Biblijsko gledišče

Ali je žalovati napačno?

»NOČEMO PA, DA BI NE VEDELI, BRATJE, ZA POKOJNE, DA SE NE ŽALOSTITE KAKOR TUDI DRUGI, KI NIMAJO UPANJA.« (1. TESALONIČANOM 4:13)

BIBLIJA glede umrlih daje upanje. Jezusovo obujanje mrtvih, pa tudi njegovi nauki, kažejo na čas, ko bodo mrtvi oživeli. (Matevž 22:23–33; Marko 5:35, 36, 41, 42; Lukež 7:12–16) Kako naj bi to upanje vplivalo na nas? Zgoraj navedene Pavlove besede nakazujejo, da je to upanje lahko tolažilno, ko komu umre ljubljena oseba.

Če vam je umrl kdo od ljubljenih, ste nedvomno občutili čustveno bolečino, ki spremlja takšno tragedijo. Theresa, ki ji je mož, s katerim je bila poročena 42 let, umrl kmalu po operaciji srca, pravi: »To je bil pravi šok! Najprej sem bila vsa iz sebe. Nato sem občutila strašno bolečino, ki je bila s časom vse hujša. Veliko sem jokala.« Ali takšni odzivi kažejo pomanjkanje vere v Jehovovo obljubo, da bo umrle obudil? Ali Pavlove besede pomenijo, da je žalovati napačno?

Primeri žalovanja v Bibliji

Odgovor na ti vprašanji dobimo s pregledovanjem primerov žalovanja, opisanih v Bibliji. Na mnogih mestih pove, da je smrt ožjega družinskega člana spremljalo obdobje žalovanja. (1. Mojzesova 27:41; 50:7–10; Psalm 35:14) S tem povezani občutki so bili pogosto zelo močni.

Razmislite o tem, kako so nekateri možje vere žalovali zaradi smrti ljubljene osebe. Abraham je na primer trdno verjel, da Bog lahko obudi mrtve. (Hebrejcem 11:19) Kljub temu prepričanju pa je ob ženini smrti »prišel [. . .] žalovat zaradi Sare in jokat po njej«. (1. Mojzesova 23:1, 2) Ko so se Jakobu sinovi zlagali in mu rekli, da je njegov ljubljeni sin Jožef mrtev, si je ‚raztrgal oblačila svoja ter [. . .] jokal [. . .] za njim‘. (1. Mojzesova 37:34, 35) Še mnogo let kasneje je Jakoba misel na smrt ljubljenega sina zelo težila! (1. Mojzesova 42:36–38) Tudi kralj David je odkrito in močno žaloval zaradi smrti svojih sinov, Amnona in Absaloma. Čeprav sta oba Davidu in njegovi družini povzročala trpljenje, sta bila še vseeno njegova sinova in je bil zaradi njune smrti zelo žalosten. (2. Samuelova 13:28–39; 18:33)

 Včasih je žaloval ves izraelski narod, na primer ob smrti Mojzesa. Peta Mojzesova knjiga 34:8 nam pove, da so Izraelci za njim jokali 30 dni.

Na koncu je tu še primer Jezusa Kristusa. Njegov tesni prijatelj Lazar je umrl. In ko je Jezus videl, kako Lazarjevi sestri Marta in Marija ter njuni prijatelji jokajo, ‚se je zgrozil v duhu in postal sam žalosten‘. Čeprav je vedel, da bo čez nekaj trenutkov prijatelja obudil, se je vseeno ‚razjokal‘. Jezus je imel rad svoji dragi prijateljici Marto in Marijo. Zato ga je močno ganilo, ko je videl, kako sta zaradi bratove smrti žalostni. (Janez 11:33–36)

Abraham, Jakob, David in Jezus so vsi trdno verjeli v Jehova in njegove obljube, pa so vseeno žalovali. Ali je bilo njihovo žalovanje znak duhovne slabosti? Ali je njihova žalost kazala, da jim manjka vere v vstajenje? Še zdaleč ne! Žalovanje je normalen odziv na smrt koga od ljubljenih.

Zakaj žalujemo

Bog človeštvu ni namenil umiranja. Jehovov prvotni namen, ki ga je razodel Adamu in Evi, je bil, da bi bila zemlja spremenjena v čudovit raj, naseljen z ljubečo, srečno družino. Smrt bi nastopila le, če bi se prvi par odločil, da Jehova ne bo ubogal. (1. Mojzesova 1:28; 2:17) Žal ga Adam in Eva res nista ubogala in zaradi neposlušnosti je »na vse ljudi prišla smrt«. (Rimljanom 5:12; 6:23) Smrt je tako krut sovražnik, ki pa ni bil del Božjega namena. (1. Korinčanom 15:26)

Zato je čisto razumljivo, da nenaravni dogodek, kot je smrt nekoga, ki nam je blizu, povzroči hudo čustveno bolečino. V življenju povzroči velikansko praznino. Theresa, v začetku omenjena vdova, je glede svojega moža rekla: »Prepričana sem, da ga bom ob vstajenju zopet videla, toda sedaj ga tako zelo pogrešam. To tako boli.« Smrt starša nas lahko spomni na lastno umrljivost. Smrt mladega človeka nas še prav posebej prizadene zaradi tragedije neizživetega življenja. (Izaija 38:10, SSP)

Da, smrt ni naravna. Lahko pričakujemo, da bo povzročila bolečino, in Jehova na žalovanje ne gleda kot na pomanjkanje vere v vstajenje. Kot kažejo primeri Abrahama, Jakoba, Davida, izraelskega naroda in Jezusa, odkrito izražanje srčne bolečine ni znak, da nam manjka duhovnosti. *

Toda čeprav kot kristjani prav gotovo žalujemo zaradi smrti, se ne žalostimo kakor »drugi, ki nimajo upanja«. (1. Tesaloničanom 4:13) Ne vdajamo se nerazumnim skrajnostim v žalovanju, ker nas ne bega stanje mrtvih. Vemo, da ne čutijo bolečin, niti niso nesrečni, da so v podobnem stanju, kakor bi globoko, mirno spali. (Propovednik 9:5; Marko 5:39; Janez 11:11–14) Popolnoma tudi zaupamo, da bo Jezus, »vstajenje in življenje«, izpolnil svojo obljubo in oživil ‚vse, ki so v grobih‘. (Janez 5:28, 29; 11:24, 25)

Če torej sedaj žalujete, naj vas tolaži spoznanje, da Jehova razume vašo bolečino. Naj vam to spoznanje in upanje na vstajenje blaži žalost in vam pomaga spoprijeti se z izgubo.

[Podčrtna opomba]