Moje življenje umetnice

PRIPOVEDUJE ŠIZUKO KAVABATA

»Jehovove priče, lepi ljudje, ki po vsem svetu oznanjajo dobro novico« je bil naslov ene mojih slik na umetnostni razstavi v Versaillesu v Franciji leta 1999.

MANJ kot teden dni pred razstavo so Jehovove priče v Franciji razdelili 12 milijonov traktatov, v katerih so opozorili na to, da tamkajšnja vlada z njimi nepravično ravna. Za sliko, s katero sem pohvalila Priče, sem dobila posebno nagrado. Kasneje je človek, ki je bil odgovoren za podelitev nagrade, dejal: »Pogumni ste, toda tudi jaz sem. Zato sem vam podelil to posebno nagrado.«

Mnogi umetniki skušajo v svoje slike prenesti vtise in čustva. To poskušam tudi jaz. Slikam, kar čutim, in moje slike so svetle, odsevajo moje veselje in srečo. Med otroštvom sem odkrila veselje ob združevanju ustvarjalnosti in slikanja.

Zakaj sem začela slikati

Rodila sem se leta 1920 premožnima staršema v Morioki v Japonski. S starejšo sestro sva imeli domače učitelje za japonski ples, urejanje  ikeban, čajni obred, koto (japonske citre), klavir, petje in tako naprej. Nič od tega nisem marala. Ko so prišli domači učitelji, sem pogosto zbežala in se skrila. Služabniki so me morali iskati in me na silo privesti nazaj.

Togost učnih ur je bilo tisto, kar sem sovražila. Ljudje, ki jih nisem nikoli prej srečala, so odločali, kako naj plešem, urejam ikebane in strežem čaj. Počutila sem se utesnjeno, kakor da si ne morem ničesar zamisliti sama, niti si postaviti kakšnega osebnega cilja. Ko sem slikala, pa mi ni nihče gledal čez ramo. Nihče mi ni govoril, kaj naj delam. Tu sem imela svobodo, po kateri sem hrepenela.

Ker za likovno vzgojo nisem imela domačega učitelja, sem bila lahko ustvarjalna in sem improvizirala. In nihče me ni kritiziral. Sčasoma sem pri slikanju postala pogumnejša. Ko sem bila stara okrog 12 let, sem začela jemati očetove svilene kravate in slikala neposredno nanje. Kmalu za tem smo v šoli delali obleke. Učiteljica je bila pretresena, ko je videla, da sem pri obleki izrezala polovico sprednjega dela in ga nadomestila z belim blagom. Toda tako kot moj oče tudi ona ni pripomnila ničesar.

Sanje in resničnost

Že v osnovni šoli sem rekla, da bom, ko odrastem, umetnica. Moj cilj se ni spremenil in hotela sem na univerzo študirat umetnost. Toda starša mi tega nista dovolila. Rekla sta, da v Japonski na diplomiranko iz umetnosti ne bi gledali kot na sprejemljivo nevesto. Zato sem se šla učit gospodinjskih veščin.

Rada sem imela tujo poezijo in tuje knjige ter jih veliko prebrala. Toda takrat so te knjige kritizirali kot literaturo sovražnika. Nevarno je bilo celo imeti v lasti takšno literaturo. V šoli me je pet let učila francoščine francoska učiteljica, toda razmere v Japonski so se spremenile, tako da je bilo sumljivo že samo zanimanje za tuje jezike. Nismo imeli svobode govora.

Leta 1943, ko je divjala druga svetovna vojna, sem bila polaskana, ko sem slišala, da me je neki moški izbral kot morebitno ženo, potem ko si je ogledal 40 fotografij mladih žensk, zrelih za zakon. Kasneje sem izvedela, da sta njegova mati in njena prijateljica obiskali našo sosesko in si me skrivaj ogledali. Za tem je njegova družina poslala naši družini uradno snubitev in nagovorili so me, naj jo sprejmem. Z bodočim možem sem se pred poroko sestala le enkrat.

Po poroki je bilo naše življenje vsak dan v nevarnosti zaradi zračnih napadov. Nazadnje je naš dom zgorel, kot tudi vse mesto. Preživeli smo si zavetje poiskali v gorah, toda še tam smo lahko slišali sirene in videli vojaška letala. Bilo je strašno. Prav vsakdo je trpel. Tudi deset let po vojni je bilo res bridkih.

Z nama so poleg najinih treh otrok živeli še moja tašča in šest moževih bratov in sester. Čeprav smo zaposlili služabnike, smo morali vsi delati na poljih, da smo imeli kaj jesti. V tem času sem bila zelo žalostna in sem pozabila na smeh. Toda bala sem se nerazumevanja, če bi svoje občutke izrazila z besedami. Sčasoma pa sem ugotovila, da lahko svoje občutke izrazim z umetnostjo.

Vse bolj priznana kot umetnica

Celo človek z umetniškim talentom se mora zelo truditi, preden rezultati ta trud poplačajo. Kupila sem si knjige o umetnosti in se učila pri več japonskih vodilnih  umetnikih. Nobeden od njih mi ni priporočil, naj spremenim slog, ki sem ga razvila že v mladosti.

Umetnostni kritiki so opazili moje delo, toda slikala sem zaradi lastnega zadovoljstva, ne pa da bi slike kazala drugim. Sčasoma pa sem se začela spraševati, kaj ljudje menijo o mojih slikah. Tako sem leta 1955 priredila svojo prvo razstavo v tokijski Ginzi. Razstava je bila naslovljena »Nemi boj, nemi govor, moj dnevnik« in je v slikovni podobi izražala vsakdanje življenje. Razstava je uspela.

Srečanje s Pričami

Leta 1958 se je naša družina preselila v Tokio, ker sva z možem hotela, da bi najini otroci hodili v dobre šole in imeli najboljšo mogočo izobrazbo. Moje življenje se je vrtelo okrog slikanja. Prešlo mi je v navado, da sem dnevno slikala približno pet ur. Zvečer sem hodila ven s svojimi prijatelji umetniki, mož pa je hodil ven z drugimi. Niti najmanj nisva vedela, kako naj vzgajava otroke.

Mož je bil zaradi svojega dela veliko zdoma, tako da je postala vzgoja otrok moja odgovornost, jaz pa sem izgubila zaupanje v svoje zmožnosti, da jih vzgojim. Kot otrok sem obiskovala katoliško misijonsko šolo. Spraševala sem se, ali bi pomagala kakšna oblika biblijskega izobraževanja. Čez cesto, nasproti naše hiše v Omori v Tokiu, je bila luteranska cerkev. Otrokom sem predlagala, da jo obiščemo. Toda nekako nam ni uspelo.

Naslednjega dne, na začetku leta 1959, pa se je pri nas oglasila ena od Jehovovih prič. Hitro sem poklicala otroke in vsi smo sedli, da bi poslušali. Priča je iz Biblije pojasnila, da živimo v zaznamovanem času, ko bo Bog kmalu z zemlje odpravil hudobnost. Naročila sem štiri biblije in biblijsko literaturo ter z veseljem sprejela njeno ponudbo, da se vsak teden oglasi pri nas in nas poučuje. Vprašala sem jo, koliko na mesec stanejo učne ure. Osupnilo me je, ko sem izvedela, da Jehovove priče za svoje poučevanje ne sprejemajo plačila. Kako drugače od vseh domačih učiteljev, katere sem poznala!

Moji hčeri sta z veseljem sprejeli biblijske resnice in na našem domu smo celo imeli redno, vsak teden, skupinski pouk. Toda po nekaj poukih sem postala nemirna. Zame je bilo to boleče obdobje. Ko je bil čas za moj osebni biblijski pouk, sem se včasih skušala skriti ali oditi ven.

Moj problem je bil naslednji: videla sem, da je vse, kar pravi Biblija, točno, in da bi se morala prilagoditi njenemu vodstvu. Hkrati pa sem bila odločena postati dobra umetnica in menila sem, da moram ohraniti svobodo mišljenja, če želim biti ustvarjalna. Zaradi nemira, ki sem ga občutila, sem začela slabše slikati. Moje slike so na razstavah postavili na najbolj nepomembna mesta.

Potovanje v Pariz

Menila sem, da mi bo obisk Pariza pomagal bolje slikati. Tako sem leta 1960 odpotovala tja, ker so priredili večjo razstavo, na kateri se je Franciji predstavilo japonsko umetnost. Med japonskimi umetniki sem bila edina predstavnica ženskega spola. Prevzelo me je, ker je bilo v Parizu vse tako drugače, na primer življenjske razmere, oblačila, nazori, barve. Razstava je trajala štiri dni in na moje presenečenje so si jo ogledali državni voditelji. Nadaljnje presenečenje je bilo to, kako so bili ženskam všeč kimoni, ki sem jih nosila. Odločila sem se ostati dlje.

Ker nisem razumela, kako urediti, da bi mi poslali denar iz Japonske, sem začela prodajati svoje kimone. Tako sem lahko naslednje tri mesece preučevala dela, razstavljena v umetnostnih galerijah. Pogosto sem se spomnila besed umetnika, čigar slika je bila razstavljena ob moji. Rekel je: »Jaz slikam svetlobo sonca. Vaše slikanje pa je seveda temačno  in črno, ker ste pod vplivom vzhodnjaških filozofov.«

V mojem stanovanju sta me obiskala zakonca iz pariškega podružničnega urada Jehovovih prič. Po nekaj obiskih sem se končno strinjala, da bom šla z njima na krščanski shod. Ko sem prišla, me je to, kar sem videla, osupnilo. Neka gospa je nosila prelep rdeč klobuk s širokimi krajevci. Druga je imela obleko sijoče zelene barve. Oblačila, ki so jih nosili, so odsevala občutek za stil in dober okus, tako da sem povsem spremenila svoj pogled na Priče.

Tudi program je name naredil vtis. Ko sem videla, da na obeh straneh sveta ravnajo po istih postopkih in učijo iste nauke, sem uvidela, da ta skupina in njena dejavnost še zdaleč ni nekaj vsakdanjega. Zelo me je ganilo, ko sem videla, da se družim z ljudmi, ki jih vodi Bog.

Odločitve

Ko sem se vrnila v Japonsko, sem začela resno preučevati Biblijo. Ugotovila sem, da nam smernice našega Stvarnika dopuščajo veliko več svobode, kakor sem si predstavljala. Stvarnik nam ljubeče daje individualne osebnosti, pa tudi talente in svobodo, da jih razvijamo. Tako sem spoznala, da postati Jehovova priče ne pomeni, da se mora človek odpovedati svoji ljubezni do umetnosti.

Hčeri in jaz smo pri biblijskem pouku napredovale. Ena hči je svojo posvetitev Jehovu simbolizirala s krstom v vodi leta 1961, druga pa 1962. In vse do danes obe zvesto služita Bogu. Jaz pa sem še vedno imela zadržke. Leta 1965 me je spodbudil Lloyd Barry, ki je takrat nadzoroval oznanjevalsko delo Jehovovih prič v Japonski. Dejal je: »Samo pomisli, kakšne čudovite slike bodo popolni ljudje ustvarjali v raju!« Naslednje leto sem se krstila.

Učinek na moje slikanje

Ko se ozrem nazaj, vidim, kako so spremembe v mojem življenju in osebnosti vplivale na moje slikanje. Moje zgodnje slike so bile temne in mračne, odsevale so mojo bolečino, trpljenje in brezup. Toda potem sem iz Biblije izvedela za našega Stvarnika, njegove čudovite lastnosti, srečo, ki jo občutimo, če ga hvalimo, in za prava merila, po katerih naj bi živeli. Spremenili so se moji občutki in skupaj z njimi tudi slike.

Sedaj veliko časa redno drugim govorim o biblijskem sporočilu. V veliko veselje in zadovoljstvo mi je z ljudmi govoriti o Božjih lastnostih, pa tudi o njegovem čudovitem namenu, da zemljo spremeni v raj pod vlado svojega Sina, Jezusa Kristusa. Dejavnosti, ki temeljijo na Bibliji, mi dajejo polet, in tako moram samo vzeti v roko čopič ter izraziti občutke. In s tem, ko je moja sreča z leti rasla, so postajale svetlejše tudi moje slike.

Poudarek na Bibliji

Z vsega sveta dobivam prošnje, da bi razstavila svoje slike: od Sydneyja, Dunaja, Londona do New Yorka. A najbolj moje slike občudujejo Evropejci. Strokovnjaki iz Louvra,  iz Académie Royale de Peinture et de Sculpture, v Parizu, so me vprašali: »Kako to, da lahko Biblija in krščanstvo neko Japonko tako ganeta, da njene slike izražajo veselje, ki ga ni bilo nikoli videti v stoletjih religiozne umetnosti?«

Biblijski psalmist David je svoje občutke izrazil z glasbo. Svoj glasbeni talent je uporabljal za to, da je druge učil o Božjih čudovitih delih. Tudi jaz imam ta cilj. Hočem hvaliti Jehova. Močno si želim, da bi ljudje v mojih slikah občutili veselje, ki izvira iz spoznanja Jehova in njegovih čudovitih lastnosti. Neki umetnostni kritik je o mojih naslovih slik dejal: »Umetnica se pametno ogiba svojih besed in objektivno pusti govoriti Bibliji.« Veseli me, da ljudje v mojih slikah zaznajo moč Biblije.

Leta 1995 mi je Svetovni svèt za umetnost (mednarodna umetniška organizacija s sedežem v Tokiu) podelil prvo mesto med vodilnimi umetniki na svetu. Svèt je glede mojih slik poročal: »Umetnica naslavlja svoje slike z besedami iz Biblije [. . .] Na vseh njenih slikah je upodobljena tudi Biblija, toda prav okrog tega se vrti življenje umetnice, ki hodi z Bogom.«

Te besede se nanašajo na dejstvo, da v svojih slikah pogosto naslikam tudi odprto Biblijo. Pred kratkim sem začela tudi s tem, da natisnjene strani Biblije kombiniram s svojimi slikami. Tako je oko gledalca pritegnjeno na izbrani naslov, pa tudi na besede v Bibliji in potem na to, kako te upodobim na slikah.

Leta 1999 je bilo nekaj mojih slik razstavljenih v Bangkoku v Tajski. Eno sem naslovila »Kako lepo je Bog Jehova ustvaril Zemljo, jo dal človeku za prebivališče«, neko drugo pa »Molitev kralja Davida: ‚Jehova, naj bo srce tega ljudstva s teboj‘«. Skupaj z nekaj drugimi umetniki so me povabili v palačo tajskega kralja. Kralj se je hotel z menoj pogovoriti o mojih slikah in mi zastavil veliko vprašanj. Dolgo sva se pogovarjala, med drugim tudi o mojem biblijskem prepričanju. Na koncu pa sem mu še podarila sliko.

V preteklih 35 letih sem tudi delala v odboru za ocenjevanje del drugih umetnikov. Rada imam slike, ki izražajo občutke. Zame je slika dobra, ko mi pusti dober vtis, ko po njej občutim notranji mir. Zelo občudujem slike v publikacijah Jehovovih prič, s katerimi izpolnjujejo svoj cilj, namreč da prav predstavljajo biblijsko sporočilo.

Blagoslovi ob služenju Bogu

Zaradi slikanja imam edinstvene priložnosti za pričanje o Bogu Jehovu in njegovih veličastnih namenih za zemljo. To se je izkazalo v mnogih intervjujih za članke v revijah in v televizijskih oddajah. Pravzaprav kamor koli grem oziroma s komer koli se pogovarjam, skušam povedati, da slike lahko ustvarjam zaradi vere, veselja in sreče, ki izhajajo iz služenja Bogu Jehovu.

Prepričana sem, da ne bi mogla slikati, tako kot slikam, če bi se morala odpovedati svoji veri. Toda ker sem ena od Jehovovih prič in ker me resnica iz Božje Besede napolnjuje z veseljem in srečo, prav zato lahko slikam.

[Slika na strani 21]

Ko sem bila v Parizu

[Slika na strani 22]

Z mojima hčerama danes