Izzivi združene Nemčije

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! V NEMČIJI

»KO SEM se s starši peljal preko meje iz Vzhodne Nemčije v Zahodni Berlin, se je na mostovih nad avtocesto gnetlo ljudi, ki so nas pozdravljali in vzklikali,« se spominja Ronny. »Sprehajali smo se po nakupovalnem središču Ku’damm v Zahodnem Berlinu, in ko so ljudje ugotovili, da smo iz Vzhodne Nemčije, so nam kupovali pijačo. Vsi so se veselili.« To je bilo 10. novembra 1989, dan po tem, ko so odprli berlinski zid.

Veseljačenje pa ni zajelo samo Berlina, temveč celo Vzhodno Nemčijo in Zahodno Nemčijo, ki sta bili tedaj ločeni državi. Wende, kar se nanaša na preobrat oziroma mirno revolucijo, ki se je nazadnje končala s propadom totalitarne države Vzhodne Nemčije, je skoraj vse presenetil. Leta kasneje mnogi še vedno menijo, da je bil Wende najsrečnejši čas v preteklih 50 letih. Evforijo je seveda zamenjala resničnost in sedaj se lahko vprašamo: Kako se je življenje spremenilo od časa Wende? Ali se lahko od tega, kar se je zgodilo, kaj naučimo?

Slovo od hladne vojne

Večina Nemcev si je ob odprtju berlinskega zidu močno oddahnila. Po nekaterih virih je na smrtonosni meji med Vzhodom in Zahodom umrlo skoraj tisoč ljudi. Oktobra 1990 sta se obe Nemčiji znova združili v eno državo, Zvezno republiko Nemčijo, s približno 80 milijoni prebivalcev. Nemška demokratična republika (NDR), znana kot Vzhodna Nemčija, je le 41 let po svojem rojstvu prenehala obstajati. Ozemlje prejšnje NDR je sedaj razdeljeno na šest dežel, ki so poznane kot nove zvezne dežele.

Svet je osupnil, ko je Wende pospešil razpad komunističnega bloka, Varšavske obrambne zveze in konec hladne vojne. Vojski nasprotujočih si velesil, ki sta po vsej meji med obema Nemčijama kakih 40 let budno pazili druga na drugo, sta odšli z nemške zemlje. Ti dogodki so se odvili brez enega samega strela.

Po ponovni združitvi so vso Nemčijo zajele osupljive spremembe, ki pa predvsem vplivajo na življenje ljudi v novih zveznih deželah. Za mnoge je bila sprememba izrazitejša, kot so pričakovali.

Končno svoboda!

Prebivalci NDR so od Wende želeli predvsem svobodo. To ne preseneča, saj je totalitarna država svoje prebivalce zelo omejevala. V dnevih pred Wende je bilo zelo težko, če že ne kar nemogoče, dobiti vizo za prehod meje med obema Nemčijama. Nenadoma pa se je to spremenilo. Neka žena je vzkliknila: »Zamislite si, lahko gremo v Ameriko!« Za  mnoge je možnost, da so lahko znova skupaj s sorodniki in prijatelji na drugi strani meje, še naprej razlog za hvaležnost.

Svoboda Vzhodnim Nemcem omogoča, da lahko gredo na zahod, prav tako pa tudi zahodnjakom, da lahko gredo na vzhod. Tako so turistične znamenitosti v novih zveznih deželah sedaj znova na zemljevidih. Turisti lahko na primer obiščejo mesto Wittenberg, kjer je Martin Luter začel reformacijo, s čimer se je rodila protestantska vera. Tukaj sta tudi Meissen, mesto, ki slovi po ročno izdelanem porcelanu, in Weimar, kjer sta nekoč živela dva najslavnejša nemška pisatelja, Johann Wolfgang von Goethe in Friedrich von Schiller. Leta 1999 so Weimar proglasili za evropsko kulturno mesto, prvo mesto v nekdanjem komunističnem bloku, ki je dobilo to prednost.

Kako pa je s svobodo govora? Prebivalci novih zveznih dežel se lahko odkrito pogovarjajo brez strahu, da bi jim prisluškovala Stasi, oziroma Služba državne varnosti. Ljudje se veselijo, da si lahko svobodno izberejo televizijske programe, ki jih želijo gledati, in gradivo, ki ga želijo brati. Matthias se spominja: »Ko sem hodil v šolo, so nam zasegli vse publikacije, ki smo jih uspeli dobiti z Zahoda.«

Kako pa je s svobodo veroizpovedi? V NDR so ljudi odvračali od religije in dve tretjini prebivalcev ni pripadalo nobeni religiji. Vsi prebivalci združene Nemčije se lahko sedaj veselijo svobode veroizpovedi že več kot deset let, kar je najdlje, odkar je leta 1933 Hitler pričel zatirati religijo. Toda svoboda veroizpovedi ne pomeni, da je religija priljubljena. Vodilne cerkve že kar nekaj časa tožijo zaradi izgubljanja vpliva in Wende je to težnjo še pospešil. Na drugi strani pa so Jehovove priče, ki jih je totalitarni režim prepovedal in preganjal, postali še bolj dejavni. V preteklih desetih letih so Priče v novih zveznih deželah zgradili 123 kraljestvenih dvoran in dve zborski dvorani.

V novih deželah so pričeli obsežno graditi zgradbe vseh oblik. Berlin je znova postal glavno mesto države in njegovo podobo drastično spreminjajo. Po vseh novih zveznih deželah so posodobili infrastrukturo, k čemur spadajo tudi velikanski stroški za ceste in železnico. Mnogo se je storilo, da bi se počistilo okolje in da bi zdravstveno nego ter socialno skrbstvo približali zahodnim merilom. Večina prebivalcev novih zveznih dežel bi se strinjala, da imajo sedaj višji življenjski standard.

»To so bili dobri časi«

Vseeno pa nekateri na čas pred Wende gledajo s hrepenenjem. »To so bili dobri časi,« pojasnjuje neka žena. Kaj pa je lahko bilo dobrega, ko pa so živeli pod diktaturo? Nekateri pravijo, da je bilo življenje predvidljivo in varno. Mnogi so cenili tesne vezi med prijatelji in sosedi, občutek, da sta bili pomoč in  podpora vedno pri roki. Po mnenju Allensbaškega inštituta za raziskovanje javnega mnenja je »diktatorstvo dajalo prebivalcem občutek nravne vzvišenosti in varnosti«. Ko je diktatorstvo v NDR izginilo, je tudi občutek, da so si bili ljudje blizu, izginil.

Poglejmo še en primer: V 1980-ih letih so bile cene osnovnih živil in storitev javne oskrbe nizke in vsakdo je imel službo. »Štručka kruha je stala pet pfenigov, sedaj pa stane vsaj desetkrat več,« se pritožuje Brigitte. Ko so enkrat uvedli prosti trg, je tisoče državnih podjetij šlo v stečaj, posledica tega pa je brezposelnost. Na področju nekdanje Vzhodne Nemčije je brezposelnost dvakrat večja, kot je na zahodni strani.

Po nekaterih ocenah je ponovna združitev do sedaj stala 800 milijard ameriških dolarjev. In še vedno je treba veliko narediti. Kdo plačuje vse te stroške? Stroške delno poravnavajo s posebnim davkom. Tako pa se Wende ni dotaknil le srca Nemcev, temveč tudi njihove denarnice! Ali se je trud izplačal in ali so denar dobro porabili? Večina meni, da je združitev bila pozitivna in se je izplačala, menijo, da je to dosežek, na katerega bi morali biti ponosni.

Kaj se lahko naučimo mi?

Wende je dokazal, da prehod iz ene vladavine v drugo ne zadovolji vseh ljudi. Mnogi – tudi tisti, ki menijo, da se je Wende izplačal – so ugotovili, da je lahko življenje v tekmovalni kapitalistični družbi ravno tako polno razočaranj kakor v totalitarnem režimu. Svoboda in blaginja sta seveda zaželjeni. Toda ko je ti prednosti treba plačati z brezčutnim in brezbrižnim življenjem, je lahko sreča kratkotrajna.

Nedavno poročilo iz mesta Dessau v nekdanji Vzhodni Nemčiji se glasi: »Od združitve je minilo desetletje. Milijarde dolarjev smo porabili za to, da bi Vzhodno Nemčijo rešili težavne preteklosti.« Vendar pa se zdi, da mnogi niso zadovoljni z dosedanjimi rezultati.

Allensbaški inštitut poroča, da mnogi ljudje upajo, da »bi med prosto konkurenčnim gospodarstvom in načrtnim gospodarstvom lahko bila še tretja možnost« za vodenje človeških zadev. To upanje pa imajo Jehovove priče.

Oni verjamejo, da nobena politična ali gospodarska organizacija, ki bi jo ustanovili ljudje, ne bo nikoli zadovoljila potreb vsega človeštva. Priče verjamejo, da bo te potrebe zadovoljilo le Stvarnikovo Mesijansko kraljestvo. Kot piše v Bibliji, bo ta nebeška vlada kmalu vzpostavila ljubečo in pravično vlado nad vso zemljo. Kraljestvo bo združilo vse narode na zemlji, in ne le Nemčiji, temveč vsemu človeštvu omogočilo, da bodo drug z drugim živeli v miru. Kakšen blagoslov bo to Kraljestvo! (Daniel 2:44)

[Zemljevid na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Bonn

Berlin

Wittenberg

Weimar

[Slika na strani 24]

Podiranje berlinskega zidu in odstranitev meje so sprejeli s splošnim olajšanjem

[Vir slike]

Foto: Landesarchiv Berlin

[Slike na strani 24]

Mejni prehod Charlie, berlinski simbol hladne vojne, nekoč in danes

[Vir slike]

Foto: Landesarchiv Berlin

[Slika na strani 25]

Berlinu, ki je znova postal glavno mesto države, spreminjajo podobo

[Slika na strani 25]

Jehovove priče so v novih zveznih deželah dosedaj zgradili 123 kraljestvenih dvoran