V središču sovjetskega napada

SOVJETSKA zveza je kljub temu, da je ruski pravoslavni cerkvi dala nekaj pravic, da bi tako zmagala v drugi svetovni vojni, obdržala popoln nadzor nad cerkvenimi dejavnostmi. Po besedah iz knjige The Sword and the Shield, napisani leta 1999 o zgodovini KGB (sovjetski Komite za državno varnost), so zaradi tega »KGB veliko bolj skrbele ‚prevratniške‘ dejavnosti tistih kristjanov,  nad katerimi ni imel neposrednega nadzora«. Katere verske skupine so to bile?

Največja je bila grška katoliška cerkev Ukrajine, ki je zdaj ukrajinska katoliška cerkev. Imela je kakih 4,000.000 pripadnikov. Kot piše v The Sword and the Shield, »je razen dveh vseh njenih deset škofov, skupaj z mnogimi tisoči duhovniki in verniki, za svojo vero umrlo v sibirskem gulagu [delovnih taboriščih]«. Druge tarče KGB so bile neregistrirane protestantske cerkve, ki so bile tudi zunaj neposrednega državnega nadzora. Proti koncu 1950-ih so te protestantske skupine po ocenah KGB imele skupaj kakih 100.000 članov.

KGB je imel Jehovove priče za protestantsko skupino in po njegovih ocenah jih je bilo leta 1968 v Sovjetski zvezi okrog 20.000. Do začetka druge svetovne vojne leta 1939 je bilo Prič po številu malo. Zato so jim namenjali bolj malo oziroma sploh nič pozornosti. Toda razmere so se korenito spremenile, ko se je v Sovjetski zvezi nenadoma pojavilo na tisoče Prič. Kako je prišlo do tega?

Osupljiv porast se začne

Walter Kolarz je v svoji knjigi Religion in the Soviet Union, izdani leta 1961, omenil dva dejavnika za ta osupljivi porast. Eden je bil ta, da »je bilo na ozemljih, ki si jih je leta 1939 in 1940 priključila Sovjetska zveza«, namreč v Latviji, Litvi, Estoniji in Moldaviji, mnogo »dejavnih skupin Jehovovih prič«. Poleg tega je bilo preko tisoč Prič v delih vzhodne Poljske in Češkoslovaške, ki so tudi bili priključeni k Sovjetski zvezi in postali del Ukrajine. Tako so bili vsi ti Priče tako rekoč čez noč premeščeni v Sovjetsko zvezo.

Nadaljnji vir rasti‚ »naj se sliši še tako neverjetno«, je zapisal Kolarz, pa so bila »nemška koncentracijska taborišča«. Nacisti so zaprli na tisoče Prič, ker niso hoteli podpreti Hitlerja in njegove vojne agresije. Kolarz je pojasnil, da so ruski zaporniki v teh taboriščih »občudovali pogum in neomajnost ‚Prič‘ in verjetno se jim je zaradi tega zdela njihova teologija privlačna«. Tako so se mnogi mladi Rusi iz teh taborišč vrnili v Sovjetsko zvezo z novopridobljeno vero v Boga Jehova in njegove čudovite namene za zemljo. (Psalm 37:29; Razodetje 21:3, 4)

Zaradi teh dejavnikov je bilo v Sovjetski zvezi kmalu na tisoče Prič. V začetku leta 1946 jih je bilo tam najmanj 1600, do konca desetletja pa že precej preko 8000. To rast je zelo zaskrbljeno opazoval KGB, ki so ga, kot je bilo že omenjeno, še zlasti skrbele »dejavnosti tistih kristjanov, nad katerimi ni imel neposrednega nadzora«.

Napadi se začnejo

Čeprav je bilo v Sovjetski zvezi sorazmerno malo Prič, je sovjetska oblast kmalu  napadla njihovo gorečo oznanjevalsko dejavnost. V Estoniji se je napad začel avgusta 1948, ko so pet posameznikov, ki so v delu prevzemali vodstvo, aretirali in zaprli. »Kmalu je bilo očitno, da hoče KGB aretirati vsakega,« je dejal Lembit Toom, Priča iz Estonije. To je veljalo za Priče povsod po Sovjetski zvezi.

Sovjetska vlada je Priče predstavljala kot najhujše kriminalce in kot glavno nevarnost ateistični sovjetski državi. Zato so jih povsod zasledovali, aretirali in zapirali. V The Sword and the Shield piše: »Obsedenost višjih oficirjev KGB z Jehovisti je morda najizrazitejši primer njihove neuravnovešenosti pri obravnavanju tudi najbolj neznatnih oblik drugačnega mnenja.«

Ta obsedenost se je dramatično dokazala z dobro načrtovanim napadom na Priče aprila 1951. Pred samo dvema letoma, leta 1999, je profesor Sergej Ivanenko, ugledni ruski učenjak, v svoji knjigi Ljudje, ki niso nikoli brez Biblije (v ruščini), napisal, da so na začetku aprila 1951 »več kot 5000 družin Jehovovih prič iz Ukrajine, Belorusije, Moldavije in baltiških sovjetskih republik poslali v ‚trajne naselbine‘ v Sibirijo, na Daljni vzhod in v Kazahstan«.

Vredno se je spomniti

Ali si lahko predstavljate, koliko truda je bilo treba za takšen napad – v enem dnevu zbrati na tisoče družin Prič s tako velikega področja? Zamislite si: koordinirati več sto, če ne več tisoč osebja, da so kot prvo ugotovili, kdo vse so Priče, nato pa pod okriljem noči nepričakovano sočasno vdirali v njihove domove. Nato so ljudi natrpali na vozove in druga vozila, jih odpeljali na železniške postaje in premestili na tovorne vlake.

Pomislite tudi na trpljenje teh žrtev. Ali si lahko predstavljate, kako je bilo pod prisilo potovati na tisoče kilometrov – kake tri tedne ali več – v natlačenih, nehigienskih tovornih vagonih, v katerih je za stranišče samo vedro? In skušajte si predstavljati, da vas potem odložijo v sibirski divjini; veste, da se boste morali v tem ostrem okolju prebijati skozi življenje, če boste hoteli preživeti.

Ta mesec zaznamuje 50. obletnica izgnanstva Jehovovih prič aprila 1951. Da bi povedali zgodbo o njihovi zvestobi kljub desetletjem preganjanja, so doživetja preživelih posneli. Ta doživetja odkrivajo, da so poskusi preprečiti ljudem, da bi častili Boga, na koncu obsojeni na neuspeh – kakor je bilo to že v primeru kristjanov v prvem stoletju.

 Kaj je bilo z izgnanstvom doseženo

Sovjetska vlada je kmalu spoznala, da bo Pričam veliko teže preprečiti, da bi častili Jehova, kakor si je to zamišljala. Ko so bili ti prisiljeni v izgnanstvo, so kljub ugovarjanju tistih, ki so jih odpeljali, Jehovu peli hvalnice in na železniške vagone obesili napise »Na vlaku so Jehovove priče«. Neki Pričevalec je pojasnil: »Med potjo smo na železniških postajah srečevali druge vlake z izgnanci in videli napise, obešene na vagonih.« Kako spodbudno je bilo to!

Izgnanci si tako niso pustili vzeti poguma, raje so odsevali duha Jezusovih apostolov. Biblija zanje pravi, da so potem, ko so jih pretepli in jim ukazali, naj nehajo oznanjevati, še naprej »neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu«. (Dejanja 5:40–42, SSP) In res, kot je Kolarz dejal o njihovem izgnanstvu, »to ni bil konec za ,Priče‘ v Rusiji, bil je le začetek novega poglavja v njihovi dejavnosti spreobračanja. Svojo vero so skušali širiti celo na poti v izgnanstvo, ko so se ustavljali na postajah.«

 Ko so Priče prispeli na različna mesta, kjer so jih odložili, so si pridobili dober sloves, ker so bili poslušni in marljivi delavci. Vendar pa so hkrati po zgledu Kristusovih apostolov svojim zatiralcem pravzaprav govorili: ‚Ne moremo namreč, da ne bi govorili o našem Bogu.‘ (Dejanja 4:20) Mnogi so prisluhnili temu, kar so Priče učili, in se jim pridružili pri služenju Bogu.

Izid pa je bil prav takšen, kot je pojasnil Kolarz: »Sovjetska vlada s tem, ko jih je izgnala, ne bi mogla storiti nič boljšega za širjenje njihove vere. ,Priče‘ je iz vaške osame [v zahodnih sovjetskih republikah] privedla v širši svet, pa čeprav je to bil le strašni svet koncentracijskih taborišč in taborišč s suženjskim delom.«

Prizadevanje, da bi obvladali rast

Sovjetska vlada je sčasoma poskusila različne metode, da bi ustavila Jehovove priče. Ker hudo preganjanje ni prineslo željenih rezultatov, so začeli z dobro načrtovanim programom lažne propagande. Poskusili so z vsem: od knjig, filmov in radijskih programov, pa tudi s tem, da so v občine vtihotapljali izšolane agente KGB.

Zaradi zelo razširjenega napačnega predstavljanja so mnogi ljudje zmotno na Priče gledali s strahom in nezaupanjem, kar je jasno razvidno iz članka v Reader’s Digest, avgust 1982, kanadska izdaja. Napisal ga je Vladimir Bukovskij, Rus, ki so mu leta 1976 dovolili preseliti se v Anglijo. Napisal je: »Nekega večera sem v Londonu po naključju na neki zgradbi opazil tablo, na kateri je pisalo: JEHOVOVE PRIČE . . . Nisem mogel brati dalje, osupnil sem in postal skoraj paničen.«

Vladimir je pojasnil, zakaj je bil po nepotrebnem tako prestrašen: »To so pripadniki kulta, ki jih oblasti v naši državi predstavljajo kot strahove, s katerimi se straši otroke [. . .]. V ZSSR srečaš ‚Priče‘ iz mesa in krvi samo v zaporih in koncentracijskih taboriščih. Jaz pa sem zdaj stal pred zgradbo, pred tablo. Ali bi kdo v resnici lahko vstopil in z njimi popil skodelico čaja?« je vprašal. Da bi poudaril razlog za svoj preplah, je sklenil: »‚Priče‘ v naši državi preganjajo s takšnim besom, kakor mafijo v njihovi, in so enako oviti v skrivnost.«

Toda Priče so kljub hudemu preganjanju in lažni propagandi vztrajali in njihovo število je raslo. Sovjetske knjige, kot na primer Resnica o Jehovovih pričah, ki je bila leta 1978 v ruščini natisnjena v 100.000 izvodih, so nakazovale, da bi se moralo okrepiti propagando proti Pričam. Avtor omenjene knjige, V. V. Konik, ki je opisal, kako Priče oznanjujejo kljub strogim omejitvam, je svetoval: »Sovjetski raziskovalci religije bi se morali naučiti učinkovitejših metod za premagovanje naukov Jehovovih prič.«

Zakaj v središču napada?

Preprosto povedano, Jehovove priče so bili najbolj v središču sovjetskega napada  zato, ker so posnemali Jezusove prve sledilce. V prvem stoletju so apostolom ukazali ‚da ne smejo učiti o [Jezusovem] imenu‘. Toda kasneje so se njihovi preganjalci pritoževali: »Glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim.« Apostoli niso zanikali, da so oznanjevali kljub nasprotnim ukazom, namesto tega so spoštljivo odgovorili: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 5:27–29)

Jehovove priče tudi danes resno jemljejo zapoved, ki jo je Jezus dal svojim sledilcem, namreč ‚naj oznanjajo ljudstvu in pričajo‘. (Dejanja 10:42, SSP) Maurice Hindus je v svoji knjigi The Kremlin’s Human Dilemma pojasnil, da je bila »neukrotljiva evagelizacijska gorečnost« Prič tisto, zaradi česar so bili »še zlasti nadležni Moskvi in v stalnem konfliktu s sovjetsko policijo«. Dodal je: »Nič jih ne zaustavi. Zatrejo jih na enem koncu, pa se že pojavijo na drugem.«

»Kolikor je znano meni,« je zapisal ruski zgodovinar Sergej Ivanenko, »je bila organizacija Jehovovih prič edina verska organizacija v ZSSR, ki je številčno rasla kljub prepovedi in preganjanju.« Seveda so tudi druge religije še naprej delovale, med njimi tudi najvidnejša od vseh, ruska pravoslavna cerkev. Zanimivo vam bo izvedeti, kako so ta cerkev in Priče uspeli preživeti sovjetski napad.

[Okvir na strani 6]

‚Najhuje preganjani‘

V A Concise Encyclopaedia of Russia iz leta 1964 piše, da so bili Jehovove priče »izredno dejavni pri spreobračanju« ter »najhuje preganjana verska skupnost v Sovjetski zvezi«.

[Okvir/slika na strani 7]

ENA OD TISOČIH – Fjodor Kalin opisuje izgnanstvo svoje družine

Naša družina je živela v vasi Vilšanica na zahodu Ukrajine. Zgodaj zjutraj, 8. aprila 1951, ko je bila še tema, so prišli oficirji s psi, nas prebudili in dejali, da smo na podlagi odloka vlade v Moskvi poslani v Sibirijo. Toda če bi podpisali dokument, da nismo več Jehovove priče, bi lahko ostali. Vseh sedem članov naše družine, moji starši, bratje in sestre, nas je bilo odločenih, da ostanemo Priče. Takrat sem bil star 19 let.

Neki oficir je dejal: »Vzemite s seboj fižol, koruzo, moko, kisle kumarice, zelje – kako boste sicer hranili svoje otroke?« Dovolili so nam tudi zaklati nekaj piščancev in prašiča ter vzeti meso s seboj. Pripeljali so dva vozova s konji, na katera se je vse naložilo in odpeljalo v mesto Hriplin. Tam so nas kakih 40 oziroma 50 natrpali v tovorni vagon, nato pa zaprli vrata.

V vagonu je bilo nekaj desk, da bi na njih spali (toda ne dovolj za vse), ter peč, pa nekaj premoga in lesa. Kuhali smo na peči in uporabljali kuhinjske pripomočke, ki smo jih prinesli s seboj. Toda ni bilo stranišča, tako smo enostavno uporabili vedro. Kasneje smo v tla naredili okroglo odprtino, vanjo namestili vedro in okoli obesili odeje za malo zasebnosti.

In tako smo živeli natlačeni v tem tovornem vagonu, ko smo počasi potovali na tisoče kilometrov proti neznanemu cilju. Najprej smo bili nekoliko malodušni. A ko smo skupaj peli kraljestvene pesmi – tako glasno, da smo kasnje komaj govorili – smo bili radostni. Poveljnik je odpiral vrata in nam govoril, naj nehamo, toda nismo prenehali, dokler nismo zapeli do konca. Ko smo se med potjo ustavljali na postajah, so mnogi izvedeli, da so Jehovove priče poslali v izgnanstvo. Končno so nas po kakih 17 oziroma 18 dneh, ki smo jih prebili v tem tovornem vagonu, odložili v Sibiriji blizu Bajkalskega jezera.

[Slika]

Stojim v zadnji vrsti, desno

[Okvir/slika na strani 8]

HARMAGEDON – Sovjetski propagandni film

Da bi Jehovove priče spravila na slab glas, je sovjetska vlada posnela film Harmagedon. Gre za izmišljeno ljubezensko zgodbo med fantom v sovjetski vojski in dekletom, ki so jo zvabili, da se je pridružila Jehovovim pričam. Na koncu filma mlajša sestra tega dekleta umre v nesreči, katero povzroči Priča, ki je nadzornik. Tega predstavijo kot orodje ameriške vohunske službe.

V ukrajinskem časopisu Rdeča zastava, 14. maj 1963, je glede filma, ki je razburkal čustva občinstva, pisalo: »Na tak način je ateistična propaganda učinkovita, prepričljiva in se jo lahko uporabi v drugih vaseh po državi, kjer predstavljajo podobne filme.«

[Slika na strani 6]

Tisoče so v tovornih vagonih prepeljali v Sibirijo