Katedrale – spomeniki Bogu ali človeku?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

V MOSKVI je prišlo do nekakšnega vstajenja. Ponovno so postavili katedralo Kristusa Rešitelja, ki jo je leta 1931 porušil Stalin. Rusko nebo je ozadje njenim zlatim, bleščečim se kupolam. V mestu Évry blizu Pariza delavci končujejo edino katedralo, ki so jo zgradili v Franciji v 20. stoletju. To je le nekaj let po posvetitvi katedrale v madridski Almudeni. Zelo podobno je z newyorško katedralo sv. Janeza Božanskega. Gradili so jo več kot 100 let, zato ji pogosto pravijo sv. Janez Nedokončani. Kljub temu je to ena največjih katedral na svetu, saj se razprostira po več kot 11.000 kvadratnih metrih površine.

V krščanskem svetu se velike katedrale dvigajo nad mnogimi mesti. Za vernike so to spomeniki vere v Boga. Tudi neverniki gledajo nanje morda kot na umetniška dela ali primere arhitekturnega sijaja. Vendar pa te dovršene in pogosto pretirano drage čaščenjske hiše sprožajo resna vprašanja: Zakaj in kako so jih gradili? Kakšen je njihov namen?

Kaj je katedrala?

Po Kristusovi smrti so se njegovi učenci organizirali v občine. Mnoge so se zbirale v zasebnih hišah. (Filemonu 2) Desetletja so za te občine skrbeli duhovni »starešine«. (Dejanja 20:17, SSP, 28; Hebrejcem 13:17) Po smrti apostolov pa je prišlo do odpada od pravega krščanstva. (Dejanja 20:29, 30) Sčasoma se je nekaj starešin povzpelo nad druge. Nanje se je začelo gledati kot na škofe, ker so nadzorovali več občin – nekaj, pred čimer je svaril Jezus. (Matevž 23:9–12) Besedo »cerkev«, ki se je prvotno uporabljala za same kristjane, so nato začeli uporabljati tudi za njihov čaščenjski kraj – za samo zgradbo. Nedolgo zatem so si nekateri škofje začeli prizadevati, da bi imeli cerkve, ki bi ustrezale njihovemu položaju. Tako so skovali nov izraz, s katerim bi opisali škofovo cerkev – katedrala.

Ta izraz izhaja iz grške besede kathedra, kar pomeni »stol«. Katedrala je bila torej škofovski prestol, simbol njegove zemeljske moči. Škof je iz svoje katedrale nadzoroval področje, škofijo.

»Doba katedral«

Leta 325 n. š. so na koncilu v Nici formalno priznali ustanovitev škofij v mestih. Škofom, ki jih je zdaj podprla rimska država, so oblasti pogosto darovale precejšnja zemljišča. Prevzeli so tudi mnoge poganske čaščenjske kraje. Ko je rimski imperij propadel, so cerkvene strukture preživele in si v srednjem veku pridobile prevlado. To obdobje je po besedah francoskega zgodovinarja Georgesa Dubyja kmalu postalo »doba katedral«.

 Evropsko prebivalstvo se je od 7. do 14. stoletja potrojilo. Ta demografski dvig je koristil najprej mestom, ki so se še bolj razcvetela. Potem pa so bila najbolj bogata škofovska mesta najbolj ugodni kraji za gradnjo velikanskih katedral. Zakaj? Ker so ti velikanski projekti lahko uspevali le tam, kjer je bil stalen dotok denarja!

Drug dejavnik, ki je spodbujal gradnjo katedral, je bilo priljubljeno čaščenje device Marije in religioznih relikvij, kar je v 11. in 12. stoletju cvetelo, kot še nikoli dotlej. To čaščenje so razširili škofje in tako dvignili priljubljenost svojih katedral. Naziv Notre-Dame (Naša gospa) je takrat začel krasiti katedrale v Franciji. »Katero mesto ji ni posvetilo cerkve in pogosto svoje katedrale?« sprašuje katoliška enciklopedija Théo. Tako je bila katedrala Saint Étienne v Parizu posvečena Naši gospe. Notredamska katedrala v Chartresu v Franciji je postala glavno severnoevropsko svetišče. »Nobena osebnost, niti sam Kristus, ni osvojila življenja in misli graditeljev katedrale bolj korenito od device Marije,« piše v The Horizon Book of Great Cathedrals.

»Zgradili bomo tako veliko katedralo . . .«

Zakaj pa so bile mnoge od teh zgradb tako zelo velike? Že v četrtem stoletju sta bili katedrali v Trierju v Nemčiji in v Ženevi v Švici zelo veliki, kljub relativno majhnemu številu častilcev. V 11. stoletju prebivalci Speyerja v Nemčiji niso mogli napolniti svoje obsežne katedrale. Tako The Horizon Book of Great Cathedrals sklene, da »sta velikost in razkošje [katedral] razkrila številne precej posvetne vzgibe«. Med njimi je bila »arogantna domišljavost škofa ali opata, ki je bil zavetnik gradnje stavbe«.

V 12. in 13. stoletju so katedrale merile povprečno 100 metrov. Prizadevali so si, da bi bile visoke toliko, kolikor so bile dolge. Izraziti sta winchestrska katedrala v Angliji, ki je dolga 169 metrov, in milanski Duomo v Italiji s 145 metri. »Zgradili bomo tako veliko katedralo, da bodo tisti, ki jo bodo videli dokončano, mislili, da smo bili nori,« je leta 1402 objavil španski cerkveni predstavnik v Sevilli. Pravzaprav je za katedralo v Sevilli rečeno, da je s 53 metrov visokim obokom druga največja katedrala na svetu. Zvonik strasbourške katedrale v Franciji je visok 142 metrov, kar ustreza 40-nadstropni zgradbi. V 19. stoletju so stolp gotske münstrske katedrale v Ulmu v Nemčiji dvignili na 161 metrov, s čimer je postal najvišji kamniti stolp na svetu. »Nobene čaščenjske zahteve ne opravičujejo takšnega pretiravanja glede velikanskih dimenzij,« vztraja zgodovinar Pierre du Colombier.

V 12. in 13. stoletju so zagovorniki katedral izkoristili še en ‚posvetni vzgib‘ – mestni patriotizem. V Encyclopædii Britannici piše: »Mesta so med seboj tekmovala, katero bo zgradilo najvišjo katedralo.« Mestni svétniki, meščani in cehi so katedrale spremenili v simbole mesta.

Drage v preteklosti, drage danes

Neki pisec je projekte gradnje katedral opisal kot »finančno brezno brez dna«. Kako so torej te zgradbe, katerih vzdrževanje je še sedaj zelo drago, financirali v preteklosti? V nekaterih primerih so prelati, na primer Maurice de Sully v Parizu, plačali zanje iz lastnega žepa. Včasih so račune poravnali politični vladarji, na primer kralj Jakob I. Aragonski. Na splošno pa so katedrale financirali iz dohodka škofij. Ta denar se je zbral iz  fevdalnih dajatev in prihodkov s posesti. Pravzaprav je imel bolonjski škof v Italiji 2000 posesti! K temu je bil dodan še verski prihodek od nabirk, odpustkov in kazni za grehe. V Rouenu v Franciji so tisti, ki so kupili pravico, da med postom jedo mlečne izdelke, plačali za katedralin tako imenovani Masleni stolp.

Nekatere darovalce, ki so bili izjemno radodarni, so počastili, tako da so njihove portrete ohranili na vitražih, cerkvenih oknih iz barvnega stekla, in kipih. Načelo anonimnega krščanskega darovanja je bilo očitno pozabljeno. (Matevž 6:2) Denar je moral stalno dotekati, saj je poraba pogosto presegala proračun. Torej ni nič čudnega, da je vnema po večjem kupu denarja pogosto vodila v poneverjanje in izsiljevanje. Obtožba krivoverstva je na primer pogosto sprožila tudi zaplembo posameznikovega premoženja. Tako so lahko na primer oplenili katare, tako imenovane heretike, s čimer so financirali več cerkvenih gradbenih projektov. *

Seveda je morala cerkev stalno pritiskati, da bi denar prihajal. Ni res, kar trdijo nekateri zgodovinarji, namreč da je množice same od sebe gnalo, da so gradile take zgradbe. Zgodovinar Henry Kraus trdi: »Čeprav so bili ljudje v srednjem veku zelo verni, jim gradnja cerkev ni bila prednostna stvar.« Tako mnogi zgodovinarji kritizirajo cerkev zaradi njene potratnosti. Knjiga The Horizon Book of Great Cathedrals priznava: »Denar, ki ga je cerkev porabila za gradnjo, bi se lahko uporabilo za nahranitev lačnih [. . .] ali za vzdrževanje bolnišnic in šol. Tako bi se lahko reklo, da so katedrale prispevale k izgubi stotinam tisočev človeških življenj.«

Kako so jih gradili

Katedrale so dokaz človeške domiselnosti. Res je neverjetno, da so bile takšne velikanske zgradbe sezidane s preprosto tehniko. Najprej so izrisali natančne gradbene načrte. V kamnolomu so uporabljali šablone, da so zagotovili enotnost okrasnih značilnosti in pravo velikost kamnitih blokov. Te so potem skrbno naznačili, da bi pokazali, kje točno v zgradbi bodo postavljeni. Transport je bil izredno počasen in drag, kljub temu pa je po mnenju francoskega zgodovinarja Jeana Gimpela ‚med letoma 1050 in 1350 Francija izkopala več kamna kakor staroveški Egipt‘.

Na samem gradbišču so delavci s preprostimi dvižnimi mehanizmi takratnega časa, škripci in dvigali, ki jih je pogosto poganjal človek, tako da je stopal po lesenih samotežnih mlinih, dosegli velike mojstrovine. Matematične formule, ki jih uporabljajo današnji inženirji, so bile takrat neznane. Graditelji so se morali zanesti na naravni čut in izkušnje. Nič čudnega, da so se mnogokrat zgodile hude nesreče. Leta 1284 se je na primer izkazalo, da so oboki v beauvaiški katedrali v Franciji previsoki in so se zrušili. Toda nove posebnosti, na primer oporniki, oporni loki, rebrasti oboki in fiale oziroma stolpiči, so graditeljem omogočile dosegati nove višine.

Gradnja je trajala vse od 40 let, kolikor so potrebovali za najhitreje zgrajene (Salisbury v Angliji), do več stoletij. Nekaterih katedral, na primer v Beauvaisu in Strasbourgu v Franciji, niso nikoli končali.

»Napaka v dajanju prednosti«

Te ‚lepe in zaradi tega drage zgradbe‘, kakor se je izrazil papež Honorij III., so že od začetka povzročale spore. Cerkev je povzdignila glasove proti temu delu in velikanskim, za to porabljenim vsotam. Pierre le Chantre,  ki je bil v 13. stoletju notredamski prelat v Parizu, je objavil: »Greh je graditi cerkve, kot se to dela sedaj.«

Katedrala v Évryju, če omenimo samo eno, še danes izziva ostro kritiko. Francoski časopis Le Monde je poročal, da se mnogim ljudem zdi, da katedrale odsevajo »napako v dajanju prednosti« in da bi cerkve »morale investirati v ljudi in oznanjevanje, ne pa v kamne in okraševanje«.

Ni dvoma, da so mnogi od teh, ki so sodelovali pri gradnji takih prostranih zgradb, iskreno ljubili Boga. Jasno je, da so imeli »gorečnost za Boga«, vendar ta ni bila »po pravem spoznanju«. (Rimljanom 10:2) Jezus Kristus nikoli ni namigoval na to, naj njegovi sledilci gradijo take dovršene čaščenjske hiše. Prave častilce je spodbudil, naj ‚častijo z duhom in resnico‘. (Janez 4:21–24, NW) Izjemne krščanske katedrale kljub svoji lepoti nasprotujejo temu načelu. Morda so spomeniki ljudem, ki so jih zgradili, nikakor pa ne poveličujejo Boga.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Katedrala Santiago de Compostela (Španija)

[Slike na strani 15]

Na vrhu: cvetni vitraž v Notre-Dame v Chartresu (Francija)

Zgoraj: detajl kamnoseka, Notre-Dame v Parizu

[Slika na strani 15]

Katedrala iz 12. stoletja, Notre-Dame v Parizu

[Slika na strani 15]

Notranjost katedrale Notre-Dame v Aimensu. To je največja francoska religiozna zgradba s 43 metrov visokimi oboki.