Ko pomaranče niso oranžne

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

KDAJ pa pomaranče niso oranžne? To lahko zveni nenavadno, a ni nujno. Na italijanskem otoku Siciliji je odgovor jasen: »Ko so rdeče!«

Govorimo o sicilijanskih krvavih pomarančah, ki se tako imenujejo zaradi pozornost zbujajoče barve svojega mesa, ki je lahko od oranžne, prepredene z rdečo, do živo rdeče, zelo močne temno rdeče do skoraj črne. Njihova lupina je oranžna, obarvana z rdečim ali škrlatnim rdečilom, vonj pa privlačno svež. Okus je močan in sadno sladek. Nekateri pravijo, da ima »priokus maline«.

Agrume gojijo v Italiji že od antike. Pomaranče so na Sicilijo verjetno prispele iz Azije v četrtem stoletju n. š., vendar so to bile svetle (nerdeče) kisle pomaranče. Sladke pomaranče so prinesli v Evropo Portugalci v 14. in 15. stoletju, od tod pa so jih prenesli v Ameriko skupaj z drugimi vrstami agrumov. Šele na začetku 20. stoletja so sicilijanske krvave pomaranče prvič določno poimenovali.

Zakaj rdeče?

V vseh pomarančah je karoten, enako rumeno-oranžno barvilo, ki daje barvo jajčnemu rumenjaku in korenju. Pri sicilijanskih krvavih pomarančah sorte Moro, Tarocco in Sanguinello je nenavadno to, da so razvile rdeče barvilo, imenovano antocian, ki daje zrelemu sadju značilno rdečo barvo. * Toda če krvavi pomarančevec prenesete od tod (z omejenega področja provinc Catanie, Sirakuze in Enne) ter ga posadite kje drugje, morda ni nujno, da bodo sadeži rdeči. Zakaj? Kaj je tako posebnega v tem delu vzhodne Sicilije?

Niso jasni vsi dejavniki, ki vplivajo na nastanek antociana v sicilijanskih krvavih pomarančah. Še vedno je treba ugotoviti, kakšen vpliv, če sploh kakšnega, imajo na obarvanje sadeža tla. Druge spremenljivke bodisi spodbujajo ali pa ovirajo nastajanje rdečega barvila pri zorenju sadeža. Opazili so na primer, da se rdečenje začne, ko so temperature ponoči zelo nizke, podnevi pa je močna svetloba. Kar se tiče okusa sadja, obilica sonca jamči pravo količino enostavnih sladkorjev, medtem ko zmeren dež zagotavlja, da bo imel sadež močan, nerazvodenel okus.

Tak edinstveni skupek dejavnikov naj bi dajal značilnosti sicilijanskim krvavim pomarančam. Podobne sadeže gojijo še v drugih delih južne Italije, pa tudi v Španiji, Maroku, na Floridi ter v Kaliforniji, toda pravijo,  da nikjer niso uspeli ponoviti vseh kakovosti sicilijanske krvave pomaranče.

Sadež, ki naj bi ga cenili

To sadje ima poleg posebne barve tudi visoko hranilno vrednost. Tarocco pomaranče imajo od vseh agrumov največ vitamina C. Samo ena srednje velika pomaranča je dovolj za priporočano dnevno količino zaužitja tega vitamina. Trdijo, da so krvave pomaranče zelo koristne. Če omenimo samo nekatere koristi: kozarec gostega sveže izžetega soka je okusen in zdrav vir takoj prebavljivih, z energijo bogatih enostavnih ogljikovih hidratov, mineralov in vlaknin. Torej ni neupravičeno, da si sicilijanski gojitelji agrumov prizadevajo zavarovati značilne plodove in povečati cenjenje do njih.

Poznavalci so prepričani, da je to sicilijansko sadje »med najboljšimi desertnimi pomarančami na svetu zaradi močnega okusa, idealno uravnotežene kislosti in sladkobe ter kompleksnega dolgotrajnega okusa, ki ostane za njimi«. Nekega dne boste morda imeli priložnost sami presoditi, ali se s tem strinjate.

Čeprav se je krvava pomaranča pojavila relativno pozno, je le ena od velike raznolikosti okusne hrane, ki jo je Jehova s svojimi stvariteljskimi deli omogočil človeku v užitek. Tako za vsakogar, kdor ceni božansko velikodušnost, celo »drevesa sadonosna [. . .] hvalijo ime GOSPODOVO«. (Psalm 148:9, 13; 1. Mojzesova 1:29)

[Podčrtna opomba]