Svetovna epidemija sovraštva

NA PROSTOSTI je pošast, pošast, ki se imenuje sovraštvo. In divje besni po vsem svetu.

Balkansko področje je še vedno v krčih zaradi nedavnega etničnega čiščenja. Večstoletno sovraštvo je vodilo v množične usmrtitve, posilstva, izgnanstvo, požiganje in ropanje domov in vasi, uničevanje pridelkov in živine, lakoto in stradanje. V tleh je še vedno polno min.

V vzhodnem Timorju v jugovzhodni Aziji je moralo 700.000 prestrašenih ljudi zbežati pred ubijanjem, udarci, streljanjem brez razločka in prisilno izselitvijo. Za njimi je ostala pokrajina, ki so jo opustošile plenilske, nepooblaščene vojaške skupine. »Počutim se kakor preganjana žival,« je dejala ena od žrtev.

V Moskvi je močna teroristična bombna eksplozija uničila stanovanjsko zgradbo. Po eksploziji je naokrog ležalo 94 trupel nedolžnih ljudi, med njimi tudi otrok. Ranjenih je bilo 150. Po takšnem strašnem dogodku se ljudje sprašujejo ‚Kdo bo naslednji?‘.

V Los Angelesu v Kaliforniji je neki rasist streljal v skupino predšolskih judovskih otrok in kasneje ubil filipinskega poštarja.

Sovraštvo se upravičeno lahko označi za svetovno epidemijo. Občila v poročilih skoraj vsak dan razkrivajo, kaj se zgodi, ko rasno, etnično oziroma versko sovraštvo sklene roke z nezakonitostjo. Vidimo ločene narode, skupnosti in družine. Vidimo države, vpletene v vsesplošen genocid. Vidimo strašno nečloveška dejanja, zagrešena samo zato, ker so nekateri ljudje »drugačni«.

Da bi lahko bila pošast z imenom sovraštvo res kdaj v kletki, moramo razumeti izvor tega groznega nasilja. Ali je sovraštvo vsajeno v človeške gene? Ali je naučeno vedenje? Ali je krog sovraštva mogoče pretrgati?

[Navedba vira slike na strani 3]

Kemal Jufri/Sipa Press