Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Maji – včeraj in danes

Maji – včeraj in danes

Maji – včeraj in danes

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ MEHIKE

PRAVIJO, da so bili ena najmogočnejših civilizacij zahodne poloble. In to ni presenetljivo, kajti ti staroveški prebivalci Beliza, Gvatemale, Hondurasa, Mehike in Salvadorja so bili avtorji izjemne arhitekture, slikarstva, lončarstva in kiparstva! Razvili so napredno obliko pisave in hitro napredovali v matematiki. Izpopolnili so celo koledar, ki temelji na sončnem letu. Kdo so bili ti ljudje? To so bili Maji – graditelji ene najbogatejših in najsijajnejših zgodnjeameriških civilizacij.

Veliko tega, kar vemo o Majih, nam razodevajo kamniti napisi in reliefi. Maji so s pisavo, ki vsebuje več kot 800 znakov, od katerih jih je veliko hieroglifnih, na stopnišča, preklade nad vrati in kamnite plošče ali stebre zapisovali svojo zgodovino in običaje. Poleg tega so pisali tudi na papir, narejen iz notranje plasti lubja divje smokve. Z zgibanjem pol papirja so sestavljali knjige (imenovane kodeks), katere so ovili v jaguarjevo kožo. Večina teh knjig je bila uničena okoli leta 1540 n. š., ko so Španci podjarmili Maje, toda nekaj jih še vedno obstaja.

Prvi majevski poljedelci so se morda naselili v nižavju severne Gvatemale že okoli tisoč let pred Kristusom. Toda majevska civilizacija je dosegla vrhunec šele med letoma 250 n. š. in 900 n. š., v obdobju, običajno imenovanem klasično obdobje. Na kratko poglejmo, kaj je znanega o staroveških Majih.

Mojstri v arhitekturi in gradbeništvu

Maji so bili mojstri v kamnoseštvu ter so gradili velike piramide in svetišča iz malte in apnenca. Te piramide so osupljivo podobne piramidam Egipta in zaradi te podobnosti so nekateri zmotno sklepali, da so Maji v resnici potomci Egipčanov.

Ruševine majevskih kamnitih mest so našli v Gvatemali in Hondurasu ter na jugu Mehike na Jukatanu. Majevski imperij je imel na svojem vrhuncu več kot 40 takšnih mest, vsako pa je imelo od 5000 do 50.000 prebivalcev. Kot je pojasnjeno v The New Encyclopædia Britannica, »je najvišje število Majev morda bilo 2,000.000, od tega jih je večina živela v nižavju današnje Gvatemale«.

Gradnja teh mest z njihovimi veličastnimi kamnitimi zgradbami ne bi bila mogoča brez vestnega prizadevanja majevskih pridelovalcev koruze. Poleg tega, da so ti pridni možje svojo družino oskrbovali s hrano, se je od njih tudi pričakovalo, da bodo pomagali pri gradbenih delih. Zraven tega pa so morali s hrano oskrbovati še plemiče in duhovnike, glede katerih je veljalo mnenje, da morajo opravljati pomembnejše delo.

Družinsko življenje Majev

Majevske družine so bile tesno povezane. Stari starši, starši in otroci so pogosto živeli pod isto streho. Večino dela na kmetiji so opravili moški in starejši dečki. Deklice so se učile kuhati, šivati in so pazile na svoje mlajše brate in sestre.

Majevski poljedelci so gojili avokado, pekočo papriko in sladki krompir. Toda glavna hrana Majev je bila koruza. Ženske in dekleta so jo pripravljale na najrazličnejše načine. Med drugim so iz nje delale palačinkam podobno jed, danes poznano kot tortilje. Celo alkoholna pijača, ki se imenuje balche, je imela koruzo kot eno osnovnih sestavin. Ocenjujejo, da danes približno 75 odstotkov hrane, ki jo uživajo Maji, vsebuje koruzo v takšni ali drugačni obliki in da je morda bil ta delež v preteklosti še večji.

Množica bogov in boginj

V življenju Majev je vera igrala pomembno vlogo. Častili so množico božanstev; v nekem dokumentu jih je omenjenih 160. Tako so imeli boga stvarstva, boga koruze, boga dežja in boga sonca, če jih naštejemo le nekaj. Ženske so romale v tempelj boginje Ixchel na otoku Cozumel, da so molile za plodnost ali, če so že bile noseče, da bi imele uspešen porod.

Za Maje je imel vsak dan verski pomen in vsak mesec na njihovem koledarju je imel svoj praznik. Tudi v zvezi s pokopom mrtvih so imeli posebne obrede. Potem ko so trupla pobarvali z rdečo barvo, so jih skupaj z nekaterimi njihovimi osebnimi predmeti zavili v rogoznice. Nato so jih pokopali pod tla v hiši, v kateri so živeli. Nekoliko drugače je bilo pri vladarjih, katere so pokopali v piramide pod svetišči. Njihove služabnike so ubili in jih pokopali skupaj z njimi ter dodali različne predmete, za katere so Maji verjeli, da jim bodo koristili v posmrtnem življenju.

Maji so si pri svojih verskih obredih včasih prebadali ušesne mečice ali spodnje okončine. Prebadali so si celo jezik. Prizori, upodobljeni na skulpturah, zidovih ter lončenini, jasno prikazujejo, da je bilo del njihovega čaščenja tudi žrtvovanje. »Pogosto so žrtvovali raznovrstne živali,« piše dr. Max Shein v svoji knjigi The Precolumbian Child, »toda najpomembnejša žrtev je bilo človeško življenje. Žrtve teh obredov niso bili samo sovražnikovi vojaki in sužnji, temveč tudi otroci obeh spolov, ki so se rodili kot svobodni.« Nekateri zgodovinarji pravijo, da so v Chichén Itzí nekoč žrtvovali mlada dekleta kot neveste bogu dežja, in sicer tako, da so jih žive vrgli v sveti bazen. Če je bilo dekle po sončnem zahodu še vedno živo, je bil to zanje znak, da je bil bog dežja zadovoljen z nevesto, ki so jo žrtvovali prej. Zato so potem to dekle potegnili iz vode.

Maji danes

V The New Encyclopædia Britannica piše, da je po letu 900 n. š. »klasična civilizacija Majev naglo propadla in za sabo pustila mogočna mesta in obredna središča zapuščena ter zaraščena z goščavskim rastlinjem«. Nihče ne ve natančno, kaj je povzročilo propad Majev. Nekateri pravijo, da so se kmetijske površine izčrpale. Drugi namigujejo, da je pomanjkanje hrane kmete prisililo k uporabi pogubnih poljedelskih metod, medtem ko so nekateri zbežali v mesta, ki so že bila prenaseljena in osiromašena. Kar koli je že bil razlog, Maji niso povsem izumrli. Predvsem v severnem delu Jukatana in v Gvatemali jih še vedno živi okoli dva milijona.

Današnji Maji so večinoma pripadniki nominalne katoliške cerkve, ki si je močno prizadevala, da bi si pridobila naklonjenost domačinov. Associated Press je denimo poročal, da se je »gvatemalska katoliška cerkev leta 1992, ob 500. obletnici španske osvojitve Gvatemale, javno opravičila za zlorabljanje Indijancev v času pokristjanjevanja te države«.

Toda to, da so Maji sprejeli katolicizem, še ne pomeni, da so tudi pozabili na vero svojih prednikov. Ravno nasprotno, saj veliko katoliških duhovnikov odobrava mešanje cerkvenih obredov in naukov z domorodnimi obredi. Maji so denimo že od nekdaj animisti; verujejo, da je življenjska sila v vseh stvareh, bodisi živih bodisi neživih. Cerkev je to zamisel sprejela, vendar pod krinko katolicizma, zaradi česar so se nekateri cerkveni voditelji začeli spraševati, koliko poganstva lahko cerkev še dopušča in se še naprej imenuje krščanska. *

Maji in Jehovove priče

Jehovove priče v deželah, v katerih živijo pretežno Maji, poučujejo čisto biblijsko resnico. Mnogi se pozitivno odzivajo. Razmislite o samo dveh zgledih.

»V krogu domačinov, v katerem sem odraščal, sem užival čast in določen sloves,« pravi Caridad, »čeprav me to ni odvračalo od potratnega življenja, zaznamovanega s popivanjem.« Tako kot mnogi Maji je tudi Caridad živel po katolicizmu, pomešanem s spiritizmom. »Ko sem zbolel,« pravi, »sem šel k vraču.« Caridadove hčere so začele preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. »Postopoma sem se začel zanimati,« priznava Caridad, »še posebej, ko sem videl, kako se je obnašanje mojih hčera spremenilo. Kmalu sem pričel preučevati tudi jaz.« In rezultat? »Resnica mi je pomagala, da sem spoznal in vzljubil Jehova,« pravi Caridad. »Opustil sem vse navade in običaje, ki ne ugajajo Jehovu, ter bil osvobojen strahu in praznoverja.«

Paula, pripadnica Majev iz Gvatemale, je žalovala za svojima sinovoma. »Vedno sem jima postavljala oltarje,« pripoveduje. »Imela sem Biblijo, ki mi jo je dala katoliška nuna, in vsak večer sem jo brala po dve uri, da bi našla odgovor na vprašanje ‚Kje sta moja mrtva sinova?‘.« Paula je kmalu pričela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami in tudi takoj začela obiskovati njihove shode. »Jasno so mi razložili misli iz Božje Besede,« pravi. »Srečna sem, ker vem, da bo Božje kraljestvo odpravilo bolezni in smrt. Vedno premišljujem o vstajenjskem upanju.« (Janez 5:28, 29) Sedaj o tej dobri novici o Božjem kraljestvu govori še drugim in pravi: »Še veliko je takih, ki potrebujejo pomoč.«

[Podčrtna opomba]

^ odst. 20 Nič neobičajnega ni videti, kako se Maji pred kapelo svetega Simóna, lesenega malika, katerega izvor je neznan in do katerega imajo več kilometrov hoje, prekrižajo po katoliško.

[Okvir/slika na strani 17]

Majevski koledar

Maji so razvili natančen letni koledarski sistem, v katerem je bilo upoštevano celo prestopno leto.

Majevsko leto je vsebovalo 365 dni. Od tega je bilo 364 dni razdeljenih na 28 tednov, vsak teden pa je imel po 13 dni. Novo leto se je začelo na 365. dan, in sicer na 16. julij. Kaj pa meseci? Zgoraj naslikani majevski koledar jih je imel 18, vsak pa je bil sestavljen iz 20 dni. Tako so meseci in tedni potekali neodvisno drug od drugega, razen ene izjeme. Vsakih 260 dni (zmnožek števil 13 in 20) sta se teden in mesec začela na isti dan. V nekem priročniku piše, da »je bil majevski koledar, čeprav zelo zapleten, vse do pojava gregorijanskega koledarja najbolj točen koledar, kar jih je poznal človek«. (Funk & Wagnalls New Encyclopedia)

[Graf/slika na strani 16, 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Kronologija Majev

Olmeki

1000 pr.n.š.

500 pr.n.š.

Olmeki

Zapoteki

Teotivakani

pr.n.š. | n.š.

500 n.š.

Tolteki

Zapoteki

Tolteki

1000 n.š.

Tolteki

Azteki

1500 n.š.

Azteki

[Vir slike]

Majevska umetnost: Dover Publications, Inc.

[Zemljevid na strani 16, 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MEHIKA

POLOTOK JUKATAN

BELIZE

GVATEMALA

SALVADOR

HONDURAS

[Vir slike]

Zemljevid: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 16]

Ostanki 23 metrov visoke tempeljske piramide iz staroveškega majevskega mesta Palenque

[Slika na strani 16]

Priprava tortilj

[Slike na strani 18]

Chichén Itzá

Tempelj Kukulcán

Kip, ki straži vhod v Tempelj vojščakov, drži žrtveno posodo, ki se je najverjetneje uporabljala za sprejetje človeških src

[Slika na strani 19]

Caridad s svojo ženo in hčerami