Marabu – podcenjevana ptica

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KENIJE

 »Nisem še srečal ptice, ki bi jo imeli za tako slabo znamenje, kot to velja za marabuja.« (The World’s Wild Places—Africa’s Rift Valley)

MNOGO je afriških ptic, a le malokatero tako hudo kritizirajo kot marabuja. To ptico povečini slikajo kot zoprno, grdo in zlonamerno. Jasno je, da ima marabu hude težave v odnosih z javnostjo.

Ali vas privlačijo ptice z elegantnim videzom in ubranim glasom? No, marabu nima ne enega ne drugega. Ptič, katerega rožnata glava in vrat sta brez perja, je videti turoben in nepriljuden. Odraslim pticam visi z vratu napihljiva rdečkasta golšna vreča, ki spominja na debelo, okroglo kravato. Večina ljudi meni, da golšna vreča temu bitju ni nič kaj v okras. Toda dr. Leon Benun, vodja Ornitološkega oddelka v kenijskem Narodnem muzeju, nas spomni: »To, da je golšna vreča grda nam, še ne pomeni, da je grda marabuju.« Vendar doslej še nihče ne ve, kakšna je njena biološka vloga.

Ptič se tudi nič kaj veliko ne priljubi opazovalcem s svojimi hranitvenimi navadami. Eno je to, da je mrhovinar. Znano je, da takrat, ko mrhovine ne more najti, za potešitev svojega obilnega teka ubija druge ptice. Ne preseneča, da ga mnogi, kot se zdi, močno sovražijo.

Marabu pa ima kljub neprivlačnemu videzu in posebnostim kar nekaj izvrstnih lastnosti. Pridružite se nam, ko bomo pobliže spoznavali to močno obrekovano ptico.

Velikanka med pticami

Marabu je v družini štorkelj verjetno največja ptica. Odrasel samec lahko v višino meri 1,5 metra in tehta več kot 8 kilogramov. Samice so malenkost manjše. Ptičev težak, klinast kljun lahko zraste več kot 30 centimetrov v dolžino – močno sredstvo pri tem, ko trga kose mesa z mrhovine.

Ta štorklja je kljub svoji velikosti dovršen letalec. Z več kot 2,5-metrskim razponom kril lahko jadra vštric z najboljšimi. Med letom je s svojo rahlo k ramenom pritegnjeno glavo in dolgimi nogami, iztegnjenimi za telesom, prava slika elegance. Obvlada tople zračne tokove oziroma termiko in lahko leti tako visoko, da se ga včasih s tal skoraj ne da videti! Marabu je namreč znan po tem, da se dvigne tudi na 4000 metrov višine!

Odgovorna starša

Zlasti izvrstno pa marabu opravlja nalogo starševstva. To je resnično zahtevno in se začne z gradnjo gnezda. Samec najprej izbere primerno mesto in začne graditi, kasneje pa se mu pridruži še samica. Gnezdo, ki ga včasih naredi 30 metrov nad tlemi, ni nič impresivnega. En meter  široka struktura je zgolj groba, odprta plošča iz dračja, drevesnih vej in listov. Ptica, ki se pari, pravzaprav kdaj pa kdaj nasledi kako staro gnezdo, mu doda vejice in drugo gradivo ter mu tako podaljša dobo trajanja. Znano je, da nekatere kolonije marabujev svoje gnezdišče vzdržujejo 50 let.

Marabujev samec še medtem, ko gradi nov dom, začne iskati samico. V nasprotju s tem, kar velja za mnoge ptičje vrste, pri marabuju samec čaka, da se mu približa samica. Predstavilo se mu bo več morebitnih partnerk, v upanju, da bi si pridobile njegovo naklonjenost. Zavrnitve so pogoste. Toda vztrajnost se splača in samica bo končno sprejeta. Med dvorjenjem zatem obe ptici s povsem napihnjeno vratno golšno vrečo izpuščata glasove, da bi pregnali nezaželeno družbo. O njunem oglašanju pravijo, da je kakor mukanje, cvilež in žvižgi – edini poznani marabujevi glasovi poleg občasnega klopotanja z velikanskim kljunom. Razvije se močna vez, ki jo utrjujeta z običajnim pozdravnim kimanjem, kar počnejo vsakič, ko se partner po odsotnosti vrne h gnezdu. Pri pozdravu vržejo glavo nazaj, jo sklonijo in nato dolgo klopotajo s kljunom.

Par skupaj konča gnezdo. Tudi jajca valita oba. Po mesecu dni valjenja se iz dveh ali treh kot kreda belih jajc izležejo majhni rožnati, redko operjeni piščanci, za katere se zanimata oba starša. Ti mladi marabuji so deležni sijajne skrbi. Začel se bo aktiven program hranjenja z zelo hranljivo hrano, kot so ribe. Na močvirnatih področjih, ki jih marabuji pogosto obiskujejo, lahko starša nabereta dobršno zalogo žab, ki so prav tako običajne na jedilniku teh ptičev. Zarod se lahko hrani tako, da pobira koščke hrane, ki jih v gnezdo izbljuvata starša. Mlade ptice rastejo počasi in se začnejo same preživljati šele, ko so stare štiri mesece in tudi že lahko odletijo iz gnezdišča.

Sanitetni delavci

Marabuja pogosto zaničujejo, ker je mrhovinar, vendar v resnici opravlja precej koristno delo. Živali roparice puščajo po afriških planjavah razmetana razpadajoča trupla. Če bi se to mrhovino kar tako pustilo tam, bi se zlahka razširile bolezni ter bi bile nevarne za človeka in žival. Marabu pa opravlja koristno delo odstranjevanja odpadkov. Skupaj z jastrebi, ki so prav tako ptice roparice z obilnim tekom, si ogleduje planjave, da najde zapuščeno pokončano žival. Ko jo najde, počaka na bolj napadalne jastrebe, da s svojimi  močnimi ukrivljenimi kljuni odprejo truplo. Ob primernem trenutku plane k mrhovini in s svojim dolgim kljunom, pripravljenim kakor kirurški nož, zgrabi kos mesa ter se umakne na stran in čaka na naslednjo priložnost. Ko se jastrebi do sitega najejo, nastopi marabu in se bori za vsak mali ostanek mesa. Marabuji zaužijejo skoraj vse, kar lahko gre po njihovem požiralniku, razen kosti. Zlahka pogoltnejo tudi 600-gramske kose mesa.

Marabu je v zadnjih letih svoje sanitetno delo razširil zunaj meja divjine. Izgubil je večino svojega strahu pred človekom ter sedaj pogosto obiskuje mestna in vaška odlagališča za smeti. Rezultat? Čistejše okolje. Preiskuje celo odpadno vodo iz klavnic, da bi našel kakršne koli preostale zalogaje hrane. Kako zelo je ta ptica lahko trdoživa, ponazarja naslednji primer. V zahodni Keniji je nekemu marabuju, ko je okrog klavnice iskal ostanke, uspelo pogoltniti mesarski nož. Čez nekaj dni so blizu istega mesta našli ta nož – čist in bleščeč – marabu pa, ki ga je izbljuval, je nadaljeval svoje delo kot običajno, očitno brez kakšnih vidnih posledic!

Marabujeva prihodnost

Afriškemu marabuju gre dobro, medtem pa njegov najbližji sorodnik, večja štorklja, indijski marabu, vedno bolj izginja. V divjini nima znanih sovražnikov. V preteklosti mu je bil najbolj neizprosen sovražnik človek. To veliko štorkljo je streljal in ji pulil mehko repno perje, da bi olepšal žensko naglavno okrasje. »Kadar ta nežna in lepa peresa krasijo pahljačo ali kak okras, ki je ženski pri srcu,« pravi knjiga Storks, Ibises and Spoonbills of the World, »skoraj ni mogoče dojeti, da izvirajo od tega velikanskega, po videzu pustega in odpor zbujajočega smetarja.« Takšno brezobzirno pobijanje teh ptic se je na srečo z leti zmanjšalo in njihovo število zopet raste. Naš kratki ogled marabuja je brez dvoma odkril, da si ta ptica preprosto ne zasluži zaničevanja in obrekovanja. Ker tako učinkovito in marljivo čisti okolje, nam zelo koristi. Čeprav ni najlepši med pticami, na svoj skromni način vendarle prinaša slavo svojemu Stvarniku. (Psalm 148:7, 10)

[Slika na strani 16]

Ptičev težak klinast kljun lahko zraste več kot 30 centimetrov v dolžino

[Slika na strani 16, 17]

Marabujev razpon kril presega 2,5 metra

[Vir slike]

© Joe McDonald

[Slika na strani 17]

Mladi marabuji so deležni sijajne skrbi

[Vir slike]

© M.P. Kahl/VIREO

[Slika na strani 18]

Biološka vloga marabujeve golšne vreče še ni znana

[Slika na strani 19]

Marabu včasih naredi gnezdo 30 metrov nad tlemi