Kjer kamele in brumbyji divjajo

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

AVSTRALSKO podeželje – kaj vam pride na misel, ko slišite za to pokrajino? Dežela s poskakujočimi kenguruji in emuji, ki ne letijo, rdečimi peščenimi puščavami in pripekajočimi dnevi? Do neke mere imate prav, vendar je to tudi dežela presenečenj.

Ali ste vedeli, da so v Avstraliji zadnje črede divjih kamel na zemlji, največje krdelo divjih konjev na svetu in naval oslov, ki mu na tem planetu ni para? Prihod in preživetje teh odpornih živali je malo znana zgodba o prilagodljivosti in nasprotju ter je živi spomin na pretekle čase.

Pomoč kamel pri razvoju

V zadnjih štirih desetletjih so se nekateri živinorejci iz podeželja pritožili enako kakor kavboj v knjigi The Camel in Australia: »Na lastne oči sem videl, kaj je tukaj ostalo za petimi kamelami, ki so deset kilometrov ograje praktično zravnale z zemljo [. . .] Na nekem delu niso potrgale samo žic, temveč so polomile drogove in vse.«

Draga ograja ni kos dolgim nogam in veliki masi odločne kamele. Toda enake čvrste noge so pomagale graditi cestne povezave, s katerimi je prepredena izsušena notranjost te celine.

 Kamele so uvozili iz Indije leta 1860 in so spremljale raziskovalca Burka in Willsa na njunem dolgem prečkanju Avstralije od juga do severa. Te eksotične živali so zaradi velike moči in vzdržljivosti postale priljubljeni spremljevalci zgodnjih pustolovcev. Presenetljiva je njihova majhna poraba pogonskega sredstva, saj za 800 kilometrov poti, po kateri nosijo 300 kilogramov tovora, porabijo le 15 litrov vode.

Kamele so bile izredno zanesljive. Pomagale so nositi hrano in opremo do novih mest, kjer so potem ljudje iskali zlato, ter pri gradnji telegrafske linije čez deželo, od Adelaide do Darwina, in merjenju področja za čezavstralsko železnico, ki povezuje Sydney in Perth. Na področju štirih milijonov kvadratnih kilometrov se je utrlo pot, ki jo še sodobni stroji težko premagujejo.

Največ udomačenih kamel je bilo leta 1922, in sicer 22.000, toda ko je človek začel uporabljati avtomobile, so mnogo kamel spustili na prostost. Svobodno so se lahko potikale in razmnoževale, tako da jih je zdaj, kot poročajo, v avstralskih puščavah več kot 200.000, nekateri pa ocenjujejo, da se bo njihova populacija v šestih letih podvojila.

Vendar pa vseh teh kamel ne pustijo kar tako divjati naokrog. Besednik Centralnega avstralskega kameljega združenja je za Prebudite se! dejal: »Avstralija ima edina na svetu kamelje črede brez bolezni, tako da vsako leto nekaj kamel izvozimo v živalske vrtove in parke v Združenih državah in Aziji.« Avstralski organizatorji potovanj ponujajo obiskovalcem tudi priložnost, da se povzpnejo na kamelji hrbet in znova odkrijejo avstralsko divjo notranjost – notranjost, v kateri so na prostosti tudi druge vprežne živali.

 Kaj je brumby?

Tovor, ki so ga leta 1788 s prvega prispelega angleškega ladjevja raztovorili na avstralsko obalo, so bili zaporniki, vojaki in konji. Zgodovina konja v tej deželi je podobna zgodovini njegovega človeškega spremljevalca – romantična in tragična.

Pri obvladovanju novih področij so imeli konji življenjsko pomembno vlogo, ker so prve pionirje ponesli na štiri strani celine. Zašle in pobegle živali so se kmalu začele družiti v divje črede in ti konji so postali znani kot brumbyji oziroma neukročeni konji. Beseda »brumby« morda izhaja iz queenslandske aboridžinske besede baroomby, ki pomeni »divji«.

Divji, svobodni duh neukročenih konj je podžgal domišljijo pesnikov, kakršen je A. B. (Banjo) Paterson, ki je s svojo balado »Mož s Snežne reke« pripel neukročenega konja na srce mnogih Avstralcev. Po prvi svetovni vojni so se vrste neukročenih konj povečale, ker je bilo manj povpraševanja po jezdnih konjih walerjih (ti konji so bili vzrejeni posebej za avstralsko lahko konjenico in so jih uporabljali v indijski vojski), ter so jih spustili na prostost. Zdaj se po celini potika kakšnih 300.000 divjih konj.

 Med potikanjem so njihova kopita kakor kovaško kladivo, s katerim teptajo krhko vrhnjo plast zemlje in dirjajo po bregovih jezer. Kadar udari suša stradajo ali poginejo zaradi žeje. V deželi, ki jo s svojo težo zbijajo že črede govedi, postanejo ti neukročeni konji nevzdržno breme. Tako jih vsako leto na tisoče odstranijo. Meso nekaterih predelajo za človekovo prehrano, druge pa prodajo kot hrano za hišne ljubljenčke.

Številčno pa odstopa bratranec tega neukročenega konja, osel, ki resnično divja. Je plodnejši od divjega konja in je razširjen po širšem področju kakor kamela, tako da je postal žrtev lastnega uspeha.

Judeževa rešitev

Tudi osle so podobno kakor konje prvič uvozili ob koncu 1700-tih let, da so vlekli tovor ali orali polja, in so se hitro udomačili. V 1920-ih so jih vse spustili v divjino in tam je bila potem njihova populacijska gostota 30-krat večja od naravnih čred divjih oslov.

Osli so ustvarjeni za življenje v puščavi, kakor kamele. Pri dehidraciji se začnejo manj znojiti. Preživijo do 30 odstotkov zmanjšanja telesne mase zaradi izgube vode. (Ob izgubi 12 do 15 odstotkov bi mnogi drugi sesalci poginili.) Raje imajo sočno pašo, vendar lahko uspešno preživijo tudi z grobo rastlinsko hrano, ki se je govedo ne bo dotaknilo. Do 1970-ih jih je čez polovico celine dirjalo več kot 750.000. Njihovo naraščajoče število je začelo ogrožati ekologijo in govedorejo; treba je bilo ukrepati.

Med letoma 1978 in 1993 so samo v severozahodni Avstraliji sistematično odstranili več kot 500.000 oslov. Trenutno je v tako imenovanem Judeževem programu 300 oslov opremljenih z radijskimi oddajniki. Te osle spustijo, da se pridružijo čredi, jih izsledijo s helikopterjem, nato pa čredo humano odstranijo. Ko se judežev osel pridruži drugi čredi, poiščejo tudi to in jo odstranijo.

»To je dolgoročni problem,« je za Prebudite se! dejal minister za zaščito kmetijstva v zahodni Avstraliji. »Če se pusti majhne skupine oslov za nadaljnji razplod, bo v zelo kratkem času spet toliko oslov, kolikor jih je bilo v 1970-ih,« je opozoril. »Ljudje pogosto ne razumejo, zakaj te živali odstranimo in jih pustimo tam, kjer poginejo. Ne zavedajo se, kako zelo nedostopna so ta področja. Tam ni cest in do večine področja je mogoče priti le s helikopterjem. Človekov poseg je problem sprožil, zato moramo skušati omejiti škodo, kolikor je mogoče humano.«

Trdoživ in ploden

Nič čudnega ni, če si predstavljate, da je sredi Avstralije velik promet nezaželenih tovornih živali. Toda avstralsko dvorišče je zelo veliko. Te živali se potikajo po področju, ki je veliko kakor Evropa in skoraj tako oddaljeno kakor luna – s površjem, ki je podobno obema pokrajinama. Že samo slediti črede je izziv, kaj šele nadzorovati jih.

V nasprotju z mnogimi ogroženimi domačimi živalskimi vrstami si te trdožive in plodne živali v tej pokrajini ustvarjajo stalen bivalni prostor. Nimajo naravnih plenilcev in zavarovani pred boleznimi divjajo po avstralskem podeželju!

[Slika na strani 16]

Kakih 200.000 kamel se svobodno potika po avstralskih puščavah

[Vir slike]

Agriculture Western Australia

[Slike na strani 16, 17]

Brumbyji divjajo po robu Simpsonove puščave

[Slika na strani 17]

Kamelji vlak vleče volno, 1929

[Vir slike]

Image Library, State Library of New South Wales

[Slika na strani 18]

Zganjanje neukročenih konj – po podeželsko

[Vir slike]

© Esther Beaton

[Slika na strani 18]

Nameščanje radijskega oddajnika na judeževega osla

[Vir slike]

Agriculture Western Australia