Podzemna krasota Karlsbadskih jam

JEZIK PREDVAJANJA:

Podzemna krasota Karlsbadskih jam

Popolna tema in tišina. To smo doživeli globoko v jamah v narodnem parku Karlsbadskih jam v ameriški zvezni državi Nova Mehika. Ob vhodu v jame smo razmišljali: ‚Kako so nastale? Kako obsežne so? Kaj nenavadnega je skritega v njih? Ali jih je varno raziskovati?‘

NAŠA skupinica je pred ogledom jam taborila in pešačila po narodnem parku Guadalupe Mountains v jugozahodnem Teksasu. Med vzponom na Guadalupe Peak, najvišjo točko v Teksasu, visoko 2666 metrov, smo opazili kar nekaj fosilnih okraskov v skalah ob poti. Po mnenju geologov so ti fosili ključ za nastanek Karlsbadskih jam. Kako?

Videti je, da so tukaj v davnini uspevale alge, spužve in mehkužci. Celotno področje je prekrivalo toplo slano jezero. Korale, glavnina današnjih grebenov, so bile relativno redke. Med nekatere bolj eksotične morske živali so spadali tudi zdaj izumrli trikrparji in amonoiti. Mnogi amonoiti so živeli v velikih spiralastih hišicah, ki spominjajo na hišice današnjih brodnikov. Bili smo navdušeni, ko smo eno teh hišic videli vtisnjeno v skalo ob poti!

Očitno so apnenčasti grebeni nastali iz fosilnih ostankov morskega življa in drugih delcev, ki so se nabirali in zlepili. Morsko dno se je pogreznilo in celotni greben se je odebelil na več kot 500 metrov. Sčasoma se je morje umaknilo in greben je ostal globoko zakopan pod usedlinami. Mnogo kasneje so se tla dvignila, usedline so se sprale in greben se je pojavil kot gorovje. Kako pa so pri tem dvigovanju nastale Karlsbadske jame?

Plin, voda, zrak in kislina

Deževnica se na prehodu skozi zrak in tla rahlo kisa, ker se v njej nabira ogljikova kislina. Očitno je zaradi te šibke kisline nastala večina svetovnih apnenčastih jam. Toda po besedah geologinje Carol Hill je jame Guadalupe Mountainsa izdolbla mnogo močnejša kislina.

Hillova domneva, da je v naftnih ležiščih v skalah pod apnenčastim grebenom nastajal z žveplom bogat plin. Ko se je skalna gmota začela dvigati, je plin prodrl v greben ter reagiral z zrakom in s sladko, oksigenirano podtalnico. Tako je nastala žveplova kislina. Ta močna kislina je lahko raztopila velike količine apnenčaste skale.

Ko so se gore dvigale in se je jezero nižalo, je jame vse bolj razjedalo. V Karlsbadskih jamah so se obsežne odprtine in poglobljene razpoke medsebojno povezovale, tako da je nastal velik labirint. V karto je vrisanih kakih 37 kilometrov prehodov. Vendar pa to niso edini podzemni prostori v teh gorah. Še več sto jih je. Največja znana je jama Lechuguilla, pri kateri je vrisanih več kot 160 kilometrov prehodov!

Jamsko okrasje

Najprej smo se v Karlsbadske jame spustili z dvigalom, 225 metrov globoko, v bližino Velike sobe. Ta velika odprtina se razteza čez šest hektarjev. Ponekod je strop visok več kot 30 metrov. Toda pogled se nam je ustavil na mnogem naravnem jamskem okrasju, ki nas je povsod obdajalo in so ga osvetljevale skrite luči.

To okrasje nastaja povsod tam, kjer voda, ki priteka v jamo, izhlapeva in se nalaga apnenec, ki je v njej. Tam, kjer je z jamskega stropa voda stalno kapljala z istega mesta, so proti tlem zrastle kar nekaj metrov dolge tanke votle cevke. Te slamice sode, kakor jih imenujejo, se lahko sčasoma zamašijo in iz njih nastanejo ledenim svečam podobni stalaktiti. Z nekaterih delov poševnega stropa visijo tudi valovite »zavese«, ki poudarjajo gledališču podoben videz nekaterih jamskih prostorov.

Na mestu, kjer voda kaplja na tla, lahko nastanejo podstavki, ki potem rastejo navzgor. Ti stalagmiti se lahko sčasoma staknejo s stropom, morda tako, da se združijo s stalaktiti, in tako nastanejo stebri. Nekateri stalagmiti v Dvorani velikanov so zrastli v višino več kot 18 metrov! Če voda kaplja v jamice, lahko drobne delce skal enakomerno obda gladek apnenec, tako da nastanejo lesketajoči se jamski biseri. Včasih lahko nastanejo še bolj eksotični okrasi. Mednje spadajo krhke kopuče kakor igla ostrih kristalov, pa tudi ukrivljene, črvaste cevke, ki se jim reče heliktiti in rastejo v različne smeri.

Ko smo se zagledali v mnoge velikanske stalaktite, smo razmišljali, ali je kakšna nevarnost, da se odlomijo. Vodnik nas je pomiril, da to jamsko okrasje redkokdaj pade s stropa. Upali smo, da bo to držalo tudi med našim ogledom!

Jamsko okolje

Potem ko smo na površju poobedovali, smo se v jame spustili skozi njihov naravni vhod, zijajočo votlino. Steno votline krasijo skalne risbe, ki so jih narisali zgodnji ameriški domačini.

Ob vstopu zavohamo iztrebke netopirjev. Izvedeli smo, da so jih ljudje pred skoraj stoletjem začeli kopati za gnojilo. Sprva so iztrebke odstranjevali s sistemom čebra in vrvi. To je kasneje postalo prvo dvigalo, s katerim se je turiste spuščalo v jamo in dvigalo iz nje. Iztrebki so v stranskem prehodu, ki se imenuje Jama netopirjev – poletnem bivališču milijona netopirjev. V mraku jih skozi jamski vhod zleti na tisoče.

Pazniki v parku so nam pojasnili, da so jame izredno občutljive. Obiskovalci, ki vstopajo vanje, jih utegnejo zlahka poškodovati in onesnažiti. Že samo z dotikom jamskega okrasja lahko na primer na njegovi površini ostanejo olja, zaradi katerih potem to ne more več rasti in se tudi razbarva. Zato smo ostali na označenih stezah in se ogibali temu, da bi otipavali jamske tvorbe.

Ob odhodu iz tega skritega slikovitega čudesa smo preudarjali o tem, da bi se vrnili in si ogledali še več teh jam. Radi bi videli let netopirjev – oni so v jamah mnogo dlje od človeških obiskovalcev. Vendar pa so ljudje tisti, ki jame zapuščajo z dolgotrajnim občutkom spoštovanja. (Prispevek)

[Slika na strani 26]

Zgoraj: lestenčni stalaktiti

[Slika na strani 26]

Spodaj: ogled Velike sobe

[Vir slike]

[Navedba vira slike na strani 25]

[Navedba vira slike na strani 26]

PREBUDITE SE!