Premagovanje ovir s postavljanjem ciljev

V STANOVANJU blizu newyorškega letališča LaGuardia sta doma William (Bill) Meiners in njegova žena Rose. Tam Rose, prijazna gostiteljica sredi 70-ih let, veselo sprejme obiskovalca. V stanovanju ne morete, da ne bi opazili, kako prijetna dnevna soba odseva njeno vedro razpoloženje. Prelepa ikebana blizu veže in živobarvne slike na stenah izražajo radost in veselje do življenja.

Zraven dnevne sobe je svetla soba, kjer 77-letni Bill leži v postelji, hrbet pa ima podprt s prilagodljivo vzmetnico. Ko vidi obiskovalca, njegove prijazne oči zasijejo, ustnice pa se razširijo v širok nasmeh. Rad bi vstal, mu stisnil roko in ga objel, a ne more. Hrom je od vratu navzdol razen leve roke.

Ker ima Bill zdravstvene težave že od svojega 26. leta, ga vprašam, kaj mu že več kot pol stoletja pomaga, da se spoprijema z boleznijo. Bill in Rose se pogledata in namuzneta. »Ne poznava nikogar, ki bi bil bolan!« pravi Rose, nato pa njen prisrčni smeh napolni sobo. Billu oči veselo zažarijo; zahihita se in z glavo prikima v potrditev. »Tukaj ni nobenega bolnika,« pravi počasi s hripavim glasom. Rose in Bill si izmenjata še več šaljivih pripomb in kmalu se po sobi razlega smeh. Jasno je, da je njuna medsebojna ljubezen, ki sta jo občutila, ko sta se septembra 1945 spoznala, še vedno zelo živa. Billa zopet vprašam: »Toda čisto zares, na katere ovire si naletel? In kaj ti pomaga, da se spoprijemaš z razmerami in ohranjaš veder pogled na življenje?« Po kratkem vljudnem prigovarjanju se Bill strinja, da bo povedal svojo zgodbo. Sledijo izvlečki več pogovorov z Billom in njegovo ženo za Prebudite se!.

Ovire nastopijo

Billu so oktobra 1949, tri leta po poroki z Rose in tri mesece po rojstvu njune hčerke Vicki, povedali, da ima na eni od glasilk rakasto tvorbo, in mu tumor odstranili. Nekaj mesecev kasneje ga je zdravnik obvestil o še  eni oviri – rak je prizadel celotno grlo. »Povedali so mi, da imam samo še dve leti življenja, če se ne odločim za laringektomijo, to je odstranitev celega grla.«

Billu in Rose so povedali, kakšne bodo posledice te operacije. Grlo oziroma glasovni predel se razteza od korena jezika do vhoda v sapnik. V grlu sta dve glasilki. Ko gre pri izdihu zrak iz pljuč skozi glasilki, ti zanihata in oblikujeta glas. Ko pa grlo odstranijo, vrh sapnika povežejo s trajno odprtino, ki jo naredijo na sprednji strani vratu. Po operaciji bolnik diha skozi to odprtino, glas pa izgubi.

»Ko sem slišal to pojasnilo, sem bil jezen,« pravi Bill. »Imela sva majhno hčer, jaz sem imel dobro službo, od življenja sva veliko pričakovala, sedaj pa je bilo vse, na kar sem upal, izgubljeno.« A ker bi mu laringektomija lahko rešila življenje, je privolil v operacijo. »Po operaciji,« se spominja Bill, »nisem mogel požirati. Spregovoriti nisem mogel niti besede. Bil sem nem.« Ko ga je Rose obiskala, se je z njo lahko sporazumeval le s pisanjem na pisalni blok. To je bilo boleče obdobje. Da bi premagala to oviro, sta si morala zastaviti nove cilje.

Brez glasu in brez službe

Bill zaradi laringektomije ni le onemel, temveč je ostal tudi brez službe. Zaposlen je bil v strojni delavnici, toda ker je zdaj lahko dihal samo skozi odprtino v vratu, bi bila lahko zaradi prahu in hlapov v nevarnosti njegova pljuča. Moral si je poiskati drugo službo. Ker še vedno ni mogel govoriti, se je vpisal v urarsko šolo. »Bilo je podobno moji prejšnji službi,« pravi Bill. »Znal sem sestavljati dele strojev, pri izdelovanju ur pa je prav tako treba sestavljati dele. Samo da deli ne tehtajo po dobrih 20 kilogramov!« Takoj, ko je končal urarsko šolo, se je zaposlil kot urar. En cilj je bil dosežen.

Medtem je Bill začel tudi obiskovati tečaj ezofagealnega govora. Pri tem govoru glasu ne oblikujeta glasilki, temveč vibracije v požiralniku, cevi, po kateri hrana iz grla potuje v želodec. Najprej se je treba naučiti požirati zrak in ga potisniti v požiralnik. Nato se nadzorovano spahne zrak. Ko zrak izide, povzroči, da stene požiralnika zavibrirajo. Pri tem nastane hripav glas, ki se ga lahko z usti in ustnicami oblikuje v govor.

»Prej se mi je spahnilo le takrat, kadar sem se preveč najedel,« pravi Bill z nasmehom, »sedaj pa sem se moral naučiti kar naprej spahovati. Najprej sem uspel oblikovati samo eno besedo naenkrat, takole: ‚[Vdihni, pogoltni, spahni] Kako [vdihni, pogoltni, spahni] si [vdihni, pogoltni, spahni] kaj?‘ Ni bilo lahko. Nato mi je učitelj rekel, naj pijem veliko ingverjevega piva, ker mi bodo mehurčki pomagali pri spahovanju. Tako sem vsakič, ko je šla Rose z Vicki na sprehod, izmenično ponavljal pitje in spahovanje. Zelo močno sem se trudil!«

Čeprav se približno 60 odstotkov bolnikov po laringektomiji ne uspe naučiti ezofagealnega govora, je Bill napredoval. Vicki, ki je bila takrat stara skoraj dve leti, ga je nevede priganjala. Bill pojasnjuje: »Vicki mi je kaj govorila, me pogledala in čakala na odgovor. Toda odgovoriti ji nisem mogel niti besede.  Govorila je še več, pa spet ni dobila odgovora. Nezadovoljna se je obrnila k moji ženi in ji rekla: ‚Reci očku, naj se pogovarja z mano!‘ Njene besede so me zbodle in mi zbudile odločenost, da spet začnem govoriti.« V veselje Vicki, Rose in drugih mu je uspelo. En dosežen cilj več.

Še en udarec

Do konca leta 1951 sta se Bill in Rose znašla v novem precepu. Zdravniki so se bali, da bi se Billu rak ponovil, zato so mu svetovali, naj gre na radioterapijo. Bill je privolil. Ko je bilo zdravljenje končano, si je željno prizadeval znova zaživeti. Ni se zavedal, da njegovemu zdravju že grozi nov udarec!

Minilo je približno eno leto, ko je Bill nekega dne začutil, da mu mrtvijo prsti. Zatem se ni mogel vzpeti po stopnicah. Nedolgo po tem je med hojo padel in se ni več mogel postaviti na noge. S preiskavami so odkrili, da mu je radioterapija (ki takrat ni bila tako natančna kakor sedaj) poškodovala hrbtenjačo. Povedali so mu, da se mu bo stanje slabšalo. Neki zdravnik mu je celo dejal, da glede njegove možnosti preživetja »ni vredno izgubljati besed«. Bill in Rose sta bila zelo pretresena.

Vseeno pa je Bill skušal premagati to oviro, zato je šel v bolnišnico na šestmesečno fizioterapijo. Čeprav terapija ni spremenila poteka njegovega fizičnega stanja, pa je bivanje v bolnišnici spremenilo potek njegovega življenja, in zaradi te spremembe je nazadnje začel spoznavati Jehova. Kako se je to zgodilo?

Okrepljen z razumevanjem vzroka ovir

Teh šest mesecev je bil Bill v judovski bolnišnici, v sobi z 19 hromimi možmi, ki so vsi bili ortodoksni Judje. Vsako popoldne so ti možje razpravljali o Bibliji. Bill, baptistični vernik, je samo poslušal. Toda do odhoda iz bolnišnice je slišal dovolj, da je sklenil: Vsemogočni Bog je samo ena oseba in nauk o trojici je v nasprotju z Biblijo. Zato se ni nikoli več vrnil v svojo cerkev. Vseeno pa je čutil potrebo po duhovnem vodstvu, da bi se lahko spoprijemal z ovirami v življenju. »Boga sem stalno prosil za pomoč,« pravi, »in moje molitve so bile uslišane.«

Neko soboto leta 1953 ga je obiskal Roy Douglas, starejši mož, ki je bil včasih njegov sosed in je slišal, kakšne težave so ga doletele. Roy, eden od Jehovovih prič, je Billu predlagal, da bi skupaj preučevala Biblijo, in Bill se je strinjal. Kar je prebral v Bibliji in v knjigi “Let God Be True” *, mu je odprlo oči. O naučenem se je pogovarjal z Rose in pridružila se je preučevanju. Rose se spominja: »V cerkvi so nam govorili, da je bolezen Božja kazen, pri preučevanju Biblije pa sva ugotovila, da to ni res. Občutila sva veliko olajšanje.« Bill dodaja: »Ko sva iz Biblije izvedela, kaj je vzrok vseh težav, tudi moje bolezni, in spoznala, da je pred nami boljša  prihodnost, sva laže sprejela moje stanje.« Leta 1954 sta Bill in Rose dosegla še en cilj. Krstila sta se kot Jehovovi priči.

Še več prilagoditev

Medtem je Bill že toliko ohromel, da ni mogel več opravljati svojega dela. Da so se lahko preživljali, sta Bill in Rose zamenjala vlogi: Bill je ostajal doma z Vicki, Rose pa je začela delati v urarskem podjetju, in to službo je opravljala 35 let!

»Paziti na hčerko, mi je bilo v veliko veselje,« se spominja Bill. »Tudi mali Vicki je bilo všeč. Vsakemu, ki ga je srečala, je ponosno rekla: ‚Jaz skrbim za očka!‘ Kasneje, ko je šla v šolo, sem ji pomagal pri domačih nalogah in pogosto sva se igrala razne igre. Poleg tega pa sem imel lepo priložnost, da sem jo poučeval iz Biblije.«

Za Billa in njegovo družino je bilo obiskovanje krščanskih shodov v kraljestveni dvorani nadaljnji vir veselja. Da je prišepal od doma do kraljestvene dvorane, je potreboval uro časa, a shodov vseeno ni izpuščal. Ko so se kasneje preselili v drug del mesta, sta Bill in Rose kupila majhen avto, in Rose je družino vozila v dvorano. Čeprav je Bill lahko govoril le kratek čas, se je vpisal v Teokratično strežbeno šolo. Bill pojasnjuje: »Napisal sem govor, drug brat pa ga je podal. Po govoru mi je nadzornik šole svetoval glede njegove vsebine.«

Člani občine so Billu pomagali tudi redno sodelovati v oznanjevanju. Kasneje je bil v občini postavljen za strežnega služabnika, kar ni presenetilo tistih, ki so opazovali njegovo vdanost. Ko so mu potem odpovedale noge in ga je ohromelost še nadalje prizadela, je postal vezan na stanovanje, nazadnje pa priklenjen na posteljo. Ali je lahko premagal to oviro?

Zadovoljujoče razvedrilo

»Ker sem bil cel dan doma, sem razmišljal, s čim bi se razvedril,« pravi Bill. »Pred ohromelostjo sem rad fotografiral. Zato sem razmišljal o tem, da bi skušal slikati, čeprav še nikoli v življenju nisem ničesar naslikal. Poleg tega sem desničar, hromo pa sem imel celo desno roko in dva prsta leve roke. Kljub temu je Rose kupila kopico knjig o tehnikah slikanja. Preučil sem jih in se lotil slikanja z levo roko. Veliko slik je končalo v peči, toda nazadnje sem se začel učiti.«

Lepa zbirka akvarelnih slik, ki sedaj krasi stanovanje Billa in Rose, kaže, da je Billu uspelo bolje, kot je pričakoval. »Pred kakimi petimi leti,« dodaja Bill, »se mi je leva roka začela tako tresti, da sem moral čopič za stalno odložiti, toda mnoga leta mi je bil ta hobi v veliko zadovoljstvo.«

Cilj, ki ostaja

Bill pripoveduje: »Sedaj je minilo več kot 50 let, odkar so se začele moje zdravstvene težave. Še vedno mi je v tolažbo branje Biblije, še zlasti Psalmov in Jobove knjige. In rad berem publikacije Watch Tower Society. Zelo me tudi okrepi, ko me obiščejo člani občine in potujoči nadzorniki ter mi povejo spodbudna doživetja. Poleg tega sem po telefonu povezan s kraljestveno dvorano, tako da lahko poslušam program, priskrbijo pa mi celo videokasete zborovalnega programa.

Hvaležen sem, da sem blagoslovljen z ljubečo ženo. Vsa ta leta mi je tesna tovarišica. Tudi najina hči, ki sedaj služi Jehovu skupaj s svojo družino, je še vedno vir velikega veselja. Še posebej sem hvaležen Jehovu, ker mi pomaga, da mu ostajam blizu. Danes, ko mi telo in glas vse bolj pešata, pogosto razmišljam o besedah apostola Pavla: ‚Ne izgubljamo srca; ali čeprav se zunanji naš človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne.‘ (2. Korinčanom 4:16) Da, ostati duhovno buden, dokler bom živel – to ostaja moj cilj.«

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 12]

»Po operaciji nisem mogel požirati. Spregovoriti nisem mogel niti besede. Bil sem nem.«

[Slika na strani 13]

Bill in Rose danes