Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zlato, ki je premaknilo gore

Zlato, ki je premaknilo gore

Zlato, ki je premaknilo gore

Od pisca za Prebudite se! iz Španije

»Iz gore so izklesali glineno katedralo z mnogimi vrhovi. Za to sta odgovorna zlato in Rim. Čas in lepota sta jima odpustila.« (Pedro García Trapiello)

NA SEVEROZAHODU Španije leži nenavadna skalna tvorba, izklesana iz zlatega peščenjaka. Preproga zelenih kostanjevih dreves daje vtis, da so razbrazdane strmine in v nebo dvigajoče se stolpe izklesale naravne sile. Le redki vhodi v predore odkrivajo staroveško skrivnost. Tukaj, v kraju, ki se zdaj imenuje Las Médulas, je bil nekoč največji rudnik zlata rimskega imperija.

Zlato je bilo vedno privlačno in je ljudi premagalo, da so se zelo potrudili, da bi ga dobili. Jobova knjiga v Bibliji opisuje, kako se je pred tisočletji ‚človek lotil trdega kamena, izpodkopaval gore od dna; prekope izsekaval skozi skalovje‘, da bi našel zlato, srebro in drage kamne. (Job 28:1–10)

Stoletja kasneje, ko je svetu vladal Rim, je bilo zlato še vedno zelo visoko cenjeno. Cesar Avgust je hotel stabilno gospodarstvo, srebrni denarij in zlat aureus pa sta bila zanesljiva kovanca, ki ju je potreboval za to, da je podmazal kolesje rimske trgovine. Da bi lahko skoval dovolj kovancev, je seveda potreboval zlato in srebro. Tako so bili zlatosledci tik za petami osvajalske rimske vojske.

Ko so si te vojske malo pred začetkom našega štetja končno podjarmile severozahodno Španijo, so odkrili nove zaloge zlata. Žal je ta dragocena kovina ležala zakopana v gorskih usedlinskih plasteh zemlje, ki se niso tako zlahka odpovedale svojemu zlatu. Potrebni sta bili dve stoletji in pol truda in potu, da so izkopali skriti zaklad.

Toda Rimljani so bili neustrašni. Delovna sila je bila poceni, tehnike kopanja takratnega časa pa so, čeprav mučne, omogočale izvedbo projekta. Iz gore so načrtovali pridobiti zlato tako, da bi jo sprali. Da bi svoj cilj dosegli, so zgradili več kot 50 prekopov, več velikih zbiralnikov visoko v gorah in izkopali na stotine kilometrov predorov.

Potem ko so v delu gore izkopali mrežo predorov, so jo gradbeniki napolnili z vodo pod pritiskom. Pljuskajoča voda je odluščila na tone zemlje. Z gore so se zlivali pesek z zlatom in skale, pri tem pa so lahko zlato ločili od peska z izpiranjem in sejanjem. Nato so ves postopek ponovili z izgradnjo drugega sklopa predorov.

Ali se je trud izplačal? Rimljani so iz Las Médulasa potrpežljivo iztisnili kakih 800 ton zlata. Da bi pridobili vse to zlato, je na tisoče delavcev dobesedno premaknilo gore, več kot 240 milijonov kubičnih metrov zemlje. In na vsakih deset ton izkopane zemlje so pridobili 30 gramov zlata.

Dandanes so ostali le predori in nazobčane strme pečine prelomljenih gora, ki jih je zgladila erozija in so se odele z gozdovi kostanjevih dreves. Ironično je, da so se ti užitni kostanji, ki so jih Rimljani prinesli v Španijo, izkazali mnogo bolj trpežne od zlata.

[Slika na strani 22]

Zlati kovanec (aureus), na katerem je podoba cesarja Avgusta

[Slika na strani 23]

Las Médulas, kjer je bil največji rudnik zlata rimskega imperija

[Slika na strani 23]

Del staroveškega sistema predorov

[Vir slike na strani 23]

Vsi kovanci: Musée de Normandie, Caen, France