Spoprijemanje z nepopisno tragedijo

PRIPOVEDUJE JAMES GIARRANO

Biti dedek ali babica je ena največjih radosti v življenju. Z ženo Vicki sva nestrpno pričakovala rojstvo najinega prvega vnuka. Hči Theresa in njen mož Jonathan sta pričakovala otroka na začetku oktobra leta 2000. Nismo si mogli niti misliti, da se bomo morali spoprijeti z nepopisno tragedijo.

Z ŽENO, s sinom in njegovo ženo smo odšli na dopust v soboto, 23. septembra. Sestali naj bi se še z drugimi sorodniki in preživeli teden dni na Outer Banksu (Severna Karolina). Theresa in Jonathan sta se odločila, da ne bosta šla z nami, ker je bila Theresa v devetem mesecu nosečnosti, vožnja pa je bila dolga, kakih 11 ur od našega doma v Ohiu.

Hoteli smo prestaviti dopust, vendar je Theresa vztrajala, naj gremo. Zagotavljala nam je, da bo z njo vse v redu. Poleg tega je njen zdravnik menil, da bo porod verjetno ob predvidenem času, rok zanj pa je bil šele čez nekaj tednov.

V sredo, 27. septembra 2000, je bil čudovit dan, ki me je spomnil na to, zakaj naša družina že več zadnjih let prihaja sem na dopust. Nismo vedeli, da se bo pred koncem dneva naše življenje drastično spremenilo.

»Therese ni!«

Istega večera mi je telefoniral brat iz Ohia. Bil je zelo neodločen in nervozen. Končno je povedal: »Therese ni!« Sodelovala je tudi policija, ker so bile okoliščine Theresinega izginotja sumljive. Ko se je Jonathan popoldne pripeljal domov, je našel vhodna vrata odklenjena. Theresin zajtrk je bil še vedno na mizi, denarnica pa je bila na svojem mestu. Še nekaj je bilo čudno: Theresini čevlji – edini, ki jih je v devetem mesecu nosečnosti lahko obula – so bili še vedno pri vratih.

Jonathan je telefoniral domov okoli 9.30. Theresa mu je povedal, da je klicala neka ženska in rekla, da si želi ogledat avto, ki sta ga prodajala. Nato je Theresa hotela še po opravkih. Jonathan je telefoniral domov med kosilom, a se ni nihče oglasil. Popoldne ni nehal klicati, vendar še vedno ni bilo odgovora. Domov je prišel ob 16.15 in opazil, da ni avtomobila. Poklical je v bolnišnico, ker je mislil, da je morda Theresa dobila porodne popadke. Ni je bilo tam. Poklical je tudi nekaj družinskih članov,  a je nihče ni videl. Bil je ves iz sebe, tako da je poklical policijo. Okoli 18.00 je policija nedaleč od njunega doma našla avto. Thereso pa so še vedno pogrešali.

V Severni Karolini nas je novica osupnila. Z ženo, s sinom in njegovo ženo smo spakirali torbe in se napotili domov. Vožnja je bila dolga in pretresljiva. Potovali smo ponoči in se vrnili v Ohio naslednje jutro.

Nekaj upanja

Medtem so Jonathan in nekateri sorodniki, tesni prijatelji in drugi vso noč sodelovali s policijo pri iskanju Therese. Iskanje se je nadaljevalo pet mučnih dni. Končno smo v ponedeljek, 2. oktobra, dobili nekaj upanja. Policija je izsledila telefonski klic, ki je bil v Theresini hiši v sredo zjutraj. Klicala jo je ženska, ki je živela le nekaj ulic naprej, in sicer po mobilnem telefonu.

Policisti so se s to žensko pogovorili in bila jim je sumljiva. Kasneje tega večera se je policija vrnila na njen dom. Toda ko so se bližali vratom, so zaslišali strel. Vlomili so v hišo in žensko našli mrtvo. Ustrelila se je. Bili so presenečeni, ko so v sobi v prvem nadstropju hiše našli novorojenca. Neverjetno, prespal je ves ta nemir!

Za Thereso pa še vedno ni bilo sledi. Policija je naslednjih nekaj ur preiskovala hišo, da bi našla kakršen koli dokaz, da je bila Theresa tam. Iskanje se je končalo v torek v zgodnjih jutranjih urah. V garaži so v plitvem grobu našli Theresino truplo. Mrliški oglednik je kasneje ugotovil, da so jo udarili in je padla v nezavest, potem pa so jo ustrelili od zadaj. Takoj je umrla, nato pa so ji iz maternice vzeli otročiča. Ko se ozrem nazaj, mi je v nekolikšno olajšanje, ko vem, da ni trpela.

Novorojenca so odpeljali v bolnišnico in ugotovili, da je odličnega zdravja – niti praske ni imel! Obvezen DNK test je potrdil, da je res najin vnuk. Jonathan mu je dal ime, ki sta ga izbrala skupaj s Thereso – Oscar Gavin. Potem ko je kratek čas ostal v bolnišnici, so v četrtek, 5. oktobra, dali najinega 3940 gramov težkega vnuka v roke očetu. Bila sva navdušena nad vnukom, vendar ni besed, s katerimi bi opisala, kako strta sva bila, ker ni bilo Therese, ki bi ga držala v naročju.

Odziv okolice

Z družino smo bili do solz ganjeni, ko je pritekala podpora – mnogokrat od ljudi, ki jih nismo poznali. V dnevih, ko Therese ni bilo, jo je na stotine prostovoljcev pomagalo iskati. Mnogi so prispevali denar. Več krajevnih trgovin s pisarniškim materialom je naredilo na tisoče brezplačnih kopij letakov, ki so jih potem prostovoljci razdelili več kilometrov okoli Theresinega doma.

Neka naša krščanska sestra dela pri krajevnem odvetniku in ko mu je povedala o naših razmerah, je bil pripravljen pomagati. Sprejeli smo njegovo ponudbo in izkazalo se je, da je bil to velikanski blagoslov. Pomagal nam je komunicirati z javnimi občili, pa tudi z določenimi pravnimi vprašanji, ki so se pojavila. Poleg tega je predlagal dva zasebna preiskovalca, ki sta v zadevi mnogo pripomogla. Njihova iskrena skrb za nas, je bila resnično ganljiva.

Ko smo vnuka ponovno dobili, se je podpora še okrepila. Več trgovin nam je poslalo hrano in gospodinjske potrebščine. Mnogi posamezniki so darovali oblačila za Oscarja, pa tudi plenice za enkratno uporabo, mleko v prahu in igračke. Dobili smo mnogo več, kakor bi Oscar sploh lahko kdaj uporabil, zato smo presežek dali v porodnišnico krajevne bolnišnice. Javna občila so poročala o zgodbi in dobili smo na tisoče kartic in pisem, ne le iz naše okolice, temveč s celega sveta.

Podpora je bila še posebej vidna na Theresinem pogrebu, ki je bil v nedeljo, 8. oktobra. Vedeli smo, da so mnogi želeli biti navzoči, a je odziv presegel naša pričakovanja. Najeli  smo dvorano v krajevni gimnaziji. Več kot 1400 ljudi jo je povsem zapolnilo. Navzoči so bili družinski člani, prijatelji, policijski uslužbenci, župan in drugi iz okolice. Navzoči so bili tudi predstavniki občil. Krajevna televizijska postaja je snemala govor, ki so ga v živo prenašali tudi po internetu. Poleg tega je na stotine ljudi stalo v veži šole ali se stiskalo pod dežnikom zunaj, na mrzlem dežju, in poslušalo govor po napeljanih zvočnikih. Govor je bilo daljnosežno pričevanje o našem na Bibliji temelječem verovanju.

Zatem je na stotine ljudi potrpežljivo stalo v vrsti, da bi nam izrekli sožalje. Tam smo stali skoraj tri ure in objeli vsakogar, kdor je prišel, in se mu zahvalili, ker je bil navzoč. Po pogrebnem govoru je krajevni hotel prijazno poskrbel za več kot 300 obrokov za naše družinske člane, tesne prijatelje in druge, ki so nam pomagali pri vrnitvi vnuka.

Ne moremo povedati, kako zelo cenimo, kaj so ljudje, večinoma tujci naredili, da bi nam pomagali. Po tej izkušnji smo bolj kot kdaj prej odločeni, da bomo po vseh svojih močeh sodelovali v krščanski strežbi, ker je veliko dobrosrčnih posameznikov, do katerih želimo priti z dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matevž 24:14)

Kako se je odzvala občina

Že od začetka te mučne izkušnje so nas z vseh strani podpirali naši krščanski bratje in sestre. Ta podpora, ki ji na videz ni bilo konca, je prihajala iz naše občine Jehovovih prič, pa tudi iz okoliških občin.

Še preden smo se vrnili iz Severne Karoline, so starešine iz občine pomagali organizirati kampanjo, da bi se našlo Thereso. Mnogi bratje in sestre so vzeli dopust, da bi se pridružili iskanju. Nekateri so svojim delodajalcem rekli, da so pripravljeni vzeti brezplačni dopust, toda v nekaterih primerih so jim delodajalci dali plačan dopust. V dnevih, ko ni bilo Therese, so nekateri duhovni bratje ostali z Jonathanom, da ne bi bil sam. Številni bratje in sestre so se oglasili ter poskrbeli, da je naš dom ostajal čist in urejen. Drugi so nam pomagali nahraniti prostovoljce in odgovarjati na telefonske klice.

Približno šest tednov po Theresini smrti sta bila moja žena in Jonathan pred zelo težavnim izzivom – pregledati Theresine stvari in izprazniti njen dom. Jonathan ni mogel več živeti v hiši, v kateri je živel s Thereso, zato se je odločil, da jo bo prodal. Pregledati Theresine reči je bilo boleče, vse ju je spominjalo nanjo in na to, kako zelo jo pogrešata. Toda tudi tukaj so nam naši bratje in sestre prišli na pomoč. Pomagali so pospraviti njene reči v škatle in na hiši celo kaj popravili, da so jo pripravili za prodajo.

 Najbolj pomembno pa je bilo, da so bili bratje in sestre naši družini v duhovno in čustveno oporo. Poklicali so nas in nas obiskali, da bi nas spodbudili. Mnogi so poslali ganljive kartice in pisma. Ta ljubeča podpora ni bila le prvih nekaj dni in tednov, temveč mnogo mesecev.

Kar nekaj naših bratov in sester nam je reklo, naj jih pokličemo, kadar koli bi potrebovali koga, da bi nas samo poslušal, in sprejeli smo njihovo prijazno ponudbo. Tako tolažilno je, da lahko o svojih občutkih govoriš s prijatelji, ki jih imaš rad in jim zaupaš! Res, pokazali so, kar je zapisano v biblijskem pregovoru: »Vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski.« (Pregovori 17:17; 18:24)

Vpliv na našo družino

Povedati moram, da se moji družini in meni ni bilo lahko spoprijeti z umorom Therese. To nam je res spremenilo življenje. Včasih sem jezen, da je ni tukaj z mano. Pogrešam, ko me je kdaj objela in mi stisnila poljub.

Žena in Theresa sta si bili zelo blizu. Ni minil dan, da se nista vsaj pogovarjali. Nešteto ur sta govorili o Theresini nosečnosti. Skupaj sta pripravljali otroško sobo.

Vicki opisuje svoje občutke: »Toliko stvari pogrešam. Pogrešam najino skupno oznanjevanje. Najino skupno nakupovanje. Najbolj me boli, da je ne vidim z njenim dojenčkom – to mi para srce. Vem, kako zelo je imela rada Oscarja, še preden se je rodil. Vedela je, da nosi fantka. Potem ko sem ji naredila odejo za dojenčka in ji jo dala, mi je napisala tole kartico:

‚Draga mami!

Najlepša hvala za to čudovito odejico za dojenčka. Res cenim vse tvoje trdo delo, ki si ga vložila vanjo. Rada bi se ti še enkrat zahvalila za vso pomoč in spodbude, ki si mi jih dala v nekaterih najtežjih trenutkih mojega življenja. Vedno se jih bom spominjala in ti ostala hvaležna zanje. Pravijo, da se človek šele nekega dne, ko odraste, zave, da mu je najboljši prijatelj mama. No, jaz se vsak dan zahvaljujem Jehovu, da nisem potrebovala predolgo, da sem se tega zavedala. Vedno te bom imela rada.‘«

Boleče je bilo gledati tudi, kaj je prestajal najin zet. Medtem ko je bil Oscar v bolnišnici, se je Jonathan spoprijel z eno najtežjih reči, ki jih je moral narediti. Odločil se je, da se bo začasno preselil k nam, zato je moral preseliti otroško sobo, ki sta jo s Thereso pripravila v njuni hiši. Spakiral je gugalnega konja, posteljico in mehke igrače ter jih preselil v naš dom.

Kaj nam je pomagalo pri spoprijemanju

Ko tako tragično izgubiš ljubljenega človeka, se ti porodi mnogo zmedenih vprašanj in čustev. Včasih sem se moral kot krščanski starešina truditi tolažiti in pomagati drugim, ko so se bojevali s takimi vprašanji in občutji. Toda ko sam žaluješ, lahko čustva zameglijo jasno razmišljanje.

Na primer: ker sem vedel za Theresino stanje in našo enotedensko odsotnost, sem molil k Jehovu, naj jo varuje. Moram priznati, da sem takrat, ko so jo našli umorjeno, najprej pomislil, zakaj ni bilo odgovora na moje molitve. Seveda sem vedel, da Jehova ne jamči čudežne zaščite posameznikom iz njegovega ljudstva. Še naprej sem molil za razumevanje. Potolažilo me je spoznanje, da Jehova ščiti svoje ljudstvo duhovno, to pomeni, da poskrbi, da dobimo, kar potrebujemo, da bi z njim ohranili svoj odnos. Ta vrsta zaščite je najbolj pomembna, saj lahko vpliva na našo večno prihodnost. V tem pomenu je Jehova zaščitil Thereso; še neposredno pred smrtjo mu je zvesto služila. Pomirja me spoznanje, da je njeno upanje na življenje v prihodnosti v njegovih ljubečih rokah.

Številni svetopisemski stavki so bili še posebej tolažilni. Tukaj jih je nekaj, ki so mi pri tem pomagali:

 »Bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim.« (Dejanja 24:15) Že dolgo verjamem biblijski obljubi o vstajenju v zemeljskem raju, toda zdaj mi je to upanje še bolj resnično. Sámo spoznanje, da bom Thereso spet lahko objel, mi daje moč, da zdržim vsak dan.

»Bog [. . .] ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi.« (Lukež 20:37, 38) Tako zelo me tolaži, ko vem, da bodo mrtvi nekega dne oživeli in da so Jehovu že zdaj »vsi živi«. Zato je naša draga Theresa iz njegovega stališča še kako živa.

Tudi Vicki bi rada povedala nekaj biblijskih stavkov, ki so ji še posebej krepilni:

»‚Ni mogoče, da bi Bog lagal.‘ (Hebrejcem 6:18; Titu 1:2) Jehova ne more lagati, zato vem, da bo izpolnil svojo obljubo in obudil mrtve.

‚Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grob[ov]ih, glas njegov [Jezusov] in pridejo ven.‘ (Janez 5:28, 29) Beseda ‚v grob[ov]ih‘ kaže, da bo Theresa v Jehovovem spominu, vse dokler je ne bo obudil njegov sin, Jezus Kristus. Vem, da nikjer ni varnejša kot v njegovem popolnem spominu.

‚V vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.‘ (Filipljanom 4:6, 7) Še posebej molim za Jehovov duh, da bi mi dal moči. Ko sem res razburjena, se obrnem na Jehova in rečem ‚Potrebujem več tvojega duha‘ in pomaga mi prestati še en dan. Včasih niti ne morem izgovoriti besed, vendar mi on da moči, da grem naprej.«

Jehova nam res pomaga spoprijeti se s to nepopisno tragedijo. Oh, še vedno žalujemo za našo drago Thereso. Menimo, da bo naša žalost povsem izbrisana šele, ko jo bomo v Jehovovem novem svetu spet lahko objeli. Dotlej pa smo bolj kot kdaj prej odločeni zvesto služiti Jehovu. Jonathan je odločen, da bo po svojih najboljših močeh vzgojil Oscarja, da bo imel rad Jehova in mu služil, z Vicki pa mu bova pomagala, kolikor bo mogoče. Naša srčna želja je priti v Božji novi svet in pozdraviti Thereso ter ji predstaviti sina, ki ga ni mogla držati v svojem naročju.

[Slika na strani 19]

Hči Theresa, ko posluša srčni utrip svojega otroka

[Slike na strani 20, 21]

Na pogrebu smo občutili veliko podporo

[Slika na strani 23]

Z ženo Vicki na Theresini poroki

[Slika na strani 23]

Vnuk Oscar