Veslanje do smrti

Od pisca za Prebudite se! iz Francije

LAHKO si samo zamislimo prizor. Množice strmijo, ko nova, za plovbo pripravljena francoska kraljeva galeja zapušča sredozemsko pristanišče Marseille. Je ena najlepših ladij, kar jih je kdaj plulo po morju. Njeno krmo krasijo zapletene rezbarije ter razkošno zlato in biserno okrasje. Krovu dodaja kraljevski blišč še najbolj prefinjeno izvezena tkanina. Ko jutranja svetloba obžarja baročno ekstravaganco, nekateri ponosno govorijo o ugledu »Sončnega kralja«, Ludvika XIV.

Do 17. stoletja so galeje komajda rabili v vojski, kralj Ludvik XIV. pa se je odločil, da bo povečal število svojih plovil na 40, kar je postalo največje galejsko ladjevje v Sredozemskem morju. Izvedenci menijo, da bi 20 galej zadostovalo njegovim potrebam. Čemu tako veliko ladjevje?

Kraljevi svetovalec Jean-Baptiste Colbert je pojasnil: »Ni je moči, ki bolje označuje veličino kneza in mu daje večji sloves med tujci, kakor moč galeje.« In res, temeljni razlog Ludvikovih galej je bil prestiž. Toda za kakšno ceno?

Poglejmo si samo človeško trpljenje. Na krovu ladje, dolge skoraj 45 metrov in široke 9 metrov, je bilo stisnjenih 450 veslačev. Več mesecev skupaj so živeli in delali v tem utesnjenem prostoru. Kožo jim je razjedal slan morski zrak, po telesu pa so imeli brazgotine, saj so jih pogosto tepli. Polovica jih je umrla v »največjem trpljenju ljudi« v Franciji, kot so to poimenovali francoski zgodovinarji.

Res, kar je za nekatere pomenilo blišč in sijaj, je za mnoge druge pomenilo bedo in smrt. Kje pa je kralj dobil več tisoč potrebnih veslačev za svojih 40 ladij?

Kje dobiti veslače

V srednjem veku so bili galejski veslači (oziroma galeoti, kot so se imenovali) svobodni ljudje, veslanje pa je bilo ugleden poklic. Vendar so se do 17. stoletja stvari spremenile. Nekatere veslače, ki so jim rekli Turki, so kupili iz osmanskega imperija. Večinoma so bili to  muslimani, nekaj pa je bilo tudi pravoslavnih vernikov. Prav so prišli še vojni ujetniki.

»Med najbolj grozljivimi in brezčutnimi pobudami, da bi ‚ojačali‘ posadko, je bilo prav gotovo to, da so na galeje Sončnega kralja poslali irokeške vojščake,« pravijo francoski zgodovinarji. Izkazalo se je, da je bilo zajetje ameriških domačinov napaka. Leta 1689 so jih morali poslati domov, potem ko so irokeška ljudstva grozila prvotnim francoskim naseljencem.

Za Ludvikove častihlepne načrte pa je bilo treba še več veslačev. Colbert je našel rešitev. Sodnike je obvestil o kraljevi želji, naj »obsodijo kar največ kriminalcev in naj celo smrtno obsodbo spremenijo na galejsko«. Tako izkoriščanje kriminalcev ni bilo novo. Že kakšni dve stoletji prej, med vojno z Italijo, so obsojence uporabili za galejske sužnje. Toda toliko, kolikor jih je bilo poslanih na galeje med vlado Ludvika XIV. in njegovega pravnuka Ludvika XV., se jih dotlej še ni nikoli. Med letoma 1680 in 1748 je bilo okoli 60.000 ljudi obsojenih na veslanje. Kdo so bili ti galejski sužnji?

Kdo so bili ti rekruti?

Do polovice tistih, ki so jih poslali na galeje, je bilo običajnih kriminalcev, od morilcev do tatičev. Tudi tihotapce so tako kaznovali in kdaj pa kdaj so ti predstavljali kar velik del teh, ki so zasedli mesta veslačev.

Poleg tega so tudi posameznike s socialnega roba prisilili k delu na galejah. Leta 1666 je zanje odgovoren uradnik v Marseillu napisal: »Rad bi, da bi se izdal odlok, po katerem bi zajeli lene, romarje, [. . .] cigane in druge vandrovce, in bi se z njimi napolnilo galeje. [. . .] Tako bi se svet očistil svojih izmečkov, ki so mu v breme.« Pod pretvezo vzdrževanja javnega reda so rekrutirali Rome in reveže. Leta 1660 so na silo odvedli celo poljske romarje, ki so obiskali neko cerkev v Franciji!

Drugi vir človeške moči so bili dezerterji, ki so ušli iz vojske in so jih potem, ko so jih ujeli, obsodili na dosmrtno delo na galejah. Ubežnikom so porezali nosove in ušesa, na obraz so jim vžgali posebno znamenje in jim obrili glave. Med številnimi vojnami Ludvika XIV. od 1685. do 1715. leta so na galeje poslali okoli 17.000 dezerterjev. Kaj je čakalo te može?

Njihovo trpljenje

Agonija galejskih veslačev se je pravzaprav začela, še preden so šli na morje. Najprej so jih do šest mesecev pustili v prehodnih zaporih, nato pa so jih še s stotinami drugih vklenili in jih na silo privedli v Marseille. Za nekatere, na primer za tiste, ki so jih poslali iz Bretanije ali Pariza, je bil ta prisilni marš 800-kilometrska nočna mora, ki je trajala več kot mesec dni. Neki sodobnik jo je imenoval »najhujša kazen za obsojence«. Mnogi so umrli na cesti.

Toda ubijala jih ni le dolžina potovanja oziroma borni obroki hrane. Stražarji so neprizanesljivo grdo ravnali z zaporniki. Udarci ter stradanje in pomanjkanje spanja so zahtevali visok davek. Poleg tega so bili ljudje ob cesti kaj malo naklonjeni možem, ki so redno prečkali francosko pokrajino. Na prošnje za vodo so domačinke baje nekemu zaporniku odgovorile: »Hodi! Hodi! Tja, kamor greš, boš imel vode na pretek!«

 Polovica jih ni preživela

Mnogo obsojenih ni še nikoli videlo morja, kaj šele galej. Torej jih je prihod v marsejsko pristanišče nenadoma streznil. Zapornike so odgnali v prazno galejo in jih pregledali, po besedah enega od njih, kakor »krave, ki se jih kupuje na trgu«. Zapisali so osebne podrobnosti in zaporniki so postali številke v galejskem sistemu. »Vstop v družbo galejskih veslačev je nedvomno izjemno zmedel in je bil velik psihični in fizični šok,« piše neki zgodovinar. Toda z njimi so kasneje še huje ravnali.

V predelku, dolgem samo 2,3 metra in širokem 1,25 metra, je več mesecev skupaj živelo in veslalo pet mož, ki so bili prikovani na svoje klopi. Vsak veslač je imel le 45 centimetrov sedežnega prostora. Tega je bilo tako malo, da med veslanjem niso mogli niti upogniti rok, vsako veslo pa je bilo dolgo 12 metrov in težko več kot 130 kilogramov. Večurno nepretrgano veslanje je bilo naporno delo, ki je veslačem trgalo mišice in zelo šibilo njihovo moč in vzdržljivost. To bi lahko »primerjali z najbolj težkim delom, ki ga je treba opraviti v tropski klimi«, pojasnjuje neki zgodovinar.

Galeje so bile nizke in veslači so bili le približno meter nad vodno črto. Tako so bili stalno premočeni, med veslanjem so imeli pogosto noge v vodi, kožo pa jim je nažiral slan zrak. Obroki hrane so bili borni. »Obsojenci so delali kar koli, samo da bi preživeli,« piše neki zgodovinar. Pobeg domala ni bil mogoč. Nagrada po glavi pobeglih kaznjencev je spodbujala krajevne kmete, da so se pridružili lovljenju vsakogar, kdor je skušal pobegniti. Le vsakemu stotemu je uspelo.

Razsodbe se je redkokdaj spoštovalo. Tako je bil lahko veslač, ki je bil obsojen na nekaj let, kakih 25 let kasneje še vedno pri veslu. V treh letih je umrla kaka tretjina moških. Vsega skupaj polovica veslačev ni preživela. Smrtnost veslačev na kopnem je bila prav toliko visoka kakor na morju. V zimi 1709/10 jih je tretjina umrla zaradi lakote in skrajnih vremenskih razmer. Tragično je, da so nekatere poslali na galeje samo zaradi njihove religije.

Obsojeni zaradi svoje vere

Leta 1685 je kralj Ludvik XIV. preklical Nantski edikt in protestanti so bili v Franciji prepovedani. * Kakih 1500 protestantov so obsodili na galejsko delo, ker se niso hoteli spreobrniti h katolicizmu ali pa so skušali pobegniti iz dežele. Takšno kaznovanje »heretikov« so uvedli že leta 1545, ko so po povelju kralja Franka I. v enem tednu poslali na galeje 600 valdežanov. * Pod vlado Ludvika XIV., tako imenovanega zelo krščanskega kralja, je preganjanje dobilo nove razsežnosti.

Zakaj so protestante pošiljali na galeje? Kraljevi uradnik je navedel razlog: »Heretike ni mogoče drugače pripeljati nazaj kakor s silo.« Neki zgodovinar dodaja: »Kralj je upal, da bo večina obsojenih protestantov, kakor hitro bodo dihali ‚galejski zrak‘, zapustila religijo, za katero so toliko žrtvovali.« Večina pa se za ceno svobode ni hotela odpovedati svoji veri. Zato so jih na pobudo ladijskih katoliških duhovnikov pogosto javno strašno tepli. Nekateri so umrli, drugi so imeli brazgotine do konca življenja.

 Kljub temu krutemu nasilju so se protestanti dejavno pogovarjali z drugimi o svoji veri. Zato so nekateri, med njimi tudi vsaj en katoliški duhovnik, postali protestanti. Te izobražene protestante, ki so jih imeli za najbolj nevarne, so odpeljali z ladij in jih vrgli v ječe, da so tam potem umrli. To pa protestantskih galejskih veslačev ni ustavilo, da si med seboj ne bi pomagali, celo tako, da so organizirali učne ure opismenjevanja za sovernike, ki niso znali brati.

Obsojenci so imeli stalno v mislih, zakaj so jih preganjali. »Bolj ko trpim, bolj ljubim resnico, zaradi katere trpim,« je napisal protestant Pierre Serres. Mnoge države so se zgrozile, ko so slišale za religiozno preganjanje v Franciji. Leta 1713 je angleška kraljica Ana uspešno izprosila prostost za mnoge obsojence. Ironično je, da so protestante, ki prej niso smeli zapustiti Francije, zdaj izganjali.

Smrt galej

Sčasoma so šle galeje v pozabo. Bile so žrtve pomorskega napredka in pomanjkanja investiranja. Kralj Ludvik XIV. je imel finančne težave, zato so bila denarna sredstva omejena. Leta 1720 je ostalo le še 15 ladij, pa še te so zelo malo uporabljali. Galejski veslači so večino časa ostali v Marseillu in tam z delom v bližnjih tovarnah mila ali s prodajo oblačil, ki so jih spletli, postali del mestnega ekonomskega prizorišča. Navsezadnje je leta 1748 začel veljati zakon, ki je za galeje dejansko pomenil konec.

Galeje še vedno živijo v francoski zavesti. Kadar je kdo pred kakšno težavo, pogosto vzklikne »Quelle galère!« oziroma dobesedno v slovenščini »Kakšna galeja!«. Mnogo tega, kar vemo o življenju na galejah, je iz osebnih pripovedi, ki so jih napisali protestantski veslači. Navzlic očitni verski diskriminaciji so oblikovali organizacijo medsebojne pomoči in moralne podpore. Za preživetje sta jim bili pomembni zdržljivost in upanje, kompromis pa ni prišel v poštev.

Zanimivo je, da so zgodovinarji, tudi ko upoštevajo versko nestrpnost tistega časa, presenečeni, kako so bili takratni sodniki pripravljeni »uveljavljati zakonodajo, po kateri so imeli enak položaj pošteni, predani ljudje in najhujši kriminalci, ne da bi [sodniki] pri tem trenili z očmi«.

Res, spomin galejskih sužnjev ostaja močno pričevanje groznih krivic, ki so jih ljudje zadali svojim bližnjim. Da, »človek vlada ljudem v njih nesrečo«. (Propovednik 8:9) K sreči je zelo blizu čas, ko bo od Boga postavljeni vladar, Jezus Kristus, »rešil [. . .] siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika«. (Psalm 72:12–14)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Veslali so v bednih razmerah

[Credit Line]

© Musée de la Marine, Paris

[Slika na strani 15]

Nad sliko je napis, v katerem v francoščini piše: »Zanesljive in poštene poti, po katerih se privede heretike nazaj h katoliški veri.« Slika je iz leta 1686.

[Navedba vira slike na strani 12]

Strani 2, 12 in 15: © Cliché Bibliothèque nationale de France, Paris