Milano in Torino – očarljivi, ogleda vredni mesti

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

OGLED Italije je lahko zelo prijetna izkušnja. Dežela je nepozabna zaradi vsega – hrane, vina, pokrajine, zgodovine, kulture, glasbe in jezika. To poletje je lahko najboljši čas za izlet v Italijo, še posebej za tiste, ki so povabljeni na enega tamkajšnjih zborovanj Jehovovih prič. Zdaj pa si na kratko oglejmo dvoje izrednih italijanskih mest in njunih pokrajin.

Milano – resnično glavno mesto Italije?

Milano imajo zaradi poslov in industrije pogosto za resnično glavno mesto Italije. V primerjavi z drugimi italijanskimi mesti ni toliko znano po starodavnosti in umetnosti. Videti je, da je sodobno tukaj prevladalo nad starodavnim. Kljub temu je v Milanu nekaj izjemne umetnosti in arhitekture, ki pričata o starodavni preteklosti.

Na tem področju so se okoli leta 600 pr. n. š. naselil Galci, staroveško keltsko ljudstvo s področja današnje Francije. Leta 222 pr. n. š. so mesto zasedli Rimljani in mu dali latinsko ime Mediolanum, zdaj Milano. Skozi stoletja je bil italijanski polotok razdeljena in zasedana dežela, ki pa je postala neodvisna šele v drugi polovici 19. stoletja. Tako so se v Milanu vrstili nešteti zavojevalci. Med tistimi, ki so zasedli to področje, so bili Langobardi, ki verjetno izhajajo iz Skandinavije. Oni so poimenovali Lombardijo, področje, v katerem je Milano glavno mesto.

Pridite si ogledat mesto

Zgodovina Milana je podobno kakor zgodovina preostale Italije prežeta s katoliško cerkvijo. Nič čudnega torej, da je tamkajšnja katedrala oziroma duomo tretja največja cerkev v Evropi in ena od največjih gotskih cerkev na svetu. Dolga je približno 160 metrov, polna je stolpičev in več kot 3000 kipov ter grotesknih likov. Gradnjo so pričeli leta 1385 in jo končali  po petih stoletjih. Ko danes Italijani govorijo o kakšnem delu, ki predolgo traja, rečejo, da je kakor »gradnja katedrale«.

Biblijskim bralcem bo zanimivo videti Božje ime v obliki »Jahve«, visoko na gotskem oknu pročelja. Zunanjost pročelja je okrašena s številnimi upodobitvami biblijskih dogodkov.

Castello Sforzesco je ena od zgradb, ki je postala simbol mesta. V 15. stoletju ga je zgradila družina Sforza, ki je vladala v Milanu. Danes so v njem številni muzeji. V znameniti sobi so freske, za katere nekateri pravijo, da jih je naslikal Leonardo da Vinci, slavni umetnik in znanstvenik.

Med najbolj znanimi da Vincijevimi slikami je freska v renesančnem samostanu Santa Maria delle Grazie iz 15. stoletja. Prikazuje Jezusa pri zadnji večerji, kakor jo navadno imenujejo. Sodijo, da je ena najbolj znamenitih renesančnih slik. Pinacoteca di Brera, prav tako muzej, ima eno največjih italijanskih zbirk slik znanih umetnikov, kot so Bellini, Raphael, Tintoretto in Caravaggio.

Preučevalcem Biblije bo dragocena Pinacoteca Ambrosiana oziroma Ambroževska pinakoteka, ki je knjižnica in umetnostna galerija. V njej hranijo Muratorijev fragment, latinski seznam krščanskih grških spisov iz konca drugega stoletja n. š., ki pomaga potrditi sestavo kanona »Nove zaveze«. *

V isti knjižnici je še kodeks, imenovan Ambrozijanski O 39 nad., iz konca devetega stoletja n. š., v katerem je vpisano Božje ime s tetragramom v oglatih hebrejskih pismenkah, kakor je omenjeno v New World Translation of the Holy Scriptures​—With References. * V knjižnici so tudi drugi staroveški prevodi Biblije in Atlantski kodeks, zbirka več kot 2000 risb in znanstvenih zapiskov, ki jih je naredil Leonardo da Vinci.

Za obiskovalce je koristno vedeti, da so mnogi muzeji in knjižnice v staroveških zgradbah, ki so sicer sijajne v svoji lepoti, a tudi prostorsko omejene, glede na današnji vedno večji dotok turistov.  Mnogokrat je treba obiske vnaprej rezervirati, nekateri muzeji pa obiske časovno omejijo.

Ljubitelji glasbe bodo morda pred odhodom iz starega dela mesta, hoteli videti še zunanjost Scale, ene najbolj znanih opernih hiš na svetu. Tudi če si obiskovalec ne more ogledati opere, si bo morda hotel pogledati muzej, v katerem je na ogled mnogo spominkov glasbenikov in znanih pevcev. *

Z ogledom sodobnega dela Milana, enega najbolj bogatih mest v Evropi, z nebotičniki in športnim stadionom, boste imeli pregled nad mestom. Lahko boste uživali v raznolikosti, lepoti in dolgi zgodovini Milana. Obiskovalci, ki radi nakupujejo in si ogledujejo znamenitosti, si bodo morda hoteli pogledati velikansko Gallerio Vittoria Emanuela II. s prekrasnim steklenim stropom in kupolo.

Veseli boste, da ste obiskali Milano! Zdaj pa se odpravimo proti zahodu in si skupaj oglejmo povsem drugačno veliko mesto v Italiji.

Torino – še en italijanski dragulj

Torino, mesto s približno milijon prebivalcev, leži na najožji točki Padske nižine, ob vznožju zahodnih Alp in manj kot 100 kilometrov  od francoske meje. Obdaja ga veličasten »amfiteater« alpskih gora, ki se raztezajo, do koder seže pogled. Skoraj polovico torinske province prekrivajo gore, gozdovi in doline. Do gorskih letovišč potrebujete manj kot uro vožnje. V manj kot dveh urah ste lahko na obali Ligurije.

Torino je nastal že pred prihodom Rimljanov. Prvotno naselbino so ustanovili Taurini, pozneje pa je postala rimska kolonija, katere ostanki ležijo na zgodovinskem področju. Ima srednjeveške značilnosti, vendar je večina mestne arhitekture iz 17. in 18. stoletja, med zgradbami, ki se vrstijo ob ulicah v središču mesta, pa prevladuje baročni slog.

V Torinu je eden najboljših egipčanskih muzejev na svetu. Njegova izjemna zbirka predmetov staroveške civilizacije, ki se je razvila ob Nilu, je takoj za kairsko.

Poleg tega lahko le v nekajurnem obisku občudujete mestno zgodovinsko in umetniško središče, Palazzo Madama, Royal Palace, ter Mole Antonelliano, ki je bila s 170 metri višine do nedavnega ena najvišjih zidanih zgradb v Evropi. Je razpoznavni znak mesta, zato ji včasih rečejo torinski Eiffelov stolp. Potem je tu še Park Valentino s svojimi botaničnimi vrtovi, pa tudi z jasami, drevoredi, vodnjaki ter s srednjeveško trdnjavo – slikovito in natančno rekonstrukcijo piemontske vasi iz 15. stoletja.

Torino je eno najbolj pomembnih industrijskih središč v Italiji. Tam je avtomobilska tovarna Fiat (Fabbrica Italiana Automobili Torino). Če vas zanimajo stari avtomobili, lahko obiščete Museo dell’Automobile, ki je kake tri kilometre iz mesta in je zbirka 150 oldtimerjev, avtomobilov prvih tipov in klasičnih avtomobilov, tudi bugattijev, maseratijev in lancie. Jasno je, zakaj je življenje kake polovice zdajšnjega torinskega prebivalstva nekako povezano z avtomobilsko industrijo.

Jehovove priče v Torinu in Milanu

V dolinah okoli Torina so več stoletij živeli valdežani, potomci potujočih pridigarjev protestantske reformacije. Nič čudnega torej, da je Charles Taze Russell, ki je povedel zgodnje Preučevalce Biblije (kot so se takrat imenovali Jehovove priče), med potovanjem po Evropi leta 1891 navezal stik s krajevnim pastorjem valdežanov, Danielom Rivoirom. Russell se je z njim dogovoril za prevod nekaterih biblijskih učnih pripomočkov v italijanščino. Leta 1903 je bila ustanovljena prva skupina Preučevalcev Biblije na tem področju. Ko je Russell leta 1912 spet prišel v Italijo, je imelo kakih 40 ljudi redne krščanske shode v zgradbi Pinerolo, blizu Torina. V Pinerolu so imeli leta 1925 tudi prvi italijanski zbor.

Tako so prve resnične sledi Preučevalcev Biblije v Torinu iz davnih 1920-ih let. Prvi misijonarji Jehovovih prič so bili v Italijo poslani leta 1946. Pomagali so postaviti trdne temelje delu Prič. Ob koncu 1940-ih in na začetku 1950-ih let so bile v Torinu ustanovljene prve občine. Zdaj je v mestu in njegovi provinci kakih 13.000 Jehovovih prič. Kako pa je v Milanu?

Nekaj več kot eno leto je bil v Milanu podružnični urad, predstavništvo Jehovovih prič v Italiji. Leta 1948 so ga preselili v Rim. Prvi povojni zbor je bil v mestnem gledališču v Milanu leta 1947. Navzočih je bilo kakih 700 ljudi iz vseh delov države. Leta 1963 je bilo v milanski Vigorelli Velodrome, takrat morda najbolj znamenitem kolesarskem dirkališču v Evropi, mednarodno zborovanje »Večna dobra novica«.

Sodobno oznanjevanje Jehovovih prič je v Milanu zelo uspešno. Sedaj je v mestu 57 občin z več kot 4000 dejavnimi oznanjevalci, pa tudi zborska dvorana v preurejenem mestnem gledališču.

Obisk Milana in Torina je res lahko nagrajujoč. Kadar koli boste šli tja, vas bodo najbrž toplo sprejeli in v spominu vam bo ostal kot nekaj dragocenega.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 27]

Torinski prt – pristen?

Prt, ki je po prepričanju nekaterih mrtvaški prt, v katerega naj bi ovili Kristusovo telo, je morda najbolj slavna značilnost Torina. Turistični vodnik pojasnjuje: »Najbolj znamenita – in najbolj dvomljiva – relikvija od vseh je v torinskem duomu [katedrali].« Stalno je razstavljen v eni od kapel duoma, zaklenjen v neprodušnem, neprebojnem steklenem zaboju, ki je napolnjen z žlahtnim plinom. V knjigi še piše: »Leta 1988 pa se je mit o prtu razblinil: preiskava z radiokarbonsko metodo je pokazala, da [prt] izvira šele iz 12. stoletja.« *

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 24]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MILANO

TORINO

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 24]

Milanska katedrala

[Slika na strani 24]

Videti je, da je v Milanu sodobno prevladalo nad starodavnim

[Slike na strani 25]

V Milanu, Scala (zgoraj) in Galleria Vittoria Emanuela II. (desno)

[Slika na strani 25]

Zadnja večerja, Leonardo da Vinci

[Vir slike]

Scala/Art Resource, NY

[Slika na strani 26]

Vhod čez dvižni most v torinsko srednjeveško trdnjavo

[Slika na strani 26]

Mole Antonelliana v Torinu; njen stolp je visok 170 metrov

[Slika na strani 26]

Skozi Torino teče reka Pad