Prepoznati znake

»Žalost je normalen, zdrav občutek, depresija pa je bolezen. Izziv je razumeti in prepoznati razliko.« (Dr. David G. Fassler)

KAKOR večina drugih motenj ima tudi depresija jasne simptome. Toda znake ni tako lahko prepoznati. Zakaj? Ker so skoraj vsi najstniki tu in tam potrti, pa tudi pri odraslih je tako. Kakšna je torej razlika med samo potrtostjo in depresijo? Veliko ima opraviti z intenzivnostjo in trajanjem stanja.

Intenzivnost zajema stopnjo, do katere negativni občutki prizadenejo mladega. Depresija je hujša od krajšega obdobja obupanosti. Je prežemajoča čustvena bolezen, ki resno poškoduje najstnikovo sposobnost, da normalno živi. Dr. Andrew Slaby takole opisuje resnost tega bolezenskega stanja: »Predstavljajte si najhujšo fizično bolečino, kar ste jo kdaj občutili (zlom kosti, zobobol, porodne bolečine), jo pomnožite z deset in si še zamislite, da ne poznate vzroka zanjo; potem si boste morda lahko približno predstavljali bolečino depresije.«

Trajanje se nanaša na to, kako dolgo se ravnodušnost obdrži. Klinična profesorja Leon Cytryn in Donald H. McKnew ml. pravita: »Otrok, ki v tednu za tem, ko je padel v potrtost (iz katerega koli razloga) – oziroma v šestih mesecih za tem, ko je preživel nekaj, kaj je zanj huda izguba – ne kaže znakov, da se je potolažil oziroma ne začne spet normalno živeti, je v nevarnosti, da se mu razvije depresivna motnja.«

Običajni simptomi

Neko stanje diagnosticirajo za depresijo takrat, ko mladostnik kaže številne simptome vsak dan, večino dneva in najmanj dva tedna. Sorazmerno kratko obdobje se imenuje depresivna epizoda. Distimijo, bolj kronično obliko blage oziroma zmerne depresije, diagnosticirajo, ko simptomi trajajo najmanj eno leto z nič več kot dvema mesecema olajšanja. Kateri so v obeh primerih nekateri običajni simptomi depresije? *

Nenadna sprememba razpoloženja in vedenja. Prej ubogljivi najstnik nenadoma postane sovražen. Med depresivnimi najstniki je  običajno uporniško vedenje in celo beg od doma.

Družbena osamitev. Depresivni mladostnik se odtuji od prijateljev. Ali pa se oni odtujijo od njega, ker opazijo neprijetne spremembe v njegovem stališču in vedenju.

Upad zanimanja za skoraj vse dejavnosti. Najstnik je nenavadno pasiven. Hobiji, ki so mu bili še pred kratkim zanimivi, so mu zdaj dolgočasni.

Opazne spremembe hranitvenih navad. Mnogi strokovnjaki menijo, da se motnje, kot so anoreksija, bulimija in kompulzivno prekomerno hranjenje, pogosto pojavljajo skupaj z depresijo, in morda jih včasih depresija tudi povzroči.

Težave s spanjem. Najstnik spi premalo ali pa preveč. Nekateri razvijejo neurejene navade spanja, vso noč so pokonci in spijo podnevi.

Težave v šoli. Depresivni mladostnik težko shaja z učitelji in vrstniki, začne dobivati slabše ocene. Kmalu sploh več noče v šolo.

Tvegana oziroma samouničevalna dejanja. Če se mladostnik ‚igra s svojim življenjem‘, lahko to kaže, da mu je malo do tega, da živi. Eden od simptomov je lahko tudi poškodovanje samega sebe, na primer rezanje v kožo.

Občutek ničvrednosti in neprimerne krivde. Najstnik postane zelo samokritičen, ima se za popolno zgubo, tudi če dejstva kažejo drugače.

Psihosomatske težave. Kadar ni najti nobenega fizičnega vzroka, morda glavobol, bolečine v hrbtenici in želodcu ter podobne težave kažejo na depresijo.

Ponavljajoče se misli o smrti oziroma samomoru. Pretirano razglabljanje o morbidnih temah lahko kaže na depresijo. Isto je z grožnjami s samomorom. (Glej okvir spodaj.)

Bipolarna motnja

Nekateri od omenjenih simptomov se lahko pojavijo pri še eni begajoči bolezni – bipolarni motnji. Po besedah dr. Barbare D. Ingersoll in dr. Sama Goldsteina je bipolarna motnja (znana tudi kot manično-depresivna  motnja) »bolezensko stanje, za katero so značilne depresivne epizode, pomešane s fazami, ko sta razpoloženje in energija pretirano visoka – pravzaprav veliko višja od normalnih nivojev dobrega razpoloženja«.

Ta slednja faza se imenuje manija. K njenim simptomom lahko spadajo hitro preskakujoče misli, izredna zgovornost in manjša potreba po spanju. Pravzaprav lahko prizadeti več dni ne spi, ne da bi mu očitno zmanjkalo energije. Nadaljnji simptom bipolarne motnje je izredno impulzivno vedenje, ne glede na posledice. »Manija pogosto prizadene razmišljanje, presojo in družbeno vedenje na način, ki povzroča hude težave in zadrego,« piše v poročilu ameriškega državnega inštituta za mentalno zdravje. Koliko časa ta manična faza traja? Včasih le nekaj dni, v drugih primerih pa lahko traja več mesecev, preden jo zamenja njena nasprotna faza, depresija.

Največje tveganje za razvoj bipolarne motnje je pri posameznikih, katerih družinski člani imajo to bolezen. Dobra novica je, da za prizadete obstaja upanje. »Če se jo diagnosticira zgodaj in prav zdravi,« piše v knjigi The Bipolar Child, »lahko ti otroci in njihove družine živijo neizmerno bolj stabilno.«

Pomembno je upoštevati, da noben posamezen simptom sam po sebi še ne kaže na depresijo oziroma na bipolarno motnjo. Najpogosteje jo diagnosticirajo, ko se nekaj časa pojavlja cela skupina simptomov. Še vedno pa ostaja vprašanje, zakaj ta begajoča motnja prizadene najstnike?

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

Ko si otrok želi umreti

Glede na poročilo ameriških Centrov za nadzorovanje bolezni je v enem zadnjih let v Združenih državah več mladih umrlo zaradi samomora kakor zaradi raka, bolezni srca, aidsa, prirojenih hib, kapi, pljučnice, gripe in kronične pljučne bolezni skupaj. Nadaljnje zaskrbljujoče dejstvo: v poročilih se je izredno povečalo število samomorov med posamezniki, starimi od 10 do 14 let.

Ali se da samomore med mladostniki preprečiti? V nekaterih primerih da. »Podatki kažejo, da do mnogih samomorov pravzaprav pride po predhodnih poskusih oziroma po ustnih namigih in opozorilih,« piše dr. Kathleen McCoy. »Če vaš najstnik že samo kaj namigne o samomorilskih mislih, je čas, da temu posvetite veliko pozornost in morda poiščete strokovno pomoč.«

Ker je najstniška depresija tako razširjena, morajo starši in drugi odrasli vzeti zelo resno kakršno koli namigovanje mladega človeka, da si hoče vzeti življenje. »Pri skoraj vsakem primeru samomora, ki sem ga preučeval, so znake mladostnikovih načrtov spregledali oziroma jih niso vzeli dovolj resno,« piše dr. Andrew Slaby v svoji knjigi No One Saw My Pain. »Družinski člani in prijatelji niso razumeli obsežnosti sprememb, ki so jih videli. Osredinili so se na posledice, ne pa na problem, ki je bil za tem. Tako je postala diagnoza naslednja: ‚družinske težave‘, ‚zloraba drog‘, ali pa ‚anoreksija‘. Včasih so jezo, zmedenost in razdražljivost zdravili, ne pa tudi depresije. Problem, ki je bil za tem, je ostal, mučen in vse hujši.«

Sporočilo je jasno: vse, kar kaže na samomorilske težnje, vzemite resno!

[Slika na strani 7]

Včasih je uporniško vedenje znak depresije

[Slika na strani 7]

Depresivni najstniki pogosto zgubijo zanimanje za dejavnosti, ki so jih včasih veselile