Tek na smučeh – ali je za vas?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KANADE

»LANGLÄUFER LEBEN LÄNGER« – »Smučarski tekači živijo dlje«. Ta priljubljeni nemški rek kaže, kako mnogi cenijo zimski šport, tek na smučeh. In tako je v mnogih deželah, kjer pozimi pade veliko snega, zimska pokrajina pogosto kar prepredena s smučarskimi progami. V nekaterih državah objavijo, kje potekajo tekaške proge med mesti in vasmi, mnoge so umetno razsvetljene, tako da lahko smučarji tekači po njih redno tečejo na delo in domov.

Tek na smučeh pred nastopom 1960-ih let ni bil tako razširjen, v zadnjih letih pa je postal priljubljen v mnogih krajih po svetu. Po nekaterih ocenah že samo v Severni Ameriki kar štiri milijone ljudi na leto uživa v tem športu! In v čem je skrivnost njegove privlačnosti in čara? V majhnih stroških in očitni preprostosti. Če tek na smučeh primerjamo z njegovim bolj poznanim sorodnikom, alpskim smučanjem, so nekateri vidiki teka na smučeh enostavni. Alpski smučar potrebuje specializirano, drago opremo in obleko. Potovati mora do posebej vzdrževanih smučarskih pobočij ali v gore, kjer mora morda potem še drago plačati smučarske karte in dolgo čakati pri žičnicah. Za alpsko smučanje je treba tudi nekaj športne usposobljenosti, ki pa je mnogi začetniki nimajo. Po drugi strani pa lahko teče na smučeh skoraj vsak in domala ne glede na starost. Potrebuje se le nekaj centimetrov svežega snega, nekaj vaje ter sorazmerno poceni smuči, tekaške čevlje in palice.

Tek na smučeh je lahko prav poživljajoče doživetje! Smučarski tekač gre lahko skoraj povsod, kamor želi, čez polja in travnike, čez zamrznjena jezera in reke, v tihe gozdove in  zasnežene doline. Ob teku na smučeh lahko tekač meditira, presoja in razmišlja. Tako se lahko zaupno pogovarja s Stvarnikom in se mu zahvaljuje za lepote življenja. Zima daje stvarstvu Boga Jehova edinstvene značilnosti. Lesketajoča se snežna odeja ovije pokrajino v spokojnost. Zemlja se zdi sveža in čista, kakor da bi kar čakala, da jo kdo razišče. Ko tekač drsi skozi gozd, mu z ivjem pokrita drevesa pomirjajo srce in um. Ropot našega mehaniziranega sveta potihne in kmalu je edini zvok drsenje smuči.

Kadar tekač teče z družino ali skupino prijateljev, postane tek na smučeh družaben izlet, ki povezuje in združuje. Danes se v severnoevropskih državah nekatere družine peljejo 20 ali 30 kilometrov z vlakom, potem pa skupaj na smučeh tečejo domov.

Začetki

Nekateri morda menijo, da je tek na smučeh novejšega nastanka, toda daleč od tega. Leta 1927 so na norveškem otoku Rødøya odkrili v kamen vklesane risbe, stare tisoče let. Na neki risbi je upodobljen lovec, ki očitno nosi zajčjo masko. Zdi se, da drsi na paru zelo dolgih smuči. Nedavno so v šotiščih Skandinavije delavci odkrili na stotine odlično ohranjenih starih smuči. Za zgodnja nordijska ljudstva je bilo smučanje osnovna oblika potovanja v dolgih zimah z obilo snega. To je bil tako neločljiv del njihovega življenja, da so celo častili boga in boginjo smučanja! Danes je v imenih mnogih mest in vasi v Norveški in Švedski zaslediti ostanke teh preteklih poganskih verovanj. Celo ime Skandinavija je morda povezano z boginjo smučarjev, Skade.

 Medtem ko je bilo smučanje več stoletij nujen del nordijskega življenja, je priljubljenost teka na smučeh kot mednarodnega športa morala počakati vse do 19. stoletja. Takrat so Norvežani izboljšali tradicionalne smuči z oblikovanjem, priostrovanjem in izpopolnjevanjem. Oblikovali so tudi sistem petnih in prstnih jermenov, ki so bili predhodniki sodobnih sistemov vezi. V Telemarku, goratem področju v južnem delu osrednje Norveške, so kmalu uvedli niz tekmovanj. Menijo, da je bilo tam prvo tekmovanje v teku na smučeh, ki so ga dokumentirali in na njem merili čase. Zmagovalec je pet kilometrov pretekel v približno 30 minutah. Tekmovanje v smučarskih tekih je kmalu zatem postalo priljubljeno po severnoevropskih državah, drugod po svetu pa ga je vpeljal neki drug dogodek.

Leta 1888 je norveški raziskovalec Fridtjof Nansen na smučeh vodil odpravo čez Grenlandijo. Za tem je napisal knjigo o svojem doživetju, ki so jo leta 1891 prevedli v angleščino, francoščino in nemščino. V poročilu je opisal svoje naporno potovanje skozi pusto arktično pokrajino, kar je razburkalo domišljijo viktorijanskih bralcev. Zbudilo je romantične sanje, da bi premagali neukročeno divjino.

V 1960-ih letih so organizirali družinske smučarske ture in z njimi začeli v velikem obsegu. Hitro so začela nastajati smučarska središča, specializirana za tek na smučeh. Proizvajalci so to opazili in pojavila se je nova, izpopolnjena oprema. Na prizorišče je stopila tudi moda, tako da je tek na smučeh postal nekaj modernega. Ker javnost potrebuje površine za smučanje, se mnoge mestne občine pehajo za tem, da bi lahko temu primerno uredile katero koli razpoložljivo zemljišče, tudi igrišča za golf in mestne parke.

Koristi telesu

Tek na smučeh velja za enega najbolj varnih priljubljenih športov. Ob padcu sicer lahko pride do blažjih zvinov, resne poškodbe pa so redke, in še do teh navadno pride le, če tekač tvega ter zapelje po strmini in po smučarsko neurejenih pobočjih.

Ker so gibi pri teku na smučeh tako mehki in ritmični, zelo malokrat pride do preobremenitve  oziroma hude poškodbe vezi in mišic. Športni zdravniki pogosto predpišejo tek na smučeh kot terapijo ljudem, ki so se poškodovali pri teku ali kolesarjenju. Je ena redkih dejavnosti, pri kateri so dejavne skoraj vse večje telesne skupine mišic, tako da smučarski tekač razgiba celo telo. To zelo koristi srcu in pljučem, dejavni tekači imajo navadno nižji krvni tlak in utrip kakor nedejavni ljudje. Smučarski tekači tako med vsemi športniki na svetu veljajo za ene najbolj utrjenih.

Ker je pri teku na smučeh tveganje poškodb majhno, gibanje pa mehko in dinamično, je idealen tudi za starejše. V nekaterih severnoevropskih državah je zelo običajno videti starejše ljudi, da gredo smučat.

Pri teku na smučeh se telo zelo ogreje, zato se lahko posameznik čisto dobro počuti tudi takrat, ko je sorazmerno mrzlo. V najbolj mrzlih dneh tekmovalci v smučarskih tekih že ustaljeno tekmujejo v tankih, enodelnih tekmovalnih dresih, pogosto brez rokavic. Vendar pa morajo neprofesionalci paziti, da noge in roke dovolj zaščitijo pred mrazom. Izkušeni ljubitelji gibanja na prostem navadno oblečejo več plasti oblačil, začnejo z volneno ali sintetično spodnjo plastjo, končajo pa z vrhnjo plastjo, odporno proti vodi in vetru. Tako lahko uravnavajo svojo telesno temperaturo in ugodje. Po potrebi samo slečejo ali pa oblečejo določeno oblačilo. Modri starši se prepričajo, ali so njihovi otroci primerno oblečeni, saj se otrokovo majhno telo veliko hitreje ohladi kakor telo odraslega. Ker se otrokom koža zelo hitro ohladi, so občutljivi za ozebline.

Dopolnite svojo zimsko izkušnjo

»Če znate hoditi, znate smučati,« je običajen rek med tekači na smučeh, ker so gibi pri tem športu tako zelo sorodni hoji. Čeprav je ta izjava do neke stopnje točna, bi večini med nami zelo koristilo, če bi kakšno uro ali dve preživeli z usposobljenim učiteljem. Smučarska središča ponujajo pouk posameznikom ali pa skupinam. Tako se začetnik lahko kmalu nauči osnov teka na smučeh – teči po ravninah, po pobočju navzgor, premagovati spuste in seveda, ustaviti se! Večina ljudi je za tem, ko se jim pokaže te osnovne veščine, pripravljena, da gre ven preizkusit teren.

Fridtjof Nansen je leta 1890 glede teka na smučeh rekel: »Nič drugega tako ne utrdi mišic ter tako ne okrepi telesa in ga naredi prožnega.« Morda bo ta šport všeč tudi vam. Lahko vam zelo poživi zimsko izkušnjo.

[Slike na strani 24, 25]

Tek na smučeh je sorazmerno poceni in je za ljudi vseh starosti

[Slika na strani 26]

Stare smuči, najdene v Vossu v Norveški

[Vir slike]

Foto: © Universitetets kulturhistoriske museer, Eirik Irgens Johnsen

[Slika na strani 26]

V kamen vklesana risba smučarja

[Vir slike]

Foto: Inge Ove Tysnes/Syv søstre forlag