Kokoš – priljubljena in razširjena

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KENIJE

KOKOŠI je verjetno od vseh ptičev na zemlji največ. Po ocenah jih je več kot 13 milijard! In njihovo meso je tako priljubljeno, da se ga vsako leto zaužije več kot 33 milijard kilogramov. Poleg tega po svetu kokoši letno izležejo kakih 600 milijard jajc.

V zahodnih državah je kokoši in piščancev zelo veliko in so poceni. Pred desetletji so ameriškim volilcem obljubili, da bo za vsak lonec piščanec, če bodo izvolili določenega kandidata. Danes pa piščanec ni več razkošje kakor včasih, niti ni rezerviran samo za nekatere. Kako je ta edinstveni ptič postal tako dosegljiv in priljubljen? In kako je z revnejšimi državami? Ali lahko upamo, da bodo tudi one okusile to obilje?

Ptičeve značilnosti

Domača kokoš je potomka bankivske kokoši iz Azije. Človek je kmalu ugotovil, da se kokoš zlahka udomači. Že pred kakimi 2000 leti je Jezus Kristus omenil, kako kokoš zbira piščeta pod svoje varovalne peruti. (Matevž 23:37; 26:34) Ta ponazoritev kaže, da so ljudje na splošno tega ptiča zelo dobro poznali. Vendar pa sta šele v 19. stoletju postala množična vzreja piščancev in pridobivanje jajc trgovska posla.

Danes je piščančje meso daleč najbolj priljubljeno perutninsko meso. Kokoši vzreja na milijone gospodinjstev, tudi mestne družine, za domačo rabo in za prodajo. Pravzaprav se malo domačih živali lahko redi v tako raznolikih geografskih krajih, kakor se lahko kokoši. Mnoge države so vzredile pasme, edinstvene za njihove podnebne razmere in potrebe. Med temi so na primer: australorp iz Avstralije; znani leghorn, ki izvira iz Sredozemlja, a je zelo priljubljen v Združenih državah; new hampshire, plymouth rock, rhodelandska kokoš in wyandotte, vse vzrejene v Združenih državah ter cornish, orpington in sussex iz Anglije.

Zaradi naprednih znanstvenih metod vzrejanja je postala vzreja piščancev ena od najbolj uspešnih kmetijskih panog. V  Združenih državah kmetovalci uporabljajo skrbno nadzorovane metode krmljenja in bivanja v kletkah, skupaj z znanstvenim nadzorom bolezni. Mnogi ljudje te metode množične proizvodnje obsojajo kot krute. Toda to kmetovalcev ni ustavilo, da ne bi razvijali vse bolj učinkovitih načinov vzrejanja teh ptičev. S sodobnimi metodami sedaj lahko en sam človek skrbi za 25.000 do 50.000 piščancev. Ti ptiči v samo treh mesecih dosežejo tržno težo. *

Vir mesa

Skoraj ni hotela, restavracije ali pa vaške gostilne, kjer na jedilnem listu ne bi imeli tega perutninskega mesa. Pravzaprav se po vsem svetu mnoge restavracije s hitro pripravljeno hrano specializirajo prav za ponudbo piščančjega mesa. V nekaterih družbah je piščanec še vedno idealna izbira za posebne priložnosti. In v nekaterih deželah, na primer v Indiji, pripravljajo to meso na mnogo zanimivih načinov. Zelo okusne jedi so na primer piščanec z rdečo papriko: lal murgi, sesekljan piščanec: kurgi murgi in piščanec, dušen v ingverju: adrak murgi.

Zakaj je piščanec tako priljubljen? En razlog je v tem, da se le malo jedi tako dobro meša z različnimi začimbami kakor piščanec. Kako pripravljenega pa imate radi vi? Ocvrtega, pečenega, pečenega na žaru, dušenega ali pa v enolončnici? Skoraj katero koli kuharsko knjigo odprete, boste verjetno v njej našli na desetine receptov za pripravo piščanca, ki so sestavljeni tako, da bi bil vsak kos kar najbolj okusen.

Ker je piščanca v mnogih državah lahko dobiti, je tudi sorazmerno poceni. Poleg tega ga hvalijo tudi strokovnjaki za prehrano, ker vsebuje beljakovine, vitamine in minerale, ki so nujni za človekovo telo. Hkrati pa ima malo kalorij, nasičenih in drugih maščob.

 Nahraniti države v razvoju

Seveda pa v vseh državah nimajo na pretek perutninskih izdelkov. To je pomembno glede na poročilo skupine Svéta za kmetijske vede in tehniko, v katerem so povedali: »Menijo, da bo svetovno prebivalstvo do leta 2020 naraslo na 7,7 milijarde [. . .] Vendar pa predvidevajo, da bo večina (95 odstotkov) tega porasta v državah v razvoju.« Ta izjava pa zveni še bolj resno, ko pomislite, da je že zdaj kakih 800 milijonov ljudi nedohranjenih!

Vendar pa mnogi strokovnjaki menijo, da bi lahko imela kokoš zelo pomembno vlogo pri prehranjevanju lačnega prebivalstva in pri zagotavljanju dohodka kmetom, ki ga ti tako zelo potrebujejo. Težava je v tem, da je lahko obsežna vzreja teh ptičev za revne kmetovalce pravi izziv. Kot prvo v revnejših državah kokoši večinoma vzrejajo na majhnih, podeželskih kmetijah ali po dvoriščih. In v teh deželah so kokoši redko v zaščitenem okolju. Podnevi se lahko prosto gibljejo in iščejo hrano, domov se vrnejo zvečer, včasih prenočijo na drevesih ali pa v kovinskih kletkah.

Ni presenetljivo, da mnogi tako vzrejeni ptiči poginejo, nekateri zaradi kuge kokoši (newcastle disease), drugi pa zaradi roparskih živali in ljudi. Večina kmetovalcev nima ne znanja ne sredstev, da bi svoje kokoši ustrezno krmila, jim priskrbela primerno bivališče oziroma jih zaščitila pred boleznimi. Zaradi vsega tega so začeli uvajati programe za šolanje kmetovalcev v državah v razvoju. Tako je na primer Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo nedavno začela petletni projekt »pomoči revnim na afriškem podeželju s tem, da bi povečali rejo perutnine«.

Kaj bodo prinesle te dobronamerne pobude, bo pokazal čas. Torej lahko prebivalce bogatejših držav strezni premišljanje o dejstvu, da utegne biti nekaj tako običajnega, kot je kos piščanca, za večino zemeljskih prebivalcev pravo razkošje. Njim morda zamisel ‚za vsak lonec piščanec‘ pomeni le težko uresničljive sanje.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slike na strani 21]

Varno ravnanje s surovo perutnino

»V surovi perutnini so lahko potencialno nevarni organizmi, na primer bakterija salmonela, zato je nujno biti pri pripravi tega mesa previden. Desko za rezanje, nož in škarje za perutnino vedno umijte v vroči, milnati vodi, in to pred pripravo perutnine in po njej. Dobro je, da uporabljate takšno desko za rezanje, ki jo lahko umijete pri visoki temperaturi [. . .] in jo, če je mogoče, uporabljate samo za pripravo surove perutnine. Zmrznjeno perutninsko meso pred kuho popolnoma odtalite.« (The Cook’s Kitchen Bible)

[Slike na strani 19]

Nekatere pasme kokoši so beli leghorn, siva pragozdna kokoš, orpington, poljska kokoš in pegasti sussex

[Vir slike]

Vse razen belega leghorna: © Barry Koffler/www.feathersite.com

[Slike na strani 20]

V državah v razvoju se trudijo pomagati kmetom, da bi povečali rejo perutnine

[Slike na strani 20]

V Združenih državah 90 odstotkov kokoši vzrejajo zaradi mesa