morda boste morali ti in tvoji bratje oziroma sestre prevzeti več odgovornosti pri hišnih opravilih. Toda s takimi spremembami se lahko spoprimeš, če gojiš nesebično krščansko ljubezen. (Kološanom 3:14) To ti lahko pomaga ohranjati pozitivno stališče in premagati zamero. (1. Korinčanom 13:4–7) Peter pravi: »Prav je, da pomagam družini, in ob tem, ko vem, da pomagam mami in sestram, dobim dober občutek.«

Nedvomno je to, da je oče odšel od doma, tragičen in boleč dogodek. Toda bodi prepričan, da se ti in tvoja družina z Božjo pomočjo in s pomočjo ljubečih krščanskih prijateljev ter družine s tem lahko spoprimete. *

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 26]

Nekateri mladi prevzamejo pobudo in navežejo stik s svojim očetom