Snidenje korejskih družin – nov začetek?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ REPUBLIKE KOREJE

DOGODEK so poimenovali velika človeška drama. Privabil je več kot 1300 domačih poročevalcev in preko 400 tujih dopisnikov. Šlo pa je za snidenje družin iz severnega in južnega dela Koreje – družin, ki so bile ločene kakih 50 let.

Mnogi Korejci kakšne pol stoletja niso imeli nobenega stika s svojimi sorodniki, ne po pismih, telefaksu, ne po telefonu. Tako imenovana demilitarizirana cona, ki je razdeljevala deželo, je družinske člane ločila drug od drugega. Kaj je omogočilo to snidenje? *

Znamenito snidenje

Petnajstega avgusta 2000 je letalo z zastavo Demokratične ljudske republike Koreje pristalo na mednarodnem letališču Kimpo v Republiki Koreji. Pripeljalo je potnike s severa, ki so po Mednarodnem Rdečem križu prejeli dokaze, da so nekateri njihovi sorodniki na jugu še vedno živi. Nato je isto letalo pobralo še 100 Korejcev z juga in jih odpeljalo proti severu, da bi lahko srečali svoje sorodnike. Zamislite si, da imate brata, sestro, mater, očeta, sina, hčer, ali pa zakonca, ki ga niste videli več kot 50 let! Mnogi, ki so prišli na to snidenje, so bili v svojih poznih 60-ih in 70-ih letih in svojih sorodnikov niso videli od najstniških let!

Urejeno je bilo tako, da naj bi ti obiski trajali samo štiri dni in tri noči, potem pa naj bi se vsi obiskovalci vrnili v svojo državo. Nedvomno so zato mnogi družinski  člani, ki so bili spet skupaj, govorili skoraj brez predaha! Zaradi verjetnosti travme in šoka so bili zdravniki, medicinske sestre in reševalna vozila v pripravljenosti. Ni presenetljivo, da so jih tudi res potrebovali.

Sešli so se samo maloštevilni od skupnega števila ločenih družin. Po nekaterih ocenah je od svojih dragih še vedno ločenih 690.000 ljudi, starejših od 60 let in 260.000, starejših od 70 let. Toda od 76.000 ljudi iz Republike Koreje, ki so izpolnili določene zahteve in zaprosili, da bi obiskali svoje sorodnike na severu, so jih za to snidenje izbrali le 100.

Med temi je bil 82-letni Jang Jin Jeul. Po Rdečem križu je prejel obvestilo, da Jang Von Jeul, njegov 70-letni brat s severa, išče svoje sorodnike na jugu. Jang Jin Jeulov mlajši brat je leta 1950 študiral na univerzi v Seulu, ko je izginil med korejsko vojno. Od takrat ni bilo od njega nobene vesti. Ta dva brata sta se po petih desetletjih ločenosti sešla, skupaj s še dvema svojima sestrama!

Lee Pok Jon, star 73 let, je bil spet skupaj s svojo 70-letno ženo in dvema sinovoma. Nazadnje je svojo družino videl, ko sta bila sinova stara le dve oziroma pet let. Med vojno je nekega dne doma rekel, da gre kupit kolo in odšel. Izginil je in od takrat o njem niso ničesar slišali. Ob njihovem čustvenem snidenju je njegova žena, sedaj ima paralizo in sladkorno bolezen, vprašala to, kar je desetletja premišljevala: Kako to, da je tako dolgo kupoval kolo?

Lee Čong Pil, star 69 let, je bil srednješolec, ko je bil leta 1950 ločen od svoje družine in prištet med pogrešane. Sešel se je s svojo 99-letno materjo Čo Von Ho ter z dvema bratoma in sestrama z juga. Žal ga njegova postarana mati ni mogla prepoznati.

To je samo nekaj od mnogih ganljivih snidenj. Dogodek je v živo prenašalo več krajevnih in tujih televizijskih postaj. Tudi gledalci teh snidenj so bili od veselja ganjeni do solz! Mnogi so se spraševali, ali bo to vodilo v še več snidenj. Kakor koli že, snidenja so se kmalu končala in ta ločitev se je izkazala za skoraj enako bolečo, kakor je bila prvotna. Družinski člani namreč niso vedli, ali se bodo in kdaj se bodo spet videli.

Ali bo pol stoletja ločenosti kmalu konec?

Koreja se je 15. avgusta 1945 otresla 36-letnega jarma japonske kolonialne vlade. Vendar pa je bila Koreja zaradi takratne politike kmalu razdeljena. S tem ko so ameriške sile izgnale Japonce s Korejskega polotoka, so si pridobile nadzor nad področjem južno od 38. vzporednika, sovjetske sile pa so nadzorovale območje severno. Kmalu je izbruhnila vojna, ki ni rešila zadev. Tako sta v Koreji nastali dve vladi. Od leta 1945 naprej in  med korejsko vojno je bilo ločenih na tisoče družin. Ko se je vojna leta 1953 nazadnje končala, je demilitarizirana cona, polna min, državo razdelila na dva dela.

Desetletja je bilo malo znakov, da bo prišlo do sprave. Toda 13. junija 2000 je letalo, na katerem je bil Kim De Džung, predsednik Republike Koreje, pristalo na pjongjangskem letališču Sunan. Kim Džong Il, predsednik Demokratične ljudske republike Koreje, je čakal na vzletni stezi, da ga pozdravi. Kazalo je, da se nenadoma in nepričakovano odpirajo vrata upanja. Ta dva voditelja se prej nista nikoli srečala. Ob tem dogodku pa sta se vedla kot brata, ki se že dolgo nista videla. Sledil je tridnevni sestanek vrha, na katerem sta voditelja obljubila, da si bosta prizadevala končati polstoletno sovražnost in doseči spravo. Snidenje ločenih družinskih članov je bil eden prvih rezultatov tega sestanka na vrhu. Kmalu so nastale še druge pobude.

Voditelja sta se tudi sporazumela, da se ponovno z železniško progo poveže sever in jug. Na južnem delu Koreje je 12 kilometrov železniške proge in 8 kilometrov na severnem delu, ki naj bi jo popravili do septembra 2001. Ta železniška proga bo šla čez razmejitveno črto in zopet povezovala oba dela Koreje. In ko bo železniška proga nazadnje povezana s transkitajsko železnico, se bo raztezala od korejskega polotoka preko Kitajske in vse do Evrope. Res bo, kot je dejal predsednik Kim De Džung, »nova svilna pot iz železa«. Druga železniška proga bo, ko bo končana, po sredini prečkala razmejitveno črto in se povezala z rusko transsibirsko železnico.

Videli bomo, ali te pobude res naznanjajo nov začetek. Medtem pa je vredno pohvaliti trud, da bi združili družine. Vseeno pa je očitno, da človeštvo potrebuje svetovno vlado Božjega kraljestva. (Matevž 6:9, 10) Jehovove priče so že leta 1912 začeli organizirati širjenje tega sporočila upanja na vzhod. Mnogi na severnem delu Korejskega polotoka so sporočilo slišali in številni so ga sprejeli. Veliko od teh pa jih je bilo med japonsko vlado zaprtih, ker se niso hoteli vojskovati.

Ti kristjani, Jehovove priče, so se po koncu druge svetovne vojne, ko so jih izpustili iz zapora, začeli družiti. Večina teh je odšla na jug, kjer so imeli svobodo čaščenja. Junija 1949 je bila v Seulu ustanovljena prva občina in do danes je ta zrasla v veliko organizacijo več kot 87.000 dejavnih Prič v Republiki Koreji. Med temi so tisoči, ki so tudi ločeni od svojih sorodnikov na severu.

Morda se bodo dogodki odvijali tako, da bodo lahko ponovno skupaj vse ločene družine v Koreji. Še pomembnejše pa je, da se utegne z odpravo tega ločevanja končno odpreti priložnost 22 milijonom prebivalcem Demokratične ljudske republike Koreje, da slišijo biblijsko sporočilo.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Mož in žena (zgoraj) ter mati in sin (spodaj) so zopet skupaj

[Slika na strani 14]

Neki mož časti prednike in se poklanja portretu svojega očeta, ki je umrl, preden bi se lahko sešla

[Slika na strani 15]

Jang Jin Jeul (skrajno levo) je spet skupaj s svojim bratom (na sredini) s severa

[Navedba vira slike na strani 13]

Slike na straneh 13–15: The Korea Press Photojournalists Association