Poveličevati mir namesto vojne

PRIPOVEDUJE DOROTHY HORLE

Rodila sem se leta 1919 v italijanski katoliški družini v Wilmingtonu v ameriški zvezni državi Delaware. Starša nista nikoli hodila k maši, sta pa tja pošiljala moji sestri in mene. Name so naredile vtis impozantne cerkve s sijajno arhitekturo, kipi in bleščečim razkazovanjem.

LETA so minevala in katolicizem me ni več zanimal. Cerkev ni dajala poudarka Bibliji, ki jo je oče cenil in redno bral. Motilo me je, da so bili v cerkvenih biltenih napisani darovalci in zneski, ki so jih prispevali. Veliko je bilo tudi govoric o sprijenih duhovnikih. Ko sem bila stara 15 let, nisem bila več dejavna katoličanka. Tako sem se lahko bolj posvečala preučevanju umetnosti.

Umetniški poklic

Leta 1940, ko sem bila stara 21 let, sem se poročila z Williamom Horlom, mladeničem, ki je rad risal vse, kar je bilo povezano z vojsko – letala, vojake, puške, ladje. Billu je bilo všeč, da sem umetnica, in kupil mi je prvi komplet oljnatih barv. Začela sem se učiti tehnike starih mojstrov.

Po približno dveh letih zakonske zveze, se je Bill začel ljubiteljsko ukvarjati z oblikovanjem vojaških miniatur iz svinca. Vojaki igrače? Nikakor! Želel je izdelovati pristne umetnine. Drugi mojstri so obdelovali plastiko, les ali mavec, Billu, ki se je šolal za strojnika, pa je prav ustrezal svinec.

Bill je figuro skiciral, oblikoval kalup, nato pa vanj ulil svinec. Sčasoma je postal precej spreten – združil je ulite dele, jih spajkal, spilil in zgladil. Kasneje je mavčne kalupe zamenjal za kalupe iz zmesi, ki so jih uporabljali v zobozdravstvu. Tako je lahko izdelal finese.

Potem ko je končal vsakega od kosov iz trdne kovine, je bila moja naloga izdelek dokončati. Z izčrpnim raziskovanjem sva odkrila opise starih vojaških uniform, celo gumbov, obrob, činov in barv.

S pomočjo povečala sem na kovino nanašala olja in barve za kovino. Tako so najini kipci oživeli. V majhni kleti v Philadelphiji v Pensilvaniji sva ustvarjala Indijance, vojake iz državljanske vojne, ameriške mornarje, napoleonske konje in jezdece, egiptovske Mamluke, alžirske Zvave in druge.

Nato so z Ameriškega pomorskega korpusa povabili Billa, da bi izdelal maketo prvega odreda mornariške konjenice v Pekingu na Kitajskem pred letom 1939. To naju je popolnoma zaposlilo in leta 1954 sva jo predstavila Smithsonijskemu inštitutu v Washingtonu  (D.C.). Nekaj let kasneje naju je predsednik Lyndon Johnson vprašal, ali bi maketo lahko prenesli v Belo hišo. Seveda sva se strinjala.

Najinih kipcev nisva nikoli prodajala – Bill jih je razdal na stotine. Pozitivno so naju omenjali v mnogih knjigah o modeliranju vojakov. Najine izdelke so razstavili na svetovni razstavi, ki je bila leta 1965 v Flushing Meadowu v newyorškem predelu Queens. Muzeji so spraševali po najinih kalupih. Bruce Catton, zgodovinar ameriške državljanske vojne, je svoje knjige ilustriral po mnogih najinih dioramah, oziroma plastičnih prostorskih prikazih, in kipcih.

Porodijo se vprašanja glede življenja

Približno takrat sem dopolnila 40 let in stvari so se zame začele spreminjati. Začela sem razmišljati o Bogu. Na božič je v nekem hišnem požaru zgorelo pet katoliških otrok, medtem ko so bili njihovi starši v cerkvi. Razmišljala sem: ‚Kako je lahko Bog dovolil, da se je to zgodilo na njegov rojstni dan?‘ Videla sem knjigo, v kateri je pisalo o krutostih judovskega holokavsta. Ti in drugi grozni dogodki po svetu so me spodbudili, da sem se spraševala: ‚Kje je Bog? Ne dela, kar naj bi delal!‘

Iz zgodnjega očetovega zgleda sem čutila, da mora biti odgovor v Bibliji. Tako sem odšla v katoliško župnišče blizu našega doma v Philadelphii in se dogovorila z duhovnikom za razpravo o Bibliji. Čakala sem in čakala, a ga ni bilo. Štiri tedne zapored sem vsak teden prihajala v župnišče, toda z duhovnikom nisem imela niti enega razgovora.

Nekega večera sem v žalostnem obupu pogledala v nebo in molila: »Ne vem, kdo si. Ne vem, s katero religijo si povezan, vendar vem, da si tam. Prosim, daj, da te spoznam!« Nedolgo zatem so me na domu obiskali Jehovove priče.

Tu in tam sem že videla Priče, ko so parkirali avtomobile, izstopili in obiskali različne ljudi. Ničesar nisem vedela o njih, ne o tem, zakaj obiskujejo ljudi, zanimalo pa me je njihovo poslanstvo.

Tistega dne leta 1961, ko so se Priče oglasili, sem bila potrta, ker v svojem iskanju Boga nisem prišla nikamor. Čistila sem vhodna hišna vrata. Po verandnih stopnicah je prišla ženska srednjih let, Marge Brion, in me pozdravila. Sprva ji nisem posvečala pozornosti, toda ko je govorila o tem, da bo zemlja preoblikovana v čudovit raj, sem skrbno prisluhnila vsaki izrečeni besedi. Nazadnje je vprašala: »Ali me poslušate?«

 Ponovila sem vse, kar je povedala, tudi biblijsko vrstico Izaija 55:11, ki jo je navedla. Nato sem se obrnila, jo prijela za roko in dejala: »Stopite naprej!« Od nje sem dobila svojo prvo Biblijo in biblijsko učilo Od izgubljenega do zopet pridobljenega raja. Ponudila mi je tudi redno biblijsko razpravo – prav takšen pouk, o kakršnem sem upala, da ga bom dobila v katoliški cerkvi.

Učili sva se dvakrat tedensko in pri preučevanju Biblije sem hitro napredovala. Kmalu mi je bilo jasno, da sem našla resnico. Božje ime Jehova sem sprejela zelo čustveno. (Psalm 83:18) Si predstavljate – to je bil Bog, ki sem ga želela poznati že kot otrok! Spoznala sem tudi, da njegov sin Jezus Kristus ni mistični del troedinega božanstva. (Janez 14:28) Kmalu zatem sem že obiskovala krščanske shode Jehovovih prič in si želela postati polnočasna oznanjevalka biblijskega sporočila.

Pomembne odločitve

Zdaj je bila pred menoj največja preizkušnja. Ali bom razdrla umetniški tim Williama in Dorothy Horle? Kako lahko služim Bogu miru in njegovemu sinu, Knezu miru, medtem ko v umetnosti poveličujem vojno? (Izaija 9:6) Ali ni Jehova obljubil, da bo ‚vojske miríl tja do krajev zemlje‘? (Psalm 46:9) Zakaj ohranjati nekaj, kar bo Bog odstranil? In ali ni Izaija prerokoval, da bo Božje ljudstvo ‚pokovalo svoje meče v lemeže‘ in se ne bo več učilo bojevanja? (Izaija 2:4) Premišljevala in molila sem dolgo in zavzeto. »Ne morem jih več barvati!« sem se odločila. Petindvajsetega aprila 1964 sem s krstom v vodi simbolizirala svojo posvetitev Bogu Jehovu.

Bill je velikokrat dejal, kako mu je žal, ker naju bo smrt nekega dne ločila. Ko sem začela preučevati Biblijo, sem mu rekla: »Bill, v Božjem novem svetu lahko živiva večno!« (Izaija 25:8; Razodetje 21:4, 5) Mislil je, da se mi je zmešalo. Ko sem mu pojasnila, zakaj mi vest ne dovoli več barvati vojaških kipcev, se je razjezil in grozil, da me bo zapustil. Kasneje me je tudi res.

Mnogo let je sam izdeloval vojaške kipce. Ni se preselil daleč in vedno je podpiral tako mene kot najinega sina Craiga, ki se je rodil leta 1942. Leta 1988 se je vrnil in ostala sva skupaj deset let, do njegove smrti.

Medtem sem leta 1966 uresničila svoj cilj – pioniranje. Od takrat se nikoli nisem ozirala v preteklost. Imela sem prednost preučevati Biblijo s svojo starejšo sestro. Sprejela je biblijske nauke in je še danes dejavna Priča. Oče je prisluhnil biblijskemu sporočilu in v dveh tednih začel obiskovati shode v kraljestveni dvorani. Pri svojih 75 letih se je krstil in ostal zvest Bogu do svoje smrti pri 81-ih letih. Tudi mati je sprejela Jehova za svojega Boga, čeprav je umrla pred posvetitvijo. Stara je bila skoraj 94 let.

Z leti me je Jehova, Bog miru, zelo blagoslovil. Zdaj sem stara 81 let in še vedno pioniram, čeprav težko hodim. Počutim se, kakor se je apostol Pavel, ki je napisal: »Hvaležen sem njemu, ki mi je dal moč, Kristusu Jezusu, Gospodu našemu, da me je za zvestega imel in me postavil v službo.« (1. Timoteju 1:12) Kako sijajna služba je to! Mnogi, s katerimi sem preučevala Biblijo, se tudi sami žrtvujejo v služenju našemu usmiljenemu Bogu.

Res mi je žal, da se ni vsa moja družina odzvala na biblijsko resnico. Morda se jih bo sčasoma več. Toda potrdile so se mi Jezusove besede, namreč da bodo njegovi učenci ‚prejeli sedaj v tem času stokrat toliko: hiš in bratov in sester in mater in otrok‘. (Marko 10:30) Res, Jehova me je obogatil. Kakšna čast in radost je zamenjati slavo in vojno za Boga in mir!

[Slika na strani 22]

Z generalom L. C. Shepherdom ml. leta 1954

[Vir slike]

Defense Dept. photo (Marine Corps)

[Slika na strani 23]

(V naravni velikosti)

[Slika na strani 24]

Pri 81-ih letih sem pionirka že več kot 30 let