Moj boj z izčrpavajočo boleznijo

PRIPOVEDUJE TANYA SALAY

Še pred nekaj leti sem bila zelo dejavna mati in polnočasna oznanjevalka v majhnem mestu Luverne v Alabami. Tukaj je življenje mirno in teče počasi. Meni, možu Duku in najinemu malemu sinu Danielu je vse kazalo dobro. Potem pa se nam je po eni enostavni operaciji življenje zelo spremenilo.

 NAŠE težave so se začele leta 1992, ko so mi odstranili maternico. Kmalu za tem sem stalno čutila hude bolečine in morala pogosto urinirati (50- do 60-krat na dan). Moja ginekologinja me je nazadnje naročila pri urologu, da bi se ugotovil vzrok težav.

Šla sem v bolnišnico na nekaj testov. Urolog mi je pri prvem obisku diagnosticiral težavo, intersticijski cistitis (IC) oziroma vnetje mehurja, ki človeka zelo oslabi. Ni ga bilo lahko diagnosticirati, ker so simptomi IC podobni simptomom drugih motenj sečnega sistema. Poleg tega ni nekega določenega testa za ugotavljanje IC. Tako morajo zdravniki izločiti druga bolezenska stanja, preden sprejmejo diagnozo IC.

Naš zdravnik je neobzirno dejal, da zdravljenje pri tem ne pomaga veliko in da je končni rezultat odstranitev mehurja! Rekel je, da sicer obstajajo še druga zdravljenja, a da so vsa neuspešna. Ni mi treba posebej omenjati, da je bil to za nas precejšen udarec. Do takrat sem bila kar zdrava. Z Dukom sva bila kot Jehovovi priči več let v polnočasni strežbi, sedaj pa so mi rekli, da mi bodo morali odstraniti mehur. Vesela sem, da me je mož dobro podpiral.

Odločila sva se, da bova poiskala drugega urologa. Poskusila sva pri več zdravnikih. Žal so takrat mnogi zdravniki o IC vedeli zelo malo. Mnogi urologi so tudi imeli svoje teorije o IC, zato so priporočali različna zdravljenja. V nekem zdravstvenem viru piše: »Bolezen je navadno kronična.« V drugem pa: »Znanstveniki še niso našli zdravila za IC, niti ne morejo napovedati, na katero zdravljenje se bo kdo najbolj odzval. [. . .] Ker zdravniki ne vedo, kaj povzroča IC, je zdravljenje usmerjeno na lajšanje simptomov.«

Zaradi hudih bolečin, krčev in pogostega uriniranja sem bila pripravljena poskusiti skoraj vse, kar so predlagali zdravniki. Poskusila sem več kot 40 različnih zdravil, pa tudi zelišč, akupunkturo, blokade živcev, epiduralne in spinalne injekcije ter transkutano električno stimulacijo živcev (TENS), pri kateri minute ali ure v telo vstopajo blagi električni impulzi. O bolezni sem raziskala, kolikor se je le dalo, tako sem vsaj malo razumela, kaj se dogaja.

Trenutno jemljem metadon (blažilec bolečin) in še šest drugih zdravil. Redno tudi hodim na kliniko za zdravljenje bolečine, kjer navadno za obvladovanje bolečine dobivam epiduralne injekcije skupaj s steroidi. Zaradi pogostega uriniranja grem vsake tri ali štiri mesece v bolnišnico na hidrodistenzijo, postopek, pri katerem s tekočino mehur razširijo kakor balon. Na tem postopku sem bila že kar nekajkrat. Navadno mi to prinese nekajmesečno olajšanje. V preteklih nekaj letih sem bila več kot 30-krat za nekaj časa v bolnišnici.

Kako pa je s končnim zdravstvenim posegom, odstranitvijo mehurja? Neki strokovnjak pravi: »Večina zdravnikov nerada operira, ker ni mogoče predvideti, kakšen bo izid pri posameznem pacientu – nekatere so operirali, pa imajo še vedno simptome.« Zato trenutno še ne razmišljam o tej možnosti.

Včasih je bolečina tako močna in stalna, da bi najraje odnehala. Pomislila sem celo na samomor. Toda ne prenesem misli, kako bi to osramotilo Jehovovo ime. Zavedam se, kako pomembna je molitev in osebno preučevanje, pa tudi razvijanje tesnega odnosa z Jehovom, saj človek nikoli ne ve, kaj ga lahko doleti in mu spremeni življenje. Ta odnos mi je pri tej bolezni dobesedno rešil življenje, saj vem, da bi se sicer ubila.

 Ko se ozrem na teh preteklih devet let, vidim, kako hitro se lahko življenje spremeni. Cenim besede iz Propovednika 12:1, kjer piše: »Spominjaj se Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje, preden pridejo hudi dnevi in se približajo leta, o katerih porečeš: Niso mi všeč.« Tako zelo sem hvaležna, da sem polnočasno strežbo začela pri 15-ih letih in jo lahko nadaljevala skoraj 20 let. V tem času sem razvila tesen odnos z Jehovom.

Hvaležna sem Jehovu za moža in sina Daniela, ki mi zelo pomagata. Zelo me tudi spodbudi, ko me pokličejo ali obiščejo prijatelji iz naše občine. Pozimi mi je težko hoditi ven, ker imam zaradi mraza hujše krče. Takrat oznanjujem po telefonu, tako mi je upanje na raj stalno v mislih in stvarno. Veselim se časa, ko bodo bolezni in trpljenje samo še stvar preteklosti in bo vse to pozabljeno. (Izaija 33:24)