Povezanosti med bratovščino potres ni omajal

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ SALVADORJA

TRINAJSTEGA JANUARJA 2001, OB 1134, JE TLA PO CELEM SALVADORJU STRESEL POTRES Z MOČJO 7,6 STOPNJE PO RICHTERJEVI LESTVICI, KI SO GA ČUTILI OD PANAME DO MEHIKE. LE MALO KDO BO KDAJ POZABIL, KAJ JE DELAL V TISTEM TRENUTKU.

»KO JE najhujše tresenje ponehalo, smo pogledali navzgor in videli, da se je vrh gore razcepil. Potem je bilo videti, kakor da je za nekaj sekund otrpnil,« se spominja Miriam Quezada. »Moja hči je kričala: ‚Mama! Teci! Teci!‘« Nato je sprednji del gore zdrsnil stran in se zrušil proti njim. V Las Colinasu, skupnosti Nueva San Salvadorja oziroma Santa Tecle, je umrlo okrog 500 ljudi in s površja je bilo izbrisanih kakih 300 hiš.

»Ravnokar sem šla od doma in čakala na avtobusni postaji, ko je streslo tla,« pripoveduje Roxana Sanchez.  »Ko je tresenje ponehalo, sem pomagala neki gospe pobrati vrečke in pomislila: ‚Najboljše bo, da se vrnem domov, ker bo mojo družino skrbelo zame.‘« Ko pa je prišla izza ovinka, je videla, da se je njena ulica nenadoma končala ob vznožju cele gore zemlje. Njena hiša je izginila!

Takojšnja pomoč

Vseh Prič v Salvadorju je več kot 28.000 in na prizadetem področju vzdolž salvadorske obale jih živi na tisoče. Mnogi so se takoj posvetili potrebam drugih, čeprav so sami še vedno trpeli zaradi travme. Mario Suarez, potujoči nadzornik Jehovovih prič, ki služi v Santa Tecli, pripoveduje: »Kakšno uro po potresu so me poklicali na pomoč. Dejali so, da so nekateri krščanski bratje in sestre ujeti v svojih hišah. Takoj smo organizirali skupino prostovoljcev.

Mislili smo, da se je morda zrušilo nekaj sten ter da bomo morali samo odstraniti ruševine in narediti prehod, da bi lahko rešili tiste, ki so bili ujeti. Toda nihče med nami si ni niti predstavljal obsežnosti razdejanja. Ko smo prispeli, smo pravzaprav vprašali, kje so hiše. Zgrozili smo se, ko so nam povedali, da stojimo na njih! Hiše so bile zasute s tremi metri zemlje do prvega nadstropja. Bilo je pravo opustošenje!«

Popoldanske ure so minevale in približno 250 Prič iz sosednjih občin je prišlo na to področje, da bi pomagali. Prostovoljci so se kar s krampi, lopatami, plastičnimi posodami in golimi rokami obupno trudili priti do preživelih. Toda v Santa Tecli so našli le malo živih. Med stotinami umrlih, ki so se zadušili oziroma jih je pod sabo pokopalo več ton zemlje, je bilo pet Jehovovih prič.

Organizirana pomoč

Po vsej državi so občine Prič začele sodelovati pri pomoči. V mestih Comasagua, Ozatlán, Santa Elena, Santiago de María in Usulután je veliko Prič izgubilo svoje domove. Kraljestvene dvorane in zasebne domove so spremenili v zbirna središča. »Bratje in sestre so zares izredno pomagali,« pravi potujoči nadzornik Edwin Hernandez. »S sabo so prinesli hrano, obleko, vzmetnice, zdravila in celo denar za pogrebne stroške.«

Odbor za pomoč, ki ga je sestavila tamkajšnja podružnica Jehovovih prič, je uredil, da so skupine iz manj prizadetih občin poskrbele za takojšnje  potrebe tistih, ki so utrpeli hujšo škodo. Sestavili so skupine s po 10 do 20 Pričami in ti so se lotili potrebnih popravil.

Poleg tega so regionalni gradbeni odbori Jehovovih prič, ki navadno skrbijo za gradnjo kraljestvenih dvoran, organizirali skupine za postavitev začasnih bivališč tistim, katerih domovi so bili popolnoma uničeni. V Salvadorju je zelo poskočila cena valovite pločevine, zato je je zelo veliko radodarno podarila gvatemalska podružnica Jehovovih prič. Les za ogrodje zavetišč sta priskrbeli podružnici v Združenih državah in Hondurasu.

Med vso to dejavnostjo so se tla še vedno tresla. Vsi so spali kar na ulicah pod plastičnimi plahtami in starimi rjuhami. Bilo je zelo napeto. Do 12. februarja so zaznali vsega skupaj 3486 popotresnih sunkov.

Drug večji potres

Trinajstega februarja ob 822, en mesec po prvem potresu, je središče Salvadorja prizadel drug potres, in sicer z magnitudo 6,6 po Richterjevi lestvici. Jehovove priče so zopet hitro prišli reševat in pomagat. Starešina po imenu Noé Iraheta je pojasnil: »Vsak vodja občinskega preučevanje knjige je poiskal vse Priče iz njemu dodeljene skupine, da bi se prepričal, ali so vsi na varnem.«

Močno sta bili prizadeti mesti San Vicente in Cojutepeque ter njuna okolica. Mesta San Pedro Nonualco, San Miguel Tepezontes in San Juan Tepezontes so bila v ruševinah. V Candelarii (departma Cuscatlán), kjer je bilo uničenje skoraj popolno, se je zrušila župnijska šola in umrlo je več kot 20 otrok. Krajevni Pričevalec Salvador Trejo pripoveduje: »Kakšno uro za tem sem slišal, da na ulici nekdo kliče ‚brat Trejo‘!. Najprej zaradi prahu nisem ničesar videl. Potem pa so se nenadoma pojavili Priče iz Cojutepeque. Prišli so pogledat, kako je z nami!«

Bližnje občine so se spet organizirale, da bi priskrbele najnujnejše žrtvam te druge katastrofe. Zgledovali so se po makedonskih kristjanih v prvem stoletju, ki so prosili za prednost, da bi lahko darovali, čeprav so bili sami v potrebi. Tako so na primer iz občin v mestu Santiago Texacuangos, ki ga je zelo prizadel prvi potres, pripravili toplo hrano za svoje brate in sestre v bližnjem San Miguelu Tepezontesu.

Ocenili so, da je v potresih v Salvadorju umrlo več kot 1200 ljudi, po poročilih pa  naj bi jih osem umrlo še v sosednji Gvatemali.

Pomoč so cenili

Pomoč žrtvam, ki so jo organizirali Priče, so cenile tudi druge skupine za humanitarno pomoč. Pred neko kraljestveno dvorano, ki so jo uporabljali kot zavetišče, so z vozilom državnega odbora za pomoč v sili pripeljali nujne potrebščine. Njihova predstavnica je vzkliknila: »Od vseh zavetišč, ki smo jih obiskali, je to prvo res urejeno. Čestitam vam!« Tam ni bilo gneče okrog tovornjaka, nihče se ni prerival oziroma odrival drugih, kakor se je dogajalo v drugih zbirnih središčih. Pravzaprav so bili starejši tisti, ki so najprej dobili pomoč.

Priče pa niso pomagali le sovernikom. V mestu San Vicente je na primer na desetine sosedov, ki niso Priče, poiskalo zavetje na tleh kraljestvene dvorane. »Tu, v kraljestveni dvorani Jehovovih prič,« je rekla Regina Duran de Cañas, »imajo ljudje zlato srce. Odprli so svoja vrata in rekli: ‚Vstopite.‘ In tako smo tukaj. Celo ponoči, ko spimo, izmenično bedijo nad nami.«

 Urejanje bivališč

Ko so ocenili škodo, so podružnici dali priporočila glede tega, koliko bivališč se potrebuje. Za tiste, ki so ostali brez domov, so začeli postavljati začasne domove. Poleg tega so popravili hiše, ki so bile le delno poškodovane. Marljive, učinkovite gradbene ekipe so pritegnile precej pozornosti, saj so jih sosedje opazovali pri delu.

Neka žena je zanje mislila, da so ti delavci dolgo obljubljena pomoč mestne uprave, zato se je šla pritožit, da ji ni nihče pomagal očistiti ruševin. Otroci iz soseske so ji pojasnili: »Ne gospa, oni niso z mestne uprave. Oni so od Kraljestva!« Moises Antonio Diaz, ki tudi ni Priča, je pripomnil: »Lepo je videti, kako Jehovove priče pomagajo ljudem v potrebi. To je zelo povezana organizacija, in Bogu hvala, da so pripravljeni pomagati nam revnim. Sodelujem z njimi in nameravam še nadalje.«

Neka krščanska sestra, ki so ji postavili začasno hišo, je v solzah rekla: »Z možem ne moreva z besedami izraziti, kako hvaležna sva – najprej Jehovu in potem tem bratom, ki so nama tako hitro priskočili na pomoč, čeprav naju niso niti poznali!«

Priče so do sredine aprila postavili žrtvam potresa 567 začasnih domov, skoraj 100 družinam pa so priskrbeli gradbeni material za popravilo poškodovanih domov. Ko so prizadete družine imele vrata, ki so jih lahko zaklenili, in streho nad glavo, so Priče pozornost posvetili 92 kraljestvenim dvoranam, ki jih je bilo treba popraviti oziroma nanovo zgraditi.

Obnova življenja

Prizadeti so bili hvaležni za obnovo zgradb in domov. Mnogi pa so bili še zlasti hvaležni za to, da se je skrbelo za njihovo duhovno in čustveno blaginjo.

»Ker so se potresni sunki kar naprej ponavljali, so mi zaradi vsega tega občasno popustili živci, toda bratje in sestre so bili nenehen vir topline in spodbude,« pravi že omenjena Miriam. »Kje bi bili, če ne bi imeli bratov in sester?«

Jehovova ljubeča skrb po občinski ureditvi je žrtve potresa spodbudila na presenetljive načine. V Comasagui je prvi potres poškodoval ali uničil skoraj vse domove Prič. Vendar se je tam v aprilu in maju prijavilo za polnočasno strežbo 12 od 17 Prič, dva pa sta od takrat redna polnočasna strežnika.

Občine v departmaju Cuscatlán, enem od področij, ki jih je drugi potres najbolj prizadel, so imele marca dan posebnega zbora. Navzočih je bilo dotlej največ ljudi, 1535, in 22 se jih je krstilo. Na presenečenje organizatorjev zbora so navzoči v zborski dvorani prispevali precej denarja, čeprav jih je toliko med njimi ravno izgubilo svoj dom.

Pričevalec iz San Vicenta se takole pridružuje občutkom hvaležnosti mnogih: »V publikacijah sem bral, kako se organizacija odziva ob nesreči, sedaj pa sem to sam doživel in občutil pomoč bratovščine. Videli smo krščansko ljubezen na delu. Kakšna prednost je pripadati temu povezanemu ljudstvu!«

[Slika na strani 23]

Zemeljski plaz, ki ga je sprožil potres, je pod sabo pokopal več kot 300 hiš v Las Colinasu

[Vir slike]

Spodaj na straneh 23–25: Courtesy El Diario de Hoy

[Slika na strani 24]

Vaščani so svoje reševalno delo opravljali s krampi, lopatami in vedri

[Vir slike]

Courtesy of La Prensa Gráfica (photograph by Milton Flores/Alberto Morales/Félix Amaya)

[Slika na strani 25]

Porušena kraljestvena dvorana v Tepecoyu

[Slika na strani 26]

V Tepecoyu so bratje takoj postavili prostor za shode

[Slika na strani 26]

Priče so hitro znova zgradili kraljestvene dvorane in postavili več kot 500 začasnih domov

[Slika na strani 26]

Hvaležna mati samohranilka in njena hči opazujeta, kako jima obnavljajo poškodovani dom