Smer Botany Bay

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

»KNJIGO sem našel ležati na poti,« se je zagovarjal mladi Job. Tega pegastega 19-letnika so aretirali med prečkanjem neke londonske ulice ter ga obtožili, da je ukradel knjigo. Njena vrednost? Malo manj kot tristo tolarjev! Mladeničeva obramba na sodnika ni naredila vtisa in obsodil ga je na sedem let bivanja v kazenski koloniji.

Na drugi strani sveta so na kanadskem področju, imenovanem Quebec, zajeli gospoda François-Maurice Lepailleura. Sodeloval je pri neuspeli oboroženi vstaji proti britanski vladi, zato so ga obsodili na smrt. Toda sodišče je zanj določilo alternativno obliko kazni.

Ta mlada moška sta imela več skupnega od tega, da sta se znašla na napačni strani britanskega zakona. Oba sta bila na potovanju z ladjo proti področju, imenovanem Avstralija, in mladi kazenski koloniji, znani pod imenom Botany Bay.

Kako je bilo v Avstraliji biti kaznjenec? Koliko ljudi je bilo poslanih tja? In zakaj sta ta mlada moška končala tako daleč od doma?

Zakaj Avstralija?

Leta 1718 se je britanska vlada odločila, da bo zmanjšala rastočo zaporniško populacijo tako, da bo kriminalce izvozila. Do leta 1770 so vkrcali na ladjo in odpeljali povprečno tisoč zapornikov letno, večinoma v kolonije v Maryland in Virginijo. Leta 1783 je Britanija zaradi revolucijske vojne v Severni Ameriki izgubila te kolonije, tako da tja niso več mogli pošiljati svojih hudodelcev. Do takrat pa so poslali že več kot 50.000 kaznjencev.

Drug možen cilj je bila pusta dežela na drugi strani zemeljske oble. Njeno vzhodno obalo je pomorski častnik James Cook že pred 13 leti vrisal v zemljevid in jo razglasil za britansko last. Joseph Banks, ki je bil na tem potovanju soraziskovalec, je to deželo predlagal kot pravšnji kraj za nezaželene podložnike britanskega imperija. Tako je maja 1787 prvo ladjevje 11 malih ladij začelo svoje 26.000 kilometrov dolgo potovanje proti Botany Bayu. V naslednjih 80 letih, do leta 1868, je bilo v Avstralijo poslanih vsega skupaj 158.829 kaznjencev.

Epsko prekomorsko potovanje

Leta 1833 je mladi Job in 300 njegovih ladijskih tovarišev prispelo v sydneyjski zaliv v Port Jackson. Kolonija se je sicer imenovala Botany Bay, toda mejnik s tem imenom je bil pravzaprav  nekaj kilometrov južno od kraja, kjer je bila končno ustanovljena.

Za nekatere je bilo že samo potovanje huda kazen. Odlomek iz dnevnika Françoisa Lepailleura nam daje bežen vpogled v življenje na vkrcani ladji: »Ko smo leta 1840 pluli mimo Rta dobrega upanja [južna Afrika], smo bili v podpalubju Buffala. Takrat je bilo najbolj grozno, ker je bila stalno tema, imeli smo stroga pravila, ki smo se jim morali pokoravati, mrčes nas je stalno grizel, bilo je vroče, vrhu vse naše bede pa smo bili še lačni.«

Ironično je, da so imele kaznjenske ladje na koncu eno najboljših evidenc glede zdravja in varnosti takratnega pomorskega potovanja. Zaradi spodbud, ki jih je nudila britanska vlada, je bila smrtnost potnikov na teh ladjah od leta 1788 do leta 1868 povprečno nižja od 1,8 odstotka. V nasprotju s tem pa je od leta 1712 do leta 1777 na poti umrlo 3 do 36 odstotkov nesrečnih potnikov na suženjskih ladjah. No, celo na ladjah, ki so prevažale svobodne izseljence iz Evrope v Ameriko, je bila večja umrljivost kakor na teh kaznjenskih ladjah!

Mešanica

Eden glavnih razlogov za tako visoko stopnjo preživetja je bila mladost kaznjenske populacije. François je bil sredi svojih 30-ih relativno star za kaznjenca. Večina je bila med 16. in 25. letom starosti, nekateri pa so bili stari šele 11 let. Razmerje med kaznjenci in kaznjenkami je bilo povprečno večje kakor 6 proti 1.

Večina premeščencev je bila iz Združenega kraljestva. Več kot polovica je bila Angležev, tretjina je bila iz Irske, Škotska pa je prispevala nekaj tisoč hudodelcev. Nekateri, na primer François, so prišli iz tako oddaljenih krajev britanskega imperija, kot so današnja Indija, Kanada, Malezija, Šrilanka in celo mali otok Malta.

Ti neprostovoljni priseljenci so s seboj prinesli impresivno zbirko darov in spretnosti. Med njimi so bili klobučarji, kotlarji, krojači, kuharji, livarji, mesarji, tesarji in tkalci. V uradni evidenci je zapisanih tisoč različnih dejavnosti, ki kažejo značilen vzorec britanske delovne sile.

Očitno so bili kaznjenci pogosto bolj izobraženi od delavskega razreda, ki je ostal doma. Tri četrtine tistih, ki so prispeli v Novi južni Wales, je znalo brati in pisati. Za primerjavo: le malo več kot polovica prebivalstva v Britaniji se je znala podpisati v poročno matično knjigo.

Človek si je enosmerno vozovnico za Botany Bay lahko pridobil z ugrabitvijo, umorom in uporom, toda pogoji za prevoz so bili mnogo bolj svobodni. Na južno poloblo so lahko človeka poslali že zaradi tega, ker je imel v nedeljo odprt prostor za razvedrilo, ker je ukradel robček ali preprosto zato, ker je razpravljal o Svetem pismu.

Življenje v Novi zemlji

Neusmiljeno pretepanje, stalna krutost in nečloveške življenjske razmere so najbolj razširjeni vtisi o začetku kaznjenskega življenja v Avstraliji. Nekateri so to res doživeli, mnogi pa so končali na boljšem kakor v deželi, ki so jo pustili za seboj.

Nastal je sistem, v katerem so lahko kaznjencem dodelili delo pri svobodnih naseljencih in uradnikih ali pa so kaznjenci lahko delali celo sami zase. Tako so lahko, namesto da so bili celotno prestajanje kazni priklenjeni k skupini kaznjencev, ki je gradila ceste, opravljali svoj poklic ali se izučili novega. Jobu so na primer dodelili delo pri bogatem, a dobrotljivem posestniku, in na eni od njegovih posesti na robu Sydneyja se je izučil živinoreje.

Kaznjenci so morali vsak teden delati po pet dni in pol oziroma 56 ur. To je bilo nekaj izrednega, saj je bila zahteva manjša, kakor jo je takrat morala pretrpeti večina tovarniških delavcev v Britaniji, ki so vsak dan delali od sončnega vzhoda do zahoda. Kaznjenci so lahko zaračunali vsako delo, ki so ga opravili po predpisanem času, in pogosto so imeli majhne obrti po delovnem času, na primer prodajo pokošene trave za krmo živini.

Bič se je sicer svobodno vihtel, a neka študija kaže, da 66 odstotkov kaznjencev v Novem južnem Walesu ni bilo nikoli bičanih oziroma med svojim prestajanjem kazni le enkrat. To pomeni,  da njihovo bičanje ni bilo nič pogostejše od bičanja moških, ki so služili v britanski vojski ali mornarici.

Zaradi teh dejstev in obeta, da lahko kaznjenci po končanem prestajanju kazni dobijo lastno posest, so si nekateri želeli, da bi jih poslali tja. Leta 1835 je W. Cope, direktor razvpitega londonskega zapora Newgate, glede zapornikov, ki jim je grozila premestitev, poročal: »Devetnajst od dvajsetih je veselih, da gre.« Nadzornik drugega zapora pa je o svojih zapornikih dejal: »Devetindevetdeset od stotih si zelo želi oditi.«

Mračnejša plat

Življenje tistih, ki so še naprej zaničevali zakon, pa je bilo lahko zelo bedno. Neko poročilo pravi: »Premestitev ni le preprosta kazen, temveč bolj niz kazni, h katerim spada vsakršno človeško trpljenje.« Ena takih kazni je bil samotežni mlin. François je enega od njih takole opisal: »To je mlin, ki melje zrnje in ga premikajo kaznjenci. Osemnajst mož stalno hodi po kolesu in s svojo težo poganja kolo in mlin. Možje imajo na nogah pogosto le en par okov, oni pa imajo na nogah po tri ali štiri pare okov in so prisiljeni opravljati svoje delo kakor drugi, če pa tega ne izvršijo, so neusmiljeno bičani.«

Kaznjenke, ki so se slabo vedle, so morale nositi železni ovratnik z dvema izbočinama. Vsaka je bila dolga vsaj 31 centimetrov in je segala iz njega. Te težke pošasti so bile po takratnem mnenju edino sredstvo, s katerim se je ženske prisililo k primernemu vedenju.

Kazenske ustanove, kakršna je bila Port Arthur, vzhodno od Hobarta na Tasmaniji, so bile kraj hudega mučenja za ponovno obsojene kriminalce. Kako neusmiljeni so bili ti prostori, se lahko sklene iz uradnega poročila, v katerem je navedeno: »Nekateri kaznjenci [. . .] so se raje odločili za smrt, kakor da bi še naprej prestajali zaporno kazen, in so zagrešili takšne zločine, da so jih kaznovali z usmrtitvijo.«

Za nekatere pregnane zapornike pa je bila najhujša ločenost od družine. François je napisal: »Moja draga družina, ki mi je tako pri srcu! Ali bom zaradi tega izgnanstva ostal stran od vas, od vseh, ki jih ljubim, tako dolgo? Oh, ločitev je žalostna in boleča! Da te ločijo od ljubeče žene in malih otrok, ki ne poznajo srčnosti ljubečega očeta! Draga družina! Pogosto dvigam svojega duha in srce k nebu, da bi mi Bog prelomil okove, ki me vežejo na ta kraj, ter končal izgnanstvo in mi tako dovolil, da se vrnem k svoji dragi družini, k vsem, po katerih hrepeni moje srce.«

Prispevek kaznjencev

Leta 1837 je guverner Bourke dejal: »V Novem južnem Walesu so marljivi in spretni naseljenci s pomočjo kaznjenskih delavcev v obdobju petdesetih let spremenili divjino v odlično in cvetočo kolonijo.« Do takrat je bilo več kot dve tretjini moške delovne sile obsojencev oziroma bivših obsojencev in so pomagali preostali populaciji svobodnih priseljencev opraviti to izredno nalogo. Več kot 90 odstotkov vseh kaznjencev se je po svoji izbiri ali zaradi okoliščin za vedno naselilo v Avstraliji.

Tudi mladi Job je za vedno ostal tam, saj se je, ko je postal svoboden, poročil, si osnoval dom in navsezadnje postal prednik na stotine prebivalcev Avstralije in Nove Zelandije. François pa je bil po drugi strani eden redkih, ki so se, potem ko so postali svobodni, lahko vrnili v svojo domovino in k ljubljeni družini.

Spremembe so se od tistih začetnih dni pospešeno nadaljevale in samo v treh sovpadajočih generacijah je »odlična in cvetoča kolonija« zrasla v narod mnogih kultur. Zdaj vsako leto na tisoče ljudi iz Azije, Kanade in Evrope, tudi iz Britanije, prostovoljno obišče Avstralijo ali pa zaprosi za tamkajšnje bivanje. Ko prispejo, se znajdejo pred visokimi betonskimi zgradbami na tleh, ki so jih izkrčili kaznjenci, in širokimi tlakovanimi cestami, speljanimi po poteh, ki so jih prav tako utrli kaznjenci. Toda celo med zmešnjavo sodobnih avstralskih ulic so stare kamnite zgradbe še vedno priča delu neprostovoljnih pionirjev, ki so se znašli na potovanju proti Botany Bayu.

[Zemljevid/slike na strani 20]

(Lega besedila – glej publikacijo)

BOTANY BAY

[Slike]

JAMES COOK

JOSEPH BANKS

[Viri slik]

Cook: Painting by John Weber/Dictionary of American Portraits/Dover; Banks: Dickinson, W. Portrait of Sir Joseph Banks when Mr. Banks. Rex Nan Kivell Collection; NK10667. By permission of the National Library of Australia; zalivski prizor: Fittler, James. Sydney, New South Wales, with entrance into Port Jackson. By permission of the National Library of Australia

 [Slika na strani 23]

(Zgoraj) Osrednji sydneyjski poslovni okraj je nastal tam, kjer je bila nekoč tako imenovana kazenska kolonija Botany Bay

[Slika na strani 23]

Staro sydneyjsko bolnišnico, zdaj Muzej državne kovnice, so zgradili kaznjenski delavci

[Vir slike]

Image Library, State Library of New South Wales

[Slika na strani 23]

Hyde Park Barracks, zapor, ki so ga načrtovali in zgradili kaznjenci

[Vir slike]

Hyde Park Barracks Museum (1817). Historic Houses Trust of New South Wales, Sydney, Australia

[Slika na strani 23]

Velika severna cesta. Kaznjenci so to 264-kilometrsko cesto ročno izklesali skozi hribe iz peščenjaka. Povezovala je Sydney in Hunter Valley blizu Newcastla. To je bila ena najbolj pomembnih gradbenih dosežkov te kolonije.

[Vir slike]

Managed by the National Parks and Wildlife Service, N.S.W.