Pozabljena slava bizantinskega cesarstva

KO NEKATERI V SVOJEM JEZIKU REČETE »BIZANTINSKI«, S TEM MISLITE NA SPLETKARJENJE, PRIKRIVANJE IN IZDAJSTVO. TODA LE MALO LJUDI SE ZAVEDA, DA JE BILO S TEM PRIDEVNIKOM IMENOVANO VELIKANSKO PODROČJE CESARSTVA, KI JE CVETELO SKORAJ 12 STOLETIJ.

OD KAVKAZA do Atlantika, od Krima do Sinaja, od Donave do Sahare – tod se je raztezalo področje bizantinskega cesarstva ob svojem vrhuncu. Mnogi zgodovinarji pravijo, da je obstajalo od 4. do 15. stoletja n. š. To je bilo cesarstvo, ki ni ohranilo le grško-rimske kulture, temveč je tudi imelo veliko vlogo pri širjenju tako imenovanega krščanstva. Oblikovalo in uzakonilo je tudi politične, družbene in verske običaje, ki so se ohranili še do danes.

Vendar je bil začetek tega mogočnega cesarstva osupljivo skromen. Zgodovinsko gledano je bilo bizantinsko cesarstvo nadaljevanje rimskega cesarstva na vzhodu. O njegovih začetkih še razpravljajo. Nekateri zgodovinarji menijo, da je bil prvi bizantinski cesar Dioklecijan (ok. 245–ok. 316 n. š.); drugi menijo, da je bil Konstantin Veliki (ok. 275–337 n. š.); spet tretji pa, da je bil Justinijan I. (483–565 n. š.). Vendar se večina strinja, da je bizantinsko cesarstvo postalo jasno ločena enota, ko je leta 330 n. š. cesar Konstantin prestolnico cesarstva iz Rima prestavil v Bizanc. Mesto je imenoval po sebi: Konstantinopel (danes Istanbul).

Zanimivo je, da niti vladarji niti prebivalci cesarstva niso o sebi nikoli govorili kot o Bizantincih. Imenovali so se Rimljani oziroma Roméi. Izraz »Bizantinec« se je uveljavil šele po 14. stoletju.

 Blesteča prestolnica

Neki zgodovinar opisuje nekdanji Konstantinopel kot mesto »z velikim ugledom in s še večjim gmotnim premoženjem«. Konstantinopel, ki leži ob bosporski ožini na meji med Evropo in Azijo, se razteza v polotok, ki ga je bilo mogoče sijajno braniti, zajema pa tudi zaščitno pristanišče Zlati rog. Leta 657 pr. n. š. so grški naseljenci ta kraj imenovali Byzantion po legendarnem voditelju Byzasu. Več kot deset stoletij pozneje so ga imenovali Novi Rim, ki je v svojem razcvetu, med 6. in 11. stoletjem n. š., ponujal dom kakemu pol milijona ljudi.

Obiskovalce z Zahoda je osupnila ta metropola in glavno središče poti svetovne trgovine. V njegovem pristanišču se je gnetlo ladij. Na trgih so ponujali oblačila iz svile, krzna, drage kamne, odišavljen les, obdelano slonovino, zlato, srebro, emajliran nakit in začimbe. Razumljivo je, da so druge države Konstantinoplu zavidale in so zato večkrat skušale predreti njegovo obzidje. Pred zmago Osmanov leta 1453 je bilo mesto premagano samo enkrat – napadli so ga »kristjani« v četrti križarski vojni. »Tako velikega zaklada niso ne videli niti si ga prisvojili, odkar je nastal svet!« je vzkliknil križar Rober de Clari.

Trajna zapuščina

Verjamete ali ne, toda bizantinska vlada, zakoni, verske zamisli in obredni blišč še danes vplivajo na življenje milijard ljudi. Justinijanova znamenita zbirka pravnih načel, imenovana Corpus iuris civilis (pravno telo), je na primer postala temelj rimskega prava v današnji celinski Evropi. Po Code Napoléon so se bizantinski pravni predpisi prenesli v Latinsko Ameriko in druge države, kjer imajo še vedno močan vpliv.

Poleg tega so bizantinski arhitekti odkrili, kako postaviti velikansko kupolo nad četverokotnim prostorom, kar je bil stil, ki se je razširil vse do Rusije. Nekateri Bizantincem pripisujejo tudi to, da so odgovorni za priljubljenost vilic pri jedilni mizi. Ko je v 11. stoletju bizantinska princesa v Benetkah namesto s prsti jedla z dvorogljato vilico, so bili navzoči, ki so jo gledali, osupli! V poznejših stoletjih pa so premožnejši začeli vilico splošno uporabljati. Rimski papeži so prav tako pod bizantinskim vplivom pričeli nositi krono, oblikovano po zgledu tiare bizantinskega cesarja. Podobno so angleški monarhi posnemali vladarsko jabolko in žezlo.

Zakon in red

Bizantinski imperij je zapustil tudi presenetljivo zbirko vladnih uredb. Ljudi v potrebi so denimo zaposlili po državnih pekarnah in na vrtovih tržnic. »Brezdelje vodi v zločin,« je menil cesar Leon III. (ok. 675–741 n. š.). Ker so menili, da pijančevanje vodi v nered in upor, so zapirali gostilne ob osmih zvečer. V National Geographic Magazine piše, da so »zaradi krvoskrunstva, umora, skrivnega izdelovanja ali prodajanja škrlatnih oblačil (namenjena samo članom kraljevske družine) oziroma učenja sovražnikov ladjedelništva lahko človeka obglavili, pribili na kol ali pa ga utopili v vreči skupaj s svinjo, petelinom, gadom in  opico. Trgovcu, ki je uporabljal lažne mere, so odsekali roko. Požigalce so zažgali.«

Zanimivo je, da so v bizantinskem cesarstvu tudi skrbeli za človeka vse od detinstva pa do smrti, podobno kot to delajo današnje socialne ustanove. Cesarji in premožni državljani so velikodušno denarno podpirali bolnišnice, zavode za uboge in sirotišnice. Imeli so tudi domove za skesane prostitutke (nekatere od njih so postale »svetnice«) in celo poboljševalnico za plemkinje, ki so se pregrešile.

Cesarstvo, zgrajeno na trgovini

Takšna radodarnost je odsevala blaginjo cesarstva. Država je nadzorovala cene, plače in stanarine. Pripravljali so zaloge žita, da so lahko nadomestili slabe letine. Uradniki so po trgovinah preverjali uteži in mere, poslovne knjige in kakovost trgovskega blaga. Tiste, ki so prikrivali zaloge blaga, tihotapce, goljufe, ponarejevalce in utajevalce davkov, so hudo kaznovali.

Sam cesar je bil glavni trgovec in tovarnar v cesarstvu; imel je monopol v kovanju denarja, oboroževanju in slovečih bizantinskih razkošnih predmetih. Sam Justinijan je ustanovil znamenito industrijo svile, ko je s Kitajske pretihotapil jajčka sviloprejke.

Razvili so tudi zavarovalne in kreditne službe. Po bankah so natančno opravljali revizijo. Zlati solidus, kovanec, ki ga je uvedel Konstantin, je svojo vrednost ohranjal deset stoletij! To je bila najstabilnejša valuta v zgodovini.

Bizantinsko sodišče

Od kod so potemtakem besedo »bizantinec« pričeli povezovati z besedami spletkarjenje, prikrivanje in izdaja? Po besedah zgodovinarja Williama Leckyja se je za blestečo zunanjostjo bizantinskega dvora pletla »enolična zgodba o spletkah duhovnikov, skopljencev in žensk, o zastrupitvah, zarotah, nenehni nehvaležnosti in večnem bratomorstvu«.

Pisec Merle Severy opaža: »Noben manj sposobni cesar ni ostal dolgo Božji namestnik, saj so ga obkrožali tako imenovani nasilni prisvojitelji prestola in atentatorji. Od 88 cesarjev od Konstantina I. pa do XI., jih je 13 odšlo v samostan. Trideset drugih je umrlo nasilne smrti – izstradali so jih, zastrupili, oslepili, do smrti pretepli, zadavili, zabodli, razkosali, obglavili. Lobanja Nikeforja I. je končala kot posrebrena kupa, s katero je bolgarski kan Krum nazdravil svojim bojarjem [plemičem].«

Celo »za svetnika proglašen« Konstantin Veliki je dal usmrtiti svojega najstarejšega sina, njegovo ženo pa je dal zadušiti v njeni kadi. Cesarica Irena (ok. 752–803 n. š.) je bila tako obsedena s tem, da bi ostala na oblasti, da je dala oslepiti lastnega sina in mu odvzela naslov cesarja.

Cesarstvo prične propadati

Cesarstvo pa ni propadlo zaradi političnih spletk. Z renesanso, reformacijo, razsvetljenstvom ter z vzponom znanosti, se je evropski  Zahod pričel spreminjati. V Bizancu pa na kakršno koli spremembo niso gledali samo kot na herezijo, pozneje je bil to celo zločin proti državi.

Svoj davek so pričeli terjati tudi spreminjajoči se politični tokovi. V sedmem stoletju je v Antiohiji, Jeruzalemu in Aleksandriji prevladal islam. Slovanski vdori balkanskih narodov in zmage Langobardov v Italiji so Rim ločili od Konstantinopla. Rim, ki je bil odrezan od podpore cesarstva, se je povezal z vzpenjajočim se germanskim Zahodom. Konstantinoplov vedno manjši imperij se je vse bolj heleniziral. Nato pa sta 1054. leta grško pravoslavni patriarh in rimskokatoliški papež zaradi teoloških razlik še drug drugega izobčila, kar je povzročilo razkol med pravoslavno in katoliško cerkvijo, ki se še danes ni poravnal.

Leta 1204 se je na cesarstvo zgrnila nadaljnja nesreča. Dvanajstega aprila so vojaki v četrti križarski vojni na poti v Jeruzalem zagrešili to, kar je zgodovinar Sir Steven Runciman imenoval »največji zločin v zgodovini« – oplenili so Konstantinopel. Križarji so v Kristusovem imenu požigali, plenili in posiljevali ter mesto uničili, njegov plen pa odnesli v Benetke, Pariz, Torino in druga znamenita zahodna mesta.

Minilo je več kot 50 let, preden so Bizantinci Konstantinopel končno ponovno zavzeli. Cesarstvo je bilo takrat le še senca tega, kar je bilo nekdaj. Prebivalci Benetk in Genove so nadzorovali njegovo trgovino. Kmalu pa se je bizantinsko cesarstvo znašlo še pod pritiskom muslimanskih Osmanov.

Ta pritisk je cesarstvo privedel do neogibnega propada. Enajstega aprila 1453 je sultan Mohamed II. pričel oblegati glavno mesto s 100.000 vojaki in z mogočno floto. Pičlih 8000 branilcev Konstantinopla se je upiralo sedem tednov. Nato pa so se 28. maja napadalci pognali skozi slabo varovano pristanišče v mestnem jarku. Naslednji dan je glavno mesto že prešlo v druge roke. Mohamed, ki je bil sedaj zmagovalec, je po poročilu jokal in tarnal: »Kakšno mesto smo prepustili plenjenju in opustošenju!« Bizantinsko cesarstvo je padlo. Toda njegov vpliv je čutiti še danes.

[Okvir/slike na strani 13]

BIZANTINSKO CESARSTVO IN BIBLIJA

Meništvo je bilo v cesarstvu med najmočnejšimi verskimi težnjami. Samostani so bili središča za prepisovanje in shranjevanje tisoče biblijskih rokopisov. Morda so v bizantinskih samostanih in verskih skupnostih izdelali oziroma ohranili tri najpomembnejše in najbolj dovršene še razpoložljive biblijske rokopise: Vatikanskega 1209, Sinajskega (vstavljena slika) in Aleksandrijskega (ozadje).

[Vir slike]

Oba rokopisa: Photograph taken by courtesy of the British Museum

[Okvir/slika na strani 15]

VERA V BIZANTINSKEM CESARSTVU

Norman Davies je v svoji knjigi Europe​—A History, v kateri je komentiral o tesnih vezeh med Cerkvijo in državo napisal: »Država in Cerkev sta se zlivali v eno nedeljivo celoto. Na cesarja [. . .] in patriarha so gledali kot na svetni in duhovni steber z božansko avtoriteto. Cesarstvo je branilo pravoslavno cerkev, Cerkev pa je poveličevala cesarsko oblast. Na Zahodu takšnega ‚cezaropapizma‘ ni bilo«.

[Slika]

Hagio Sofio v Istanbulu, nekdaj največjo bizantinsko cerkev, so leta 1453 spremenili v mošejo, leta 1935 pa v muzej

[Tabela na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

POMEMBNEJŠI DOGODKI

286 Dioklecijan prične vladati iz Nikomedije v Mali Aziji

330 Konstantin razglasi Bizanc za cesarsko prestolnico in ga preimenuje v Konstantinopel

395 Rimsko cesarstvo se dokončno razdeli na Vzhodno in Zahodno

1054 Verski razkol loči grško pravoslavno in rimskokatoliško cerkev

1204 Vojaki, ki so sodelovali v četrti križarski vojni, oplenijo Konstantinopel

1453 Konstantinopel in cesarstvo osvojijo Turki

[Zemljevid na strani 12]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ČRNO MORJE

KONSTANTINOPEL

Nikomedija

Niceja

Efez

Antiohija

Jeruzalem

Aleksandrija

SREDOZEMSKO MORJE

Osenčeno področje kaže cesarstvo, ko je bilo na vrhuncu (527–565 n. š.)

[Slike na strani 12]

Učenjaki še razpravljajo, ali je bil prvi bizantinski cesar: 1. Dioklecijan, 2. Konstantin Veliki ali 3. Justinijan I.

[Vir slike]

Musée du Louvre, Paris

[Slika na strani 15]

Slika v rokopisu upodablja obleganje Konstantinopla leta 1204

[Vir slike]

© Cliché Bibliothèque nationale de France, Paris

[Slika na strani 15]

Zlati solidus iz leta 321 n. š., ki je vdelan v sredino obeska

[Vir slike]

Photograph taken by courtesy of the British Museum