Skrivnost Nan Madola

Kdo je zgradil te ‚Benetke južnih morij‘? Kako so to naredili? Zakaj so jih zapustili?

IMATE radi vznemirljivo skrivnost, takšno, ki je začinjena s pustolovščino? Potem pridite in raziščite razvaline Nan Madola, stoletja stare uganke, ki osupne mnoge obiskovalce.

Nan Madol je zanimiv labirint otočkov in kanalov, ki jih je naredil človek pred tisoč leti na plitvem grebenu ob robu mikronezijskega otoka Pohnpei. * Po vodi se bližamo razvalinam, ki pa jih zakrivajo mangrove in gosta tropska vegetacija. Ko naš čoln lahkotno pripluje okoli zavoja, pred seboj nenadoma zagledamo to zmagoslavje gradbeništva.

Najprej vidimo masivne stene, nekatere so dolge nekaj deset metrov. Ti veliki zidovi, ki se po robovih v rahlem loku dvigajo proti vrhu, so narejeni iz velikih bazaltnih, mrežasto drug na drugega postavljenih stebrov.

Ime Nan Madol pomeni »vmesni prostor«, kar je dober opis za mrežo kanalov, ki jih je naredil človek  in ki obdajajo otoke. Evropski mornarji 1800-tih let so bili verjetno prvi tujci, ki so naleteli na Nan Madol. Pogled jih je tako presunil, da so temu nekdanjemu političnemu in verskemu središču dali vzdevek Benetke južnih morij. Toda ti mornarji niso nikoli videli celotne krasote Nan Madola, saj so ga ljudje skrivnostno zapustili kako stoletje pred njihovim prihodom.

Vodnika sta nam povedala, da se Nan Madol razteza po kakih 80 hektarih površine. Vsak od njegovih 92 otočkov, sta pojasnila, je imel poseben namen. Nekateri so bili bivalna središča. Na drugih so morda pripravljali hrano ali izdelovali kanuje ali pa prirejali obredne plese. Narejeni otoki so sicer različnih oblik in velikosti, toda značilni otok je pravokoten in velik približno za nogometno igrišče. Večino otočkov prerašča vegetacija, toda to, kar se da raziskati, je očarljivo.

Trdnjava kraljev

Občudovanja vredna trdnjava, imenovana Nandauwas, je najboljše mesto za opazovanje skrivnosti Nan Madola. Te razvaline je mogoče raziskovati tudi z bredenjem po morju, a je boljše priti do njih s čolnom. Nan Madol je bil narejen za vodni promet in njegovi kanali so široki kot štiripasovna cesta. So tudi precej plitvi. Ob plimi voda ne sega čez pas, kar je Nan Madol v prejšnjih stoletjih nedvomno zavarovalo pred tem, da bi vanj vdrle ladje. Vodnika previdno krmarita po vodni poti, da se ogneta koralnemu dnu, ki bi poškodoval propeler.

Pripluli smo k Nandauwasu in stopili na stopnice, speljane naravnost v staroveško svetišče. V tem veličastnem vhodu smo šli mimo tri do štiri metre debelih in osem do devet metrov visokih zidov. Ti krepki stolpi so preživeli tropska neurja in celo tajfune.

Za velikanskimi zidovi nas je čakalo veliko dvorišče z ograjenim kamnitim obokom. Ta svečani kraj je bila kraljeva mrliška vežica, kjer so nekoč objokovali kralje. Raziskovali smo dalje in odkrili nekaj, kar je bilo videti kakor podzemni prehod. Vodnika sta nas spodbudila, naj se pririnemo skozi ozko odprtino med kamni, in kmalu smo čepeli v majhnem temnem podzemnem prostoru. »V ječi ste,« je pojasnil eden od vodnikov. »Tu so bili na Nan Madolu zaprti jetniki.« Predstavljali smo si, kako se je moral počutiti zapornik, ko so »vrata« ječe zapečatili z dvotonskim kamnom, in bili veseli, ko smo se iz tega prostora vrnili na plano.

Nenavadne gradbene klade

Hodili smo sem ter tja med razvalinami Nan Madola in to nam je pomagalo, da smo cenili trud, ki so ga gotovo vlagali v njegovo izgradnjo. Otočke so zgradili na krhkih koralah. Oblikovani so bili tako, da so nanje lahko nanesli težke skladanice dolgih bazaltnih stebrov. Ti stebri so na pogled tako očarljivi, da so prvi obiskovalci menili, da so bili izdelani ročno. Kasneje so ugotovili, da so že po naravi podobni prizmi – vsak ima od pet do osem ploskev.

 Treba je bilo prinesti na tisoče megalitskih stebrov (nekateri so dolgi tudi do pet metrov in težki več kot pet ton). Eden od takih temeljnih vogelnih kamnov je po nekih ocenah težak 50 ton! Splav bi se v plitvi vodi pod tako težo potopil, zato nehote pomislimo: ‚Kako so te velikanske skale prenesli v Nan Madol in jih nato dvignili na njihovo mesto?‘ Najbližji vir bazalta je namreč več kilometrov proč, skoraj pol poti okoli otoka Pohnpei!

Z leti je iz uganke Nan Madola nastalo nekaj domiselnih legend. Ena od njih pravi, da so bogovi pred mnogo stoletji dali dvema bratoma čarobno moč, s katero sta lahko »leté« prinesla težke kamne na kraj gradnje. Po neki drugi legendi je na Pohnpeiju nekoč živela napredna družba, ki je poznala skrivnosti nadzorovanja zvočnih valov, in so lahko tako po zraku prenesli velike kamne na njihovo zdajšnje mesto.

Vodnika sta nam povedala bolj verjetno razlago, namreč da je Nan Madol zgradila velika ljudska delovna sila, ki je za to potrebovala več stoletij. Najbolj verjetno so bazaltne klade dvignili na njihovo mesto z lastno silo in si pri tem pomagali z nagnjenimi debli palm. Toda kljub temu vprašamo: »Kako so te težke kamne prenesli v Nan Madol?«

Ali bo skrivnost kdaj razvozlana?

Nihče ne more natanko reči, kako so Nan Madol zgradili, oziroma morda še bolj zanimivo, zakaj je zapuščen. Mnogi trdijo, da so Nan Madol nekoč napadli in ga zasedli. Drugi pravijo, da so tujci zanesli na Pohnpei bolezen, ki je zdesetkala tamkajšnje prebivalstvo. Tretja teorija pravi, da je močan tajfun uničil zalogo hrane na otoku in so se bili ljudje prisiljeni preseliti. Ne glede na to, kaj je bil razlog, pa je Nan Madol zapuščen že najmanj 200 let.

Tako nas ta staroveški čudež pušča z mnogimi vprašanji in malo odgovori. Ko smo se s čolnom vračali, si nismo mogli kaj, da ne bi razmišljali o vprašanju, ali bo kdo kdaj rešil uganko Nan Madola.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Pohnpei

[Slika na strani 16]

Nabrežje in glavni vhod v trdnjavo

[Slika na strani 17]

Masivni zunanji zid

[Slika na strani 18]

Osrednji kamniti pokopni obok

[Slika na strani 18]

Nekateri od kanalov, ki jih je na 80 hektarih površine naredil človek

[Vir slike]

© 2000 Nik Wheeler