Kako je religija preživela

SOVJETSKA vlada je do takrat, ko je nacistična Nemčija napadla Rusijo, junija 1941, rusko pravoslavno cerkev skoraj povsem zatrla. Toda po nacističnem napadu je sovjetska vlada začela spreminjati svoj odnos do religije. Kaj jo je spodbodlo k temu?

Richard Overy, profesor novejše zgodovine na Kraljevem kolidžu v Londonu je v svoji knjigi Russia’s War​—Blood Upon the Snow pojasnil: »Metropolit Sergej [Sergius], poglavar cerkve, je že na dan nemškega napada pozval vernike, naj storijo vse za zmago. V naslednjih dveh letih je objavil nič manj kot triindvajset pisem, v katerih je svojo čredo pozival, naj se bojujejo za brezbožno državo, v kateri živijo.« Kot je nadaljeval Overy, je tako ‚Stalin dovolil religiji zopet vzcveteti‘.

Leta 1943 je Stalin končno privolil, da prizna pravoslavno cerkev, s tem ko je imenoval Sergeja za njenega novega patriarha. »Cerkvena oblast se je odzvala tako, da je od vernikov zbirala denar za financiranje  sovjetske oklopne kolone,« je zapisal Overy. »Duhovniki in škofje so svoje občine opominjali, naj se držijo vere, Boga in Stalina.«

Sergej Ivanenko, ruski verski učenjak, je pri opisovanju tega obdobja ruske zgodovine napisal: ‚Uradna publikacija ruske pravoslavne cerkve, Revija moskovskega patriarhata, je Stalina hvalila kot največjega voditelja in učitelja vseh časov in narodov, poslanega od Boga, da narod reši pred zatiranjem, posestniki in kapitalisti. Vernike je pozval, naj do zadnje kaplje krvi branijo ZSSR pred sovražnikom in dajo vse za gradnjo komunizma.‘

‚Zelo cenjena pri KGB‘

Celo po tem, ko se je druga svetovna vojna leta 1945 končala, je pravoslavna cerkev še naprej koristila komunistom. The Soviet Union: The Fifty Years, ki jo je izdal Harrison Salisbury, razkriva, kako je to bilo: »Ko se je vojna končala, so se cerkveni voditelji prilagodili zahtevam Stalinove zunanje politike ob hladni vojni.«

Novejša knjiga The Sword and the Shield opisuje, kako so cerkveni voditelji delali v prid sovjetske oblasti. Pojasnjuje, da se je patriarh Aleksej I., ki je leta 1945 nasledil patriarha Sergeja, »pridružil Svètu za svetovni mir, sovjetski organizaciji, ustanovljeni leta 1949, ki je bila le fasada«. V knjigi tudi piše, da je Sergeja in metropolita Nikolaja »KGB [sovjetski Komite za državno varnost] zelo cenil kot agenta, ki sta skrivaj delala v prid državnega vpliva«.

Omembe vredno je, da je leta 1955 patriarh Aleksej I. izjavil: »Ruska pravoslavna cerkev podpira popolnoma mirno zunanjo politiko naše vlade, pa ne zaradi tega, ker naj bi cerkvi baje manjkalo svobode, temveč ker je sovjetska politika pravična in v skladu s krščanskimi ideali, ki jih oznanjuje cerkev.«

V izdaji londonskega The Guardian, 22. januar 2000, so navedene besede disidentskega pravoslavnega duhovnika Gjorgeja Edelshteina: »Vse škofe so previdno izbrali, tako da bi sodelovali s sovjetsko vlado. Vsi so bili agenti KGB. Dobro je znano, da je patriarh Aleksej delal za KGB pod kodnim imenom Drozdov. Danes ti škofje varujejo isto  politiko, kakor so jo pred 20 oziroma 30 leti.«

Pomočnica sovjetske države

V reviji Life, 14. september 1959, je glede odnosa med pravoslavno cerkvijo in sovjetsko vlado, pisalo: »Stalin je dal religiji nekaj pravic in cerkev je z njim ravnala kakor s carjem. Pravoslavno sodelovanje zagotavlja posebno vladno ministrstvo in komunisti vse odtlej uporabljajo cerkev kot oporo sovjetski državi.«

Matthew Spinka, strokovnjak za ruske cerkvene zadeve, je v svoji knjigi iz leta 1956, The Church in Soviet Russia, potrdil, da je med cerkvijo in državo obstajal tesen odnos. »Sedanji patriarh Aleksej,« je pisal, »je premišljeno napravil svojo cerkev za vladno orodje.« In res, pravoslavna cerkev je pravzaprav preživela tako, da je postala pomočnica države. ‚Toda ali je to tako graje vredno?‘ se morda sprašujete. No, razmislite o tem, kako na to gledata Bog in Kristus.

Jezus Kristus je o svojih pravih učencih rekel: »Niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta.« In Božja Beseda zelo naravnost sprašuje: »Prešuštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga?« (Janez 15:19; Jakob 4:4, SSP) Tako se je cerkev, kot to pokaže Biblija, sama naredila za versko nečistnico, s katero »so nečistovali kralji zemeljski«. Izkazala se je za del tega, čemur Biblija pravi »Babilon véliki, mati nečistnic in gnusob zemlje«. (Razodetje 17:1–6)

Kako so preživeli Priče

V nasprotju s tem je Jezus Kristus odkril, po čem bodo znani njegovi pravi sledilci. Dejal je: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35, poudarili mi.) Ta ljubezen je bila bistveni dejavnik pri preživetju Prič v nekdanji Sovjetski zvezi, kot kaže naslednje poročilo v The Sword and the Shield. »Jehovisti svojim sovernikom v [delovnih] taboriščih ali v izgnanstvu znotraj države pomagajo na vsakovrstne načine, preskrbujejo jih z denarjem, hrano in obleko.«

Med »hrano« za tiste v zaporniških taboriščih je bila tudi duhovna hrana – Biblije in biblijska literatura. V Bibliji so ‚Božje besede‘, za katere je Jezus rekel, da jih potrebujemo za ohranjanje našega duhovnega življenja. (Matevž 4:4) Tisti, ki so v taborišča tihotapili literaturo, so veliko tvegali, saj so vsakogar, kogar so pri tem odkrili, hudo kaznovali.

Helene Celmina, Latvijka, je bila zaprta v kazenskem taborišču v Potmi v Rusiji od leta 1962 do 1966. Napisala je knjigo Women in Soviet Prisons, v kateri je pojasnila: »Mnogo Jehovovih prič obsodijo na deset let težkega,  trdega dela samo zato, ker imajo v svojih stanovanjih nekaj izvodov revije Stražni stolp. Ker ljudi prav zaradi te literature zapirajo, je povsem razumljivo, da so upravitelji vznemirjeni in razjarjeni, če to literaturo vidijo v taborišču.«

S tem ko so tvegali osebno svobodo in varnost, da bi sovernikom priskrbeli duhovno pomoč, so res dokazali krščansko ljubezen! A čeprav je bil to pomemben dejavnik pri preživetju Prič, je bil eden še pomembnejši. »Nihče ni mogel razumeti,« je zapisala Helene Celmina, »kako je lahko na to področje bodeče žice in omejenih medsebojnih stikov prišla prepovedana literatura.« Zdelo se je nemogoče, saj so vsakogar, kdor je prišel v zapor, temeljito preiskali. »Bilo je, kakor da bi ponoči čez leteli angeli in jo odvrgli,« je zapisala ta avtorica.

Bog je obljubil, da svojega ljudstva ne bo nikoli zapustil. Tako Jehovove priče iz nekdanje Sovjetske zveze takoj pritrdijo besedam biblijskega psalmista: »Glej, Bog mi je pomočnik.« (Psalm 54:4; Jozue 1:5) In res, njegova pomoč je bila pomembna za preživetje Prič v nekdanji Sovjetski zvezi!

Kako so se razmere spremenile

Jehovove priče so 27. marca 1991 postali uradno priznana organizacija v Sovjetski zvezi s podpisom zakonite ustanovne listine, v kateri je naslednja izjava: »Namen te verske organizacije je opravljanje verskega dela, in sicer razglašanje imena Boga Jehova in njegovih ljubečih priprav za človeštvo po njegovem nebeškem Kraljestvu z Jezusom Kristusom.«

Med načini, naštetimi v tej listini, kako se to versko delo opravlja, so javno oznanjevanje in obiskovanje ljudi na domu, poučevanje o biblijskih resnicah vseh tistih, ki so pripravljeni poslušati, vodenje brezplačnega biblijskega pouka s pomočjo biblijskih publikacij za preučevanje in razdeljevanje Biblij.

Odkar je bil ta dokument pred desetimi leti podpisan, je Sovjetska zveza razpadla in razmere v 15 nekdanjih sovjetskih republikah so se za religijo bistveno spremenile. Kaj se lahko reče o prihodnosti tamkajšnje religije, pa tudi religije drugod po svetu?

[Okvir na strani 11]

Sodelovanje cerkve s sovjetsko vlado

Edmund Stevens je v svoji knjigi Russia Is No Riddle iz leta 1945 napisal: »Cerkev je zelo pazila, da ni grizla roke, s katere se je trenutno hranila. Povsem se je zavedala, da država v zameno za podeljene ugodnosti od cerkve pričakuje trdno podporo sistema in da deluje znotraj določenih mej.«

Stevens je nadalje pojasnil: »Večstoletna tradicija pravoslavne cerkve, da je uradna državna religija, je bila v njej močno ukoreninjena, in tako je čisto naravno zdrsnila v novo vlogo tesnega sodelovanja s sovjetsko vlado.«

Kestonski inštitut je temeljito raziskal preteklo sodelovanje med sovjetsko vlado in Aleksejem II., današnjim patriarhom ruske pravoslavne cerkve. Svoje poročilo sklene takole: »Aleksejevo sodelovanje ni bilo nobena izjema, skoraj vsi višji voditelji vseh uradno priznanih veroizpovedi (tudi katoličanov, baptistov, adventistov, muslimanov in budistov), so bili agenti KGB. In res, letno poročilo, ki opisuje Aleksejevo delo za KGB, govori tudi o številnih drugih agentih, na primer o nekaterih v estonski luteranski cerkvi.«

[Okvir/slika na strani 12]

Doseči ljudi v taboriščih

Viktors Kalnins, latvijski novinar, je večino svoje desetletne kazni (1962–1972) prebil v mordovskem taborišču, okrog 400 kilometrov jugovzhodno od Moskve. Kalninsa je pisec za Prebudite se! marca 1979 v intervjuju vprašal: »Ali internirani Priče vedo, kaj se glede organizacije dogaja v Združenih državah oziroma v drugih državah?«

»Da, vedo,« je odgovoril Kalnins, »in to iz literature, ki jo dobivajo. [. . .] Svoje revije so mi celo pokazali. Nikoli nisem vedel, kje skrivajo literaturo; vsake toliko časa so to spremenili. Toda vsakdo je vedel, da literatura je v taborišču. [. . .] Pazniki in Jehovove priče so bili kot Tom in Jerry, eni so literaturo skušali skriti, drugi pa so jo skušali najti!«

Na vprašanje »Ali so Jehovove priče poskušali z vami govoriti o svojem verovanju?« je Kalnins odgovoril: »Seveda! Njihovo verovanje je dobro poznano. Vemo vse o harmagedonu [. . .]. Veliko govorijo o tem, da bolezni ne bo več.«

[Slika]

Priče v mordovskih taboriščih so pogumno oznanjevali biblijske resnice

 [Slika na straneh 8,9]

Vovčukova sta bila leta 1951 izgnana v Irkutsk v Sibiriji in sta danes še naprej zvesta kristjana

[Slika na strani 10]

Stalin je zaradi cerkvene podpore med drugo svetovno vojno začasno religiji dovolil cveteti

[Vir slike]

U.S. Army photo

[Slika na strani 10]

Patriarh Aleksej I. (1945–70) je dejal: ‚Sovjetska politika je v skladu s krščanskimi ideali, ki jih oznanjuje cerkev.‘

[Vir slike]

Central State Archive regarding the film/photo/phono documents of Saint-Petersburg