Zakaj se ljubezen ohladi?

»Zdi se, da se je v nekoga veliko lažje zaljubiti, kakor ga potem še naprej ljubiti.« (DR. KAREN KAYSER)

MOČAN porast zakonskih zvez brez ljubezni morda niti ni presenetljiv. Zakon je kompleksna človeška zveza, in mnogi vanj stopijo bolj slabo pripravljeni. »Da lahko dobimo vozniško dovoljenje, moramo pokazati nekaj spretnosti,« pravi dr. Dean S. Edell, »za dovoljenje za zakon pa zadostuje podpis.«

In zato je, medtem ko so mnogi zakoni uspešni in resnično srečni, precej zakonov pod pritiskom. Morda eden ali oba zakonca stopita v zakon z velikimi pričakovanji, manjka pa jima veščin, potrebnih za dolgotrajno zvezo. »Na začetku, ko se ljudje zbližajo,« pojasnjuje dr. Harry Reis, »drug drugemu dajejo močan občutek zaupanja.« Čutijo, kakor da je njihov partner »edini človek na svetu, ki na stvari gleda enako kakor oni. Ta občutek včasih oslabi, in ko se to zgodi, lahko zelo slabo vpliva na zakon.«

K sreči v mnogih zakonih do tega ne pride. Vseeno pa si na kratko poglejmo nekaj dejavnikov, zaradi katerih se je v nekaterih primerih ljubezen ohladila.

Razočaranje – »Moja pričakovanja se niso izpolnila«

»Ko sem se poročila z Jimom,« pravi Rose, »sem mislila, da bova krajevna verzija Trnuljčice in princa na belem konju – sama romantika, nežnost in obzirnost drug do drugega.« Toda že čez nekaj časa se Rose njen ‚princ‘ ni več zdel tako očarljiv. »Nad njim sem bila strašno razočarana,« pravi.

V mnogih filmih, knjigah in priljubljenih pesmih predstavljajo ljubezen nerealno. Ko si moški in ženska dvorita, morda čutita, kakor da so njune sanje postale resničnost; toda po nekaj letih zakona skleneta, da se jima je v resnici moralo le sanjati! Če zakon ne dosega pravljične romantike, se jima zdi kot popoln polom, čeprav bi jima v zakonu sicer lahko šlo dobro.

Seveda so nekatera pričakovanja v zakonu povsem primerna. Prav je na primer pričakovati zakončevo ljubezen, pozornost in podporo. Toda morda se niti te želje ne uresničijo. »Skoraj tako mi je, kakor da ne bi bila poročena,« pravi Meena, mladoporočenka v Indiji. »Počutim se osamljeno in zapostavljeno.«

 Neujemanje – »Nič nimava skupnega«

»Z možem sva si skoraj v vsem za kakih 180 stopinj različna,« pravi neka žena. »Ni dneva, da ne bi bridko obžalovala, da sem se poročila z njim. Nikakor nisva za skupaj.«

Navadno ne traja dolgo, ko zakonca ugotovita, da nimata toliko skupnega, kakor se jima je zdelo med dvorjenjem. »V zakonu se pogosto razkrijejo lastnosti, ki se jih partnerji v svojem samskem življenju niti sami niso zavedali,« piše dr. Nina S. Fields.

Tako po poroki nekateri pari morda ugotovijo, da so si povsem različni. »Kljub nekaterim podobnostim v okusu in osebnosti večina ljudi  stopi v zakon z velikimi razlikami v načinu življenja, navadah in nazorih,« pravi dr. Aaron T. Beck. Mnogi zakonci ne vedo, kako te razlike uskladiti.

Nesoglasja – »Stalno se prepirava«

»Osupla sva bila nad tem, koliko sva se prepirala, celo kričala oziroma, kar je še slabše, kuhala jezo in imela tihe dneve,« pravi Cindy, ko se spominja začetkov svojega zakona.

V zakonu so nesoglasja neogibna. Toda kako se jih rešuje? »V zdravem zakonu,« piše dr. Daniel Goleman, »mož in žena prosto povesta, kaj jima ni prav. Toda vse prepogosto se to v jezi pove na razdiralen način, napade se partnerjev značaj.«

Ko se to zgodi, je pogovor bojišče, kjer se mnenja brani z nepopustljivo odločnostjo in so besede orožje, ne pa sredstvo za komuniciranje. Skupina strokovnjakov pravi: »Pri prerekanjih, ki se stopnjujejo in uidejo izpod nadzora, je nekaj najbolj uničujočega med drugim to, da si partnerja takrat navadno izrečeta stvari, ki ogrozijo sámo bistvo zakona.«

Otopelost – »Obupala sva«

»Nehala sem se truditi, da bi najin zakon uspel,« je priznala neka žena po petih letih zakona. »Sedaj vem, da se nikoli ne bo obnesel. Zato me skrbi samo še za najine otroke.«

Pravijo, da pravo nasprotje ljubezni ni sovraštvo, temveč otopelost. In res, brezbrižnost je lahko za zakon prav tako razdiralna kakor sovražnost.

Žal se nekateri zakonci tako navadijo na zakon brez ljubezni, da opustijo vsak up na kakršno koli spremembo. Neki mož je na primer rekel, da je njegovih 23 let zakona podobno »službi, ki je ne marate«. Dodal je še: »V takih razmerah pač narediš najboljše, kar lahko.« Podobno je žena Wendy obupala nad svojim možem, s katerim je poročena sedem let. »Tolikokrat sem poskušala,« pravi, »in vedno me je razočaral. Na koncu sem postala depresivna. Tega nočem več doživeti. Če spet začnem upati, bom samo trpela. Raje nič ne pričakujem – ne bom sicer imela veliko veselja, a vsaj ne bom potrta.«

Razočaranje, neujemanje, nesoglasja in otopelost so samo nekateri od dejavnikov, ki lahko prispevajo k temu, da v zakonu ni ljubezni. So pa seveda še drugi, nekaj jih je omenjenih v okvirju na 5. strani. Toda naj je vzrok takšen ali drugačen, ali je kakšno upanje za zakonce, za katere je videti, da so ujeti v zakon brez ljubezni?

[Okvir/slika na strani 5]

ZAKONI BREZ LJUBEZNI – NEKAJ DRUGIH DEJAVNIKOV

• Denar: »Človek bi si mislil, da bo načrtovanje proračuna zakonca bolj povezalo, saj morata pri tem sodelovati, ker oba prispevata svoja sredstva za osnovne življenjske potrebščine in uživata sadove svojega dela. Toda tudi pri tem velja, da zakonca to, kar bi ju lahko povezalo v skupnem prizadevanju, pogosto loči.« (Dr. Aaron T. Beck)

• Starševstvo: »Ugotovili smo, da 67 odstotkov parov po rojstvu prvega otroka čuti veliko manj zadovoljstva v zakonu, prepirov pa je osemkrat več. Tako je deloma zaradi tega, ker sta starša utrujena in nimata veliko časa zase.« (Dr. John Gottman)

• Prevara: »Nezvestoba pogosto zajema prevaro, prevara pa je pravzaprav izdaja zaupanja. Ker za zaupanje velja, da je odločilna sestavina vseh uspešnih dolgotrajnih zakonov, ali je potem kaj čudnega, da lahko prevara opustoši zakonsko zvezo?« (Dr. Nina S. Fields)

• Spolnost: »Presenetljivo je, da izredno veliko ljudi, ki vložijo zahtevo za razvezo, prej že več let nima spolnih odnosov. Nekateri zakonci spolne zveze sploh nikoli niso imeli, pri drugih pa je bila spolnost le mehanična, zgolj sredstvo za potešitev fizičnih potreb enega partnerja.« (Judith S. Wallerstein, klinična psihologinja)

[Okvir/slika na strani 6]

KAKO TO VPLIVA NA OTROKE?

Ali lahko kakovost vašega zakona vpliva na vaše otroke? Kot pravi dr. John Gottman, ki že kakih 20 let preučuje poročene pare, je odgovor pritrdilen. »V dveh desetletnih študijah,« pravi, »smo odkrili, da imajo dojenčki nesrečnih staršev med igranjem hitrejši srčni utrip in se teže pomirijo. Čez čas zakonski prepiri vodijo k temu, da imajo otroci v šoli slabši uspeh, ne glede na njihov inteligenčni kvocient.« V nasprotju s tem pa dr. Gottman pravi, da otroci srečno poročenih parov »bolje shajajo v šoli in družbi, ker so jim njihovi starši pokazali, kako z drugimi ravnati spoštljivo in kako obvladati čustveno razburjenje«.