Namibijske nestalne skulpture

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE

UMETNIKOV stil se vedno spreminja, pa vendar je rezultat prijeten. Snov je pesek. Umetnik? Veter, ki oblikuje nestalne peščene sipine v različne oblike. Morda je najbolj znana srpasta oblika. Tista stran, s katero je »skulptura« obrnjena k vetru, se dviguje polagoma. Strmina, ki je v zavetrju, pa je bolj strma in krajša. Sleme sipine je videti ostro kakor britev, čeprav se ga zlahka skrha, če se vanj brcne z nerodnim čevljem.

Namibska puščava, ki je na jugozahodu Afrike, je pravi kraj za ogled teh nestalnih skulptur. Ima nekaj najvišjih sipin na svetu, ki so visoke tudi več kot 400 metrov. Namib pa je po površini manjši od  največjih svetovnih puščav. Razteza se od Atlantskega oceana do največ približno 160 kilometrov v notranjost dežele in je dolg 1900 kilometrov.

Delo drugih umetnikov

Veter ni edini umetnik, ki razstavlja v tej odročni ‚umetnostni galeriji‘. Če si pobliže pogledate sipine, vidite različne modele drugih umetnikov. Opazite lahko na primer nekaj, kar je videti kakor dolga, tanka veriga, ki je tu in tam vržena čez pesek. Če dovolj dolgo počakate, boste morda celo videli umetnika pri delu. »Veriga« so odtisi stopal, ki jih v pesku ponoči pustijo za seboj hrošči. Nedaleč od »verige« je simetrični niz – izkaže se, da so luknjice v pesku. Tudi to so stopinje, ki pa so jih pustili navadni rilčasti skakači, ko so poskakovali proti svojemu cilju. Nenadoma se zavedate, da v tej oddaljeni, navidez pusti umetnostni galeriji mrgoli življenja.

Proti severu, ob Skeletni obali, lahko vidite delo drugih puščavskih umetnikov. Ti ravnajo s peskom grobo in končni izdelek je bolj neurejen. Pazite! Prihajajo, skačejo čez sipino. Nekaj je gotovo – uživajo v svoji ustvarjalski dejavnosti. Ta velika bitja tečejo po sipini presenetljivo hitro in mečejo pesek v vse smeri. Niso zadovoljni samo s tekom, temveč se tudi drsajo, tako da vlečejo zadnje noge za seboj in pri tem v pesku pustijo brazde. Pohitijo k bližnji kotanji z vodo, skočijo vanjo in so razposajeni kakor veseli otroci. Ti umetniki, afriški sloni, so težki vsak po približno šest ton!

Drugi čudaški umetnik s svojimi nenavadnimi potmi, ki pa ni tako grob, je gad postranik. Njegovo grafično oblikovanje na pesku je videti kakor serija ukrivljenih palic. Kača pušča za seboj te odtise, ko se poganja v svojevrstnem gibanju postrani. Nenadoma se odtisi končajo in za gadom ni sledu. Kam je odšel? Če skrbno pogledate, lahko vidite dvoje režastih oči, ki skozi pesek strmijo v vas. Ostali del kačinega telesa je popolnoma zakopan v pesek. Tako prikrita potrpežljivo čaka na obrok – običajno kakšnega mimoidočega kuščarja.

Eden od peščenih modelov morda ni tako lep. Vidni so odtisi pnevmatik, ki so jih za seboj pustila trokolesna motorna kolesa, posebej oblikovana za premagovanje tega terena. Tudi človek je pustil svoj odtis.

Temperamentni umetnik

Na tem pesku puščajo svoje odtise še mnogi drugi, ki pa jih je preveč, da bi jih omenjali. Med njimi so nosorogi, levi, žirafe in šakali. Videti jih je mogoče v rezervatu Skeletne obale ter drugod.

Toda vodilni umetnik je veter. Odreja splošen videz galerije in preureja oblike, kakor mu ugaja. Stalno kaj spreminja. Če se v to galerijo vrnete čez eno leto, boste morda opazili, da so se nekatere sipine, odkar vas ni bilo, premaknile tudi za 30 metrov! To lahko delajo namibijski vetrovi.

[Zemljevid na strani 27]

(Lega besedila – glej publikacijo)

AFRIKA

NAMIBIJA

[Slika na strani 26]

Navadni rilčasti skakač

[Navedba vira slike na strani 26]

Des and Jen Bartlett