V iskanju vode življenja

PRED več kot dva tisoč leti je v Arabski puščavi zaslovelo cvetoče mesto s 30.000 prebivalci. Kljub neizprosnemu podnebju na tem področju, kjer povprečno pade le 150 milimetrov padavin letno, so se prebivalci Petre naučili shajati z malo vode. In Petra je obogatela in vzcvetela.

 Nabatejci, njeni prebivalci, niso imeli električnih vodnih črpalk. Niso zidali velikanskih jezov. Toda znali so zbirati in ohranjati vodo. Zelo obsežna mreža majhnih bazenov, nasipov, kanalov in zbiralnikov jim je omogočila, da so skrbno zbrano vodo po lijakih napeljali v mesto in na svoje majhne kose zemlje. Pri tem niso zapravili skoraj niti kapljice. Vodnjake in zbiralnike so naredili tako dobro, da jih beduini uporabljajo še danes.

»Hidrologija je nevidna lepota Petre,« z občudovanjem pravi neki hidrolog. »Tukajšnji prebivalci so bili pravi geniji.« Pred kratkim so se izraelski strokovnjaki skušali učiti od genijalnosti Nabatejcev, ki so gojili posevke tudi v Negevu, kjer redko pade več kot 100 milimetrov padavin letno. Agronomi raziskujejo ostanke na tisoče majhnih nabatejskih kmetij, katerih lastniki so spretno po kanalih napeljali zimski dež do svojih majhnih terasastih polj.

To, kar so se naučili od Nabatejcev, že pomaga kmetom v sušnih sahelskih državah Afrike. Prav tako pa so lahko učinkovite tudi sodobne metode ohranjanja vode. Na Lanzarotu, enem od Kanarskih otokov, ki leži ob afriški obali, so se kmetje naučili gojiti grozdje in fige tam, kjer dežja skoraj ni. Vinsko trto ali figovce posadijo na dno zaobljenih vdolbin, nato prst pokrijejo s plastjo vulkanskega pepela, da preprečijo izhlapevanje. Tako lahko do korenin pricurlja dovolj rose, kar zagotovi dober pridelek.

Tehnično manj zahtevne rešitve

Podobne zgodbe o prilagajanju na sušno podnebje lahko zasledimo po vsem svetu: na primer med Bišnoji, ki živijo v puščavi Thar v Indiji, med turkanskimi ženskami v Keniji in navajskimi Indijanci v Arizoni v ZDA. Izkazalo se je, da njihove metode za zbiranje deževnice, ki so se jih naučili skozi mnoga stoletja, veliko bolj zanesljivo zadovoljujejo kmetijske potrebe kakor impresivne tehnično zahtevne rešitve.

Dvajseto stoletje je bilo doba gradnje jezov. Mogočne reke so omejili in razvili obsežne namakalne sisteme. Po oceni nekega znanstvenika je 60 odstotkov potokov in rek po svetu v nekem pogledu pod nadzorom. Čeprav so takšni projekti prinesli nekaj koristi, pa ekologi opozarjajo na škodo, ki se jo je ob tem povzročilo okolju, ne da bi sploh omenjali učinka na milijone ljudi, ki so ostali brez doma.

Poleg tega takšni projekti, kljub dobrim namenom, redko koristijo kmetom, ki obupno potrebujejo vodo. Glede namakalnih projektov v Indiji je nekdanji predsednik vlade Radživ Gandhi dejal: »Denar smo 16 let zlivali stran. Ljudje niso v zameno dobili ničesar, nobenega namakanja, vode, povečane pridelave ali pomoči v vsakdanjem življenju.«

Po drugi strani pa so se tehnično manj zahtevne rešitve izkazale okolju bolj koristne in manj škodljive. Na Kitajskem so zelo uspešna majhna umetna jezera in jezovi, ki so jih zgradile lokalne skupnosti – naredili so jih 6 milijonov. V Izraelu so ugotovili, da lahko z malo iznajdljivosti isto vodo uporabijo najprej za umivanje, nato za sanitarije in nazadnje za namakanje.

Še ena praktična rešitev je kapljično namakanje, pri katerem se ohranja prst in se porabi le 5 odstotkov toliko vode, kolikor pri tradicionalnih metodah. Modro rabiti vodo pomeni tudi saditi takšne rastline, ki so primerne za sušno podnebje, na primer sirek ali proso, ne pa takšne, ki jih je treba intenzivno namakati, na primer sladkorni trst ali koruzo.

Z malo truda bi lahko tudi uporabniki v gospodinjstvih in industrija zmanjšali  potrebe po vodi. Pri izdelavi kilograma papirja bi na primer lahko porabili le približno en liter vode, če bi tovarniško vodo reciklirali – to pa je več kot 99-odstoten prihranek. V mestu Mexico so običajna stranišča zamenjali s takšnimi, ki porabijo le tretjino vode. Da bi znatno zmanjšali porabo vode, so tudi financirali informacijsko kampanjo.

Kaj je potrebno za uspeh

Da bi se lahko rešilo vodno krizo in večino okoljevarstvenih problemov, je treba spremeniti vedenje. Ljudje bi morali med sabo sodelovati, namesto da so sebični, in se razumno žrtvovati, kjer je treba. Morali bi biti tudi odločeni skrbeti za zemljo in misliti na njene prihodnje prebivalce. Sandra Postel glede tega v svoji knjigi Last Oasis​—Facing Water Scarcity pojasnjuje: »Potrebujemo vodno etiko – vodnik za pravo vedenje pri kompleksnih odločitvah glede naravnih sistemov, ki jih ne razumemo povsem in jih niti ne moremo.«

Za takšno »vodno etiko« pa seveda lokalni pristop ni dovolj. Sodelovati morajo države, pa tudi soseske, ker se reke ne menijo za državne meje. »Skrbi glede količine in kakovosti vode (ki so jih v preteklosti obravnavali ločeno) se mora sedaj jemati kot globalen problem,« pravi Ismail Serageldin v svojem poročilu Beating the Water Crisis.

Toda pripraviti države, da se lotijo globalnih problemov, ni lahka naloga, kot priznava Kofi Anan, generalni sekretar ZN. »V današnjem globalnem svetu,« pravi, »so razpoložljivi mehanizmi za svetovno akcijo skoraj povsem na začetni stopnji. Skrajni čas je, da damo zamisli ‚mednarodna skupnost‘ konkretnejši pomen.«

Seveda pa dovolj čiste vode, čeprav je to nujno, ni vse, kar potrebujemo za zdravo in srečno življenje. Ljudje se morajo najprej zavedati svoje dolžnosti do Tistega, ki je priskrbel vodo in tudi samo življenje. (Psalm 36:9; 100:3) Namesto da kratkovidno izkoriščajo zemljo in njena naravna bogastva, bi jo morali ‚obdelovati in jo varovati‘, kakor je Stvarnik naročil našima prastaršema. (1. Mojzesova 2:8, 15; Psalm 115:16)

Vzvišenejša vrsta vode

Ker je voda tako bistvena, ni presenetljivo, da ima v Bibliji tudi simboličen pomen. In res, da bi lahko uživali življenje, kakor nam je bilo namenjeno, moramo priznati vir te simbolične vode. Naučiti se moramo tudi odsevati stališče ženske iz prvega stoletja, ki je Jezusa Kristusa prosila: »Gospod, daj mi te vode.« (Janez 4:15) Razmislite o tem dogodku.

Jezus se je ustavil pri globokem vodnjaku blizu današnjega Nablusa – očitno pri istem vodnjaku, ki ga ljudje z vsega sveta pogosto obiskujejo še dandanes. Takrat je k vodnjaku prišla tudi neka Samarijanka. Kot mnoge ženske v prvem stoletju je tudi ona nedvomno redno hodila tja, da je doma imela dovolj vode. Jezus pa ji je rekel, da ji lahko da »žive vode« – vir vode, ki ga ne bo nikoli zmanjkalo. (Janez 4:10, 13, 14)

Razumljivo je, da je ženi s tem vzbudil zanimanje. Seveda pa Jezus z ‚živo vodo‘ ni mislil dobesedne vode. V mislih je imel duhovne priprave, ki lahko ljudem omogočijo živeti večno. Vendar pa je med simbolično in dobesedno vodo povezava, obe namreč potrebujemo, da bi lahko povsem uživali življenje.

Bog je večkrat svojemu ljudstvu priskrbel rešitev, ko jim je primanjkovalo dobesedne vode. Čudežno je priskrbel vodo veliki množici izraelskih beguncev, ki so prečkali sinajsko puščavo na poti v Obljubljeno deželo. (2. Mojzesova 17:1–6; 4. Mojzesova 20:2–11) Božji prerok Elizej je očistil okuženi vodnjak  v Jerihi. (2. kraljev 2:19–22) In ko se je ostanek skesanih Izraelcev vrnil iz Babilona v svojo domovino, jih je Bog vodil k ‚vodi v puščavi‘. (Izaija 43:14, 19–21)

Danes naš planet nujno potrebuje neizčrpno zalogo vode. Glede na to, da je naš Stvarnik, Bog Jehova, rešil probleme z vodo v preteklosti, ali ne bo naredil enako tudi v prihodnosti? Biblija nam zagotavlja, da bo. Bog takole opisuje razmere v svojem obljubljenem Kraljestvu: »Na golih višavah odprem reke in sredi dolin studence, v jezero vodá izpremenim puščavo in žejno zemljo v vrelce vode [. . .], da bi videli in spoznali in v srce si vtisnili in razumeli vsi vkup, da je to storila roka GOSPODOVA.« (Izaija 41:18, 20)

Biblija nam obljublja, da ljudje takrat ‚ne bodo lačni, ne žejni‘. (Izaija 49:10) Po zaslugi nove svetovne vlade, bo vodna kriza dokončno odpravljena. Ta vlada, Kraljestvo, za katero nas je Jezus učil moliti, bo delovala »s pravico in pravičnostjo od tega časa do vekomaj«. (Izaija 9:6, 7; Matevž 6:9, 10) Tako bodo ljudje povsod na zemlji končno postali prava mednarodna skupnost. (Psalm 72:5, 7, 8)

Če sedaj iščemo vodo življenja, se lahko vnaprej veselimo dneva, ko bo za vse resnično dovolj vode.

[Slike na strani 10]

Zgoraj: Starodavni prebivalci Petre so znali ohranjati vodo

Spodaj: Nabatejski vodni kanal v Petri

[Vir slike]

Garo Nalbandian

[Slika na strani 10]

Kmetje na enem od Kanarskih otokov so se naučili gojiti rastline tam, kjer skoraj ni dežja

[Slike na strani 13]

Kaj je Jezus mislil s tem, ko je tej ženski obljubil »žive vode«?