Ti zabavni majhni lovci

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE

POD žgočim soncem stoji na svojih zadnjih nogah in se čvrsto drži tankih vej, medtem ko z repom kot nekakšen trinožnik lovi ravnotežje. Skrajno zbran pregleduje nebo in zemljo, da bi zaznal kakršno koli nevarnost. Njegovi tovariši v bližini mirno iščejo hrano, saj jim v rednih časovnih presledkih s kratkimi glasovi sporoča, da je vse v redu. Na straži bo ostal, vse dokler ga ne bo zamenjal eden od njegovih prijateljev, pa čeprav z enourno zamudo!

O katerem bitju govorimo? O surikati. Ta majhni mesojedec, ki od smrčka do konca repa meri le kakih 40 centimetrov, je zelo družabno bitje in živi v strnjenih skupnostih, ki štejejo od 10 do 30 članov.

Surikate se vsako jutro zvrstijo pred svojimi brlogi in se stoječ na zadnjih nogah obrnejo proti vzhajajočemu soncu, da bi se po hladni noči ogrele. Takrat drug drugega nežno negujejo in ob tem ves čas oddajajo prijateljske glasove. Takšna priljudnost lahko traja tudi po pol ure ali več. Kmalu za tem pa se skupaj podajo na dnevni lov.

Organiziran način lova surikatam zagotavlja stalno oskrbo z žuželkami in manjšimi plazilci. In kakšen tek imajo! Za to, da si potešijo lakoto, se morajo tako zelo naprezati, da opoldne večina od njih v senci  grma ali drevesa zadrema, nekateri pa si naredijo kup iz hladnega peska in se zleknejo nanj.

Toda zakaj potrebujejo stražarja? Zato, ker so tudi ti lovci zaželen plen. Ko surikata neutrudno koplje po trdi zemlji (včasih za eno samo ličinko prekoplje nekajkrat toliko zemlje, kot je sama težka), je mamljiva tarča budnih šakalov in ptic roparic.

Kaj, če stražar zazna nevarnost? Na njegov nenadni rezek krik se takoj vsi divje zaženejo do najbližjega brloga. Če pa stražarjev opozorilni krik napoveduje prihod surikat iz nasprotnega krdela, domače surikate ne zbežijo. Namesto tega se postavijo skupaj, se zgrbijo in naježijo, pri čemer imajo repe vzravnane kot antena. Ko se skupina približuje vsiljivcem, oddaja rezke glasove in nekateri izmed njih skačejo gor in dol z iztegnjenimi nogami, kot če bi sodelovali pri bojnem plesu. Ta združena fronta je ponavadi dovolj, da nasprotnika spodijo.

Skupen trud

Surikate si pogosto med sabo pomagajo. To je še posebej očitno pri tem, kako skrbijo za mladičke. V prvih nekaj tednih po skotitvi so ti mladički v središču pozornosti. Mamo in mladiče ostali pripadniki plemena nenehno obiskujejo. In kakšno dobrodošlico priredijo, ko mama prvič privede mladiče iz brloga na ogled! Vsi pridejo in jo ljubeče grizljajo za vrat, cvilijo od veselja in se nežno drgnejo ob mladičke.

Nekaj tednov bo cela skupina pomagala skrbeti za najmlajše. Večina se bo vneto menjavala pri varovanju mladičev, medtem ko bodo drugi šli na lov. Nekatere samice, ki same nimajo mladičkov, začnejo samodejno ustvarjati mleko, da bi lahko sodelovale pri hranjenju, s čimer razbremenijo mamo. Ob vsej tej prizadevnosti imajo varuške malo časa za iskanje hrane. Nekatere zato v času, ko skrbijo za mladiče, izgubijo 10 odstotkov telesne teže!

Ko so mladiči dovolj stari, da zapustijo brlog in se pridružijo dnevnemu lovu, so nekateri odrasli pripravljeni menjaje potrpežljivo poučevati mladiče o umetnosti lova. Najboljši ulov pogosto prepustijo mladičem, čeprav to pomeni, da bodo odrasli ta dan nekoliko lačni. Če stražar surikate opozori, naj se umaknejo v svoje brloge, bo najmanj ena od njih poskrbela za to, da bodo tudi mladički varno prispeli tja.

Vredne opazovanja

Surikate so prisrčne in se hitro udomačijo. »Na splošno,« piše v Maberly’s Mammals of Southern Africa, »so te zanimive živalce vsekakor med najbolj privlačnimi, očarljivimi in prikupnimi sesalci južne Afrike in so vedno vredne, da se jih nekaj časa opazuje.«

Alain, ki že več let fotografira surikate, se s tem strinja. Spominja se dogodka, ko je samica prišla iz brloga in v smrčku držala štiri dni starega mladička, katerega je z jokajočim glasom položila pred njegove noge. Mislil je, da je mrtev. »Toda, ko sem ga nežno dvignil,« je rekel, »sem ugotovil, da je še živ in da ga je želela najprej predstaviti meni, preden bi ostale surikate prihitele in ji čestitale. Čustva so me tako prevzela, da sploh nisem pomislil, da bi mladiča fotografiral.«

Sylvie, ki prav tako že leta opazuje surikate v divjini, se rada spominja jutra, ko je ležala na tleh poleg njihovega brloga in so prišle ven. Kot ponavadi so se postavile v vrsto, in sicer nekaj centimetrov stran od nje, ter pričele z ritualom negovanja in ljubkovanja. Ko jih je ogovorila, so ji odgovorile s cvrlikanjem. Sylvie je s prstom nežno segla proti prvi, samički, in jo začela božati – vse do ušesa. Samička se je od ugodja zvijala in začela negovati naslednjo v vrsti. »Sprejeli so me v svoj obred ljubkovanja,« je vzkliknila Sylvie. »Kakšna prednost je to!«

Ljudje, ki so nekaj časa preživeli s surikatami, vedo povedati veliko zgodb. To so resnično zabavni majhni lovci!

[Slike na strani 26]

Odganjanje sovražnika

Surikata na straži

Ogrevanje pred dnevnim lovom

[Vir slike]

Vse fotografije: © Nigel J. Dennis