Vojna ni ustavila našega oznanjevanja

PRIPOVEDUJE LEODEGARIO BARLAAN

Leta 1942 sta se med drugo svetovno vojno Japonska in Združene države spopadli v bitki za Filipine, mojo domovino. Bil sem v vasi Tabonan v hribovitem področju, kjer so me tamkajšnji gverilci, ki so se bojevali proti Japoncem, aretirali. Pretepli so me, obtožili vohunjenja in mi grozili z usmrtitvijo. Naj pojasnim, kako sem se znašel v takšnih okoliščinah in kako sem preživel.

RODIL sem se 24. januarja 1914 v mestu San Carlos v provinci Pangasinan. V 1930-ih letih me je oče poslal v šolo, da bi študiral kmetijstvo. Ob nedeljah sem šel k maši in duhovnik je govoril o evangelijih – Matevževem, Markovem, Lukeževem in Janezovem. Zato sem jih želel prebrati.

Nekega dne sem odšel v samostan, da bi si z denarjem, ki sem ga zaslužil s prodajo zelenjave, kupil evangelije. Toda namesto teh sem dobil knjižico z naslovom The Way to Heaven, v kateri pa ni bilo evangelijev. Bil sem razočaran. Kasneje sem v želji, da bi evangelije dobil, odpotoval v Manilo. Tam mi je stric, ki je bil Jehovova priča, priskrbel celotno Biblijo.

V Manili sem spoznal nekaj Prič, ki so name naredili velik vtis s spretnostjo, s katero so citirali biblijske stavke. Zadovoljivo so  mi odgovorili na mnoga vprašanja. Nazadnje sem skupaj s stricem, Ricardom Usonom, odšel na shod v podružnični urad Jehovovih prič. Tik preden sva prispela tja, sem prižgal cigareto. »Vrzi to proč,« mi je dejal stric. »Jehovove priče ne kadijo.« Odvrgel sem cigareto in nisem nikoli več kadil. Spoznal sem podružničnega nadzornika, Josepha Dos Santosa, in še nekatere druge Priče. Danes, toliko desetletij kasneje, se še vedno spominjam teh dobrih krščanskih bratov.

Želja, da bi služil Bogu

Od oktobra 1937, ko sem še vedno bil študent na kolidžu za kmetijstvo v Los Bañosu, nisem več hodil k maši. Namesto tega sem bral Biblijo in literaturo, ki mi jo je dal stric. Poslopje kolidža je obiskala neka skupina Jehovovih prič in po pogovoru z eno od njih, Elviro Alinsod, je moja želja, da bi služil Bogu Jehovu, postala zelo močna.

Ko sem učiteljem povedal, da nameravam pustiti šolo, so me vprašali: »Kdo te bo pa preživljal?« Pojasnil sem, da sem prepričan, da me bo preživljal Bog, če mu bom služil. Potem ko sem pustil šolo, sem odšel v urad Watch Tower Society in se dal na voljo kot prostovoljec. Pojasnil sem: »Prebral sem publikacije z naslovom Loyalty, Riches in Kje so mrtvi?. Sedaj želim Jehovu služiti polnočasno.« Prosili so me, naj grem v provinco Cebu in se pridružim trem pionirjem, kot se imenujejo polnočasni strežniki Jehovovih prič.

Začnem oznanjevati

Petnajstega julija 1938 me je Salvador Liwag čakal v pristanišču, ko sem prišel na otok Cebu. Naslednji dan sem pričel oznanjevati po hišah. Nihče me ni poučil. Stanovalcu sem samo podal oznanjevalsko kartico, na kateri je bilo pojasnjeno naše delo. Pravzaprav sem v sebujščini, jeziku, ki ga tam govorijo, poznal samo dve besedi. Tako se je pričel moj prvi dan v strežbi.

Ko smo pričeli oznanjevati v kakem novem mestu, smo navadno najprej odšli v zgradbo mestne občine. Tam je brat Liwag pričeval županu, brat Pablo Bautista načelniku policije in brat Conrado Daclan sodniku. Jaz sem govoril s poštnim uradnikom. Nato smo šli še na avtobusno postajo, policijsko postajo, v trgovine in šole. Poleg tega pa smo obiskali tudi ljudi na njihovih domovih. Predstavljali smo pripomoček za preučevanje Biblije z naslovom Enemies. Posnemal sem metode oznanjevanja mojih spremljevalcev, in se tako postopoma učil sebujščine ter pričel razdeljevati knjige. V treh mesecih smo obdelali vso provinco Cebu, kjer je bilo 54 mest. Nato sem brata Liwaga vprašal: »Ali se sedaj lahko krstim?«

»Ne še, brat,« je odgovoril. Tako smo odšli na naslednji otok, Bohol, kjer smo oznanjevali mesec in pol ter obdelali še 36 mest. Znova sem prosil, da bi se krstil. »Še ne, brat Barlaan,« so mi rekli. Tako smo obdelali Bohol in zatem otok Camiguin, nato pa odšli še na veliki otok Mindanao, kjer smo oznanjevali v mestu Cagayan de Oro.

Do takrat se je naši skupini pridružil še Virginio Cruz. Bil je učitelj v javni šoli in je dal odpoved, da bi postal pionir. Obdelali smo še druga mesta in nazadnje prišli do jezera Lanao. Tam sem znova prosil, ali bi se lahko krstil. Končno me je 28. decembra 1938, po kakih šestih mesecih pioniranja, brat Cruz krstil v jezeru Lanao pri mestu Lumbatan.

Nagrajen, ker sem zaupal v Boga

Kasneje sem se pridružil trem pionirjem v provinci Negros Occidental. To so bili: Fulgencio de Jesus, Esperanza de Jesus in Natividad Santos, ki smo jo klicali Naty. Skupaj smo oznanjevali v mnogih mestih v tej provinci. Morali smo zares povsem zaupati v  Jehova, saj smo včasih imeli zelo malo denarja. Nekoč smo hoteli dobiti ribo, da bi jo pojedli skupaj z rižem. Na obali sem srečal moža in ga vprašal, ali lahko kupim nekaj rib, a so vse njegove ribe že odnesli na trg. Vseeno pa mi je ponudil ribo, ki si jo je prihranil zase. Vprašal sem ga, koliko stane. »Je že dobro,« je odvrnil. »Lahko jo imaš.«

Zahvalil sem se mu. Toda ko sem odhajal, sem ugotovil, da bo ena riba premalo za štiri ljudi. Pot me je vodila mimo majhnega potoka, kjer sem na kamnu presenečen opazil ribo, ki je bila še vedno mokra. ‚Morda je poginila,‘ sem si rekel. Približal sem se, da bi jo pobral in presenečen odkril, da je bila še živa. Zgrabil sem jo, jo močno privil k sebi in se takoj spomnil Jezusove obljube: »Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Matevž 6:33)

Oznanjevati sredi vojne

Ko se je naša skupina pionirjev povečala na devet, sta bili ustanovljeni dve skupini. Dodelitev skupine, v kateri sem bil jaz, je bil Cebu. Bil je december 1941 in na Filipinih je divjala druga svetovna vojna. Med oznanjevanjem v mestu Tuburan, je opolnoči v našo sobo vstopil poročnik, ki je bil Filipinec. »Vstanite, fantje,« je rekel. »Vojaki vas iščejo.« Sumili so, da smo japonski vohuni, in tako so nas preostanek noči zasliševali.

Zatem so nas premestili v zapor mestne občine. Vojaki ameriške vojske v mestu Cebu so zahtevali, naj jim damo po en izvod vseh naših knjig, da bi lahko ugotovili, ali smo res japonski vohuni. Mnogi domačini so iz radovednosti prišli k nam v zapor, da bi videli, kakšni so videti ljudje, ki so bili obtoženi, da so japonski vohuni. Nekateri so nam postavljali vprašanja, mi pa smo jim pričevali o Božjem kraljestvu.

Po petih dneh v zaporu je načelnik policije iz oporišča ameriške vojske prejel telegram z ukazom, naj izpusti Priče za Jehova. Vseeno pa nam je svetoval, naj več ne oznanjujemo, ker je sedaj vojna. Pojasnili smo mu, da ne moremo nehati oznanjevati, ker nam je Bog naročil, naj opravljamo to delo. (Dejanja 5:28, 29) Načelnik se je razjezil in rekel: »Če boste še naprej oznanjevali, bom ljudem dovolil, naj vas ubijejo.«

V naslednjih dneh, si je načelnik policije prizadeval, da bi nas znova prijeli. Nazadnje nas je ustavil vod ameriških vojakov. Poročnik po imenu Soriano je sestro Santos vprašal: »Ali boste nehali oznanjevati?«

»Ne,« je odgovorila.

»In če vas postavimo pred zid?« je vprašal.

»To ne bo spremenilo naše odločitve,« je pojasnila.

Nato so nas vse s tovornjakom odpeljali v mesto Cebu, kjer smo se znašli pred polkovnikom po imenu Edmund. Poročnik Soriano  nas je predstavil z besedami: »To so Jehovove priče. Oni so japonski vohuni!«

»Jehovove priče?« je vprašal polkovnik. »Jehovove priče sem v Ameriki zelo dobro poznal. Oni niso vohuni! Oni so nevtralni.« Nato se je obrnil k nam, in rekel: »Ker ste nevtralni, vas ne bomo izpustili.« Nekaj časa smo preživeli v skladišču, nato pa je polkovnik Edmund znova govoril z nami in nas vprašal: »Ali ste še vedno nevtralni?«

»Seveda, gospod,« smo odgovorili.

»Potem vas ne bom izpustil,« je dejal. »Če vas izpustim, boste še naprej oznanjevali in potem bodo postali nevtralni tudi tisti, ki jih boste spreobrnili. In če bodo vsi postali nevtralni, se ne bo nihče bojeval.«

Svobodni, da bi znova oznanjevali

Kasneje so nas premestili v zapor v mestu Cebu. Desetega aprila 1942 so Japonci mesto napadli. Povsod so padale bombe in izbruhnil je velik požar! Paznik je videl sestro Santos, katere celica je bila blizu vhoda v zapor. »Oh, ne! Jehovove priče so še vedno v zaporu!« je vpil. »Odprite vrata in jih izpustite!« Jehovu smo se zahvalili za zaščito.

Takoj smo se odpravili proti goratemu področju, da bi našli Sopriče. Enega od njih smo našli v mestu Compostela. Predtem je prevzemal vodstvo v oznanjevalskem delu, sedaj pa se je odločil, da bo prenehal oznanjevati ter odšel v mesto Cebu, odprl podjetje in pričel prodajati različno blago. Mi pa smo se odločili, da bomo še naprej oznanjevali Božje kraljestvo, neglede na to, kaj bi se lahko zgodilo.

S sabo smo imeli veliko brošur Comfort All That Mourn in zelo smo si prizadevali, da bi jih razdelili med ljudi. Vendar so nas mnogi skušali prestrašiti z besedami, da nas bodo Japonci obglavili, če nas dobijo. Kmalu zatem je bilo ustanovljeno gverilsko gibanje za boj proti Japoncem in brata, ki je prenehal oznanjevati ter odšel v mesto Cebu, da bi se ukvarjal s poslom, so aretirali. Zelo smo se razžalostili ob novici, da so ga obtožili vohunjenja za Japonce in usmrtili.

Obtoženi vohunjenja

Medtem pa smo mi v goratem področju še naprej oznanjevali. Nekega dne smo izvedeli za ženo, ki se je zanimala. Da bi prišli do nje, smo morali mimo več gverilskih oporišč. Prišli smo do vasi Mangabon, kjer je žena živela, tam pa so nas vojaki odkrili in začeli vpiti: »Zakaj ste prišli sem?«

»Mi smo Jehovove priče,« sem odgovoril. »Ali bi želeli slišati sporočilo, ki ga razglašamo po gramofonu?« Ko so se ugodno  odzvali, sem jim predvajal ploščo z naslovom The Value of Knowledge. Nato so nas preiskali ter zaslišali in zatem odpeljali v oporišče gverile, ki je bilo v vasi Tabonan. Jehova smo v molitvi prosili za zaščito, saj je bilo splošno znano, da so skoraj vse, ki so jih odpeljali tja, usmrtili.

Tam so nas stražili in z nami grdo ravnali. Tako smo se znašli v okoliščinah, ki sem jih opisal na začetku, ko so me pretepali in je poročnik pokazal name ter rekel: »Ti si vohun!« Z nami so še nekaj časa grdo ravnali, vendar nas niso obsodili na usmrtitev, ampak na prisilno delo.

Moj brat Bernabe je bil eden od pionirjev, ki so bili zaprti v Tabonanu. Vsako jutro so od zapornikov zahtevali, da zapojejo pesmi »Bog blagoslovi Ameriko« in »Bog blagoslovi Filipine«. Namesto teh pa smo Priče peli pesem »Kdo je na Gospodovi strani?«. Nekoč je poveljujoči častnik kričal: »Vse, ki ne bodo peli pesmi ‚Bog blagoslovi Ameriko‘, bomo obesili na to akacijo!« Kljub takšnim grožnjam pa niso ubili nobenega od nas. Nazadnje so nas premestili v druga taborišča. Končno so julija 1943 prispeli dokumenti za mojo izpustitev. Do takrat sem v zaporu preživel osem mesecev in deset dni.

Življenje, posvečeno oznanjevanju

Zaradi želje, da bi videli zainteresirane posameznike, ki smo jim prej oznanjevali, smo pešačili 60 kilometrov do mesta Toledo. Tam smo pričeli z rednimi shodi in nazadnje se je mnogo ljudi krstilo. Končno se je vojna leta 1945 končala. Dve leti kasneje in skoraj devet let po krstu sem lahko obiskal svoje prvo zborovanje, ki je bilo na dirkališču Santa Ana v Manili. Na javnem govoru z naslovom »Radost za vse ljudi« je bilo približno 4200 navzočih.

Pred vojno je bilo na Filipinih približno 380 Prič, toda do leta 1947 je število naraslo na kakih 2700! Od takrat sem v služenju Jehovu užival mnoge prednosti. Od leta 1948 do 1950 sem v pokrajini Surigao služil kot potujoči nadzornik. Leta 1951 sem se poročil z Natividad Santos, ki je med vojno pogumno pričevala z našo skupino. Po poroki sva od leta 1954 do 1972 v potujočem delu služila po vsem otoku Mindanau.

Leta 1972 sva postala posebna pionirja, da bi lahko bila v bližini najinih ostarelih staršev in jim pomagala. Čeprav sva sedaj oba že v 80-ih letih življenja, še vedno pionirava. Skupaj sva več kot 120 let preživela v polnočasni strežbi. Kako zelo sva vesela, da sva lahko opazovala, kako je število oznanjevalcev dobre novice o Božjem kraljestvu na Filipinih rastlo do več kot 130.000! Najina želja je, da še mnogim pomagava spoznati, da je Božje kraljestvo edino upanje za resnični mir in srečo na zemlji.

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Sumili so, da smo japonski vohuni, in tako so nas preostanek noči zasliševali

[Slika na strani 23]

Z najinimi prijatelji leta 1963 na otoku Bohol. Z ženo sva četrta in peta z desne.

[Slika na strani 24]

Z ženo danes

[Navedba vira slike na strani 20]

Fotografija v ozadju: U.S. Signal Corps photo