Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali lahko rešimo drevo svečnik?

Ali lahko rešimo drevo svečnik?

Ali lahko rešimo drevo svečnik?

OD PISCA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

NEKDAJ so južni del Brazilije pokrivali bori. Ker spominjajo na razvejan svečnik, si je ena vrsta prislužila ime »drevo svečnik«. Znana je tudi kot paranski bor in brazilska aravkarija.

Storži, ki visijo s svečnika, so večji od grenivke in nekateri tehtajo po 5 kilogramov. V enem storžu je lahko tudi do 150 semen, ki jim v portugalščini pravijo pinhões. Ko je storž zrel, se odpre z glasnim pokom in seme se raztrosi naokrog.

Ta semena so podobnega vonja in okusa kakor kostanj, jedo pa jih ljudje in živali. Nekoč so se nekatera prvotna plemena v južnem delu Brazilije večinoma prehranjevala s temi pinhões, ki so bogat vir beljakovin in kalcija. Semena uporabljajo še danes. V brazilski zvezni državi Santa Catarina jih najdemo v regionalnih jedeh, na primer v paçoca de pinhão (zmečkani pinhões).

Za drevo svečnik je sonce začelo zahajati, ko so v 18. stoletju evropski naseljenci v njem videli vir lesa. Svečnike so tako kmalu sekali za gradnjo hiš ali pa zgolj zato, da so pridobili prostor za koruzna polja in vinograde. Sčasoma so posekali več dreves, kakor je bilo posajenih. Sedaj je tu in tam ostalo samo še nekaj zaplat tega gozda. Zaradi tega se je vrednost svečnika močno dvignila. »Bor ni več les,« je opazil neki mož, ki je 50 let obdeloval svečnikov stavbni les. »Je zlato.«

Raziskovalci pravijo, da bi svečnik že izginil, če ne bi bilo modre šoje. Ta neutrudna ptica se hrani z njegovimi semeni, nekaj jih shrani v drevesni mah in odmrlo drevesno praprot. Več teh semen kasneje vzklije. Tako modra šoja nekako pridno seje svečnike! Žal pa je zaradi uničevanja borovih gozdov modrih šoj vse manj.

Nekatera lesna podjetja so sedaj začela ponekod na jugu Brazilije varovati gozdiče svečnikov in jih tudi ponovno zasajati. Morda to pomeni, da bo za svečnik sonce še naprej vzhajalo.

[Slike na strani 11]

V vsakem storžu je 150 pinhões

[Vir slike]

Drevo in storži: Marcos Castelani