Svetovni problem

»Samomor je resen problem za splošno zdravje.« David Satcher, eden vodilnih v ameriškem zdravstvu leta 1999

PRVIČ v zgodovini je eden vodilnih v ameriškem zdravstvu označil samomor za javni problem. V tej državi si zdaj vzame življenje več ljudi, kakor pa jih umorijo drugi. Ni presenetljivo, da je ameriški senat razglasil, da je treba dati preprečevanju samomora v njihovi državi prednost.

Vendar pa je število samomorov v Združenih državah (leta 1997 jih je bilo 11,4 na 100.000 prebivalcev) manjše od stopnje po svetu, ki jo je za leto 2000 objavila Svetovna zdravstvena organizacija, namreč 16 na 100.000 prebivalcev. Število samomorov se je po svetu v zadnjih 45 letih povečalo za 60 odstotkov. Sedaj si po svetu v enem samem letu vzame življenje kakih milijon ljudi. To pomeni, da vsakih 40 sekund naredi samomor približno en človek!

Statistični podatki pa ne morejo dati celotne slike. V mnogih primerih družinski člani umrlega zanikajo, da je šlo za samomor. Poleg tega so ocenili, da pride na vsak storjen samomor od 10 do 25 poskusov samomora. Glede na neko raziskavo je 27 odstotkov srednješolcev v Združenih državah priznalo, da so v preteklem letu resno razmišljali o samomoru, 8 odstotkov iz te anketirane skupine pa jih je dejalo, da so samomor poskusili narediti. Druge raziskave so pokazale, da je od 5 do 15 odstotkov odraslih v nekem obdobju v svojem življenju razmišljalo o samomoru.

Kulturne razlike

Ljudje na samomor gledajo zelo različno. Nekateri ga imajo za zločin, drugi za izhod, ki si ga izberejo strahopetci, spet tretji pa nanj gledajo kot na častno opravičilo za napako. Nekaterim pomeni celo plemenito sredstvo za pospeševanje kakšne ideologije. Zakaj so mnenja tako različna? Pri tem ima pomembno vlogo kultura. Pravzaprav The Harvard Mental Health Letter nakaže, da kultura morda celo »vpliva na stopnjo verjetnosti samomora«.

Razmislite o srednjeevropski državi Madžarski. Dr. Zoltán Rihmer tamkajšnjo visoko stopnjo samomorov imenuje madžarska »žalostna ‚tradicija‘«. Béla Buda, vodja madžarskega državnega inštituta za zdravje, je dejal, da Madžari vse prehitro naredijo samomor praktično zaradi česar koli. »Ima raka in ve, kako to končati,« so, kot pravi Buda, običajne besede.

V Indiji je bil nekdaj razširjen verski običaj, znan kot sati. Čeprav je ta običaj, pri katerem se vdova vrže na pogrebno grmado svojega moža, že dolgo prepovedan, še vseeno ni povsem zamrl. Ko je neka žena baje tako naredila samomor, so mnogi tamkajšnji prebivalci to tragedijo poveličevali. India Today poroča, da se je v tistem delu Indije »v 25 letih skoraj 25 žena zažgalo skupaj z možem na pogrebni grmadi«.

Presenetljivo je, da na Japonskem zaradi samomorov umre trikrat toliko ljudi, kolikor jih umre zaradi prometnih nesreč! »Japonska tradicionalna kultura, ki samomora ni nikoli obsojala, je znana po zelo obrednem in uveljavljenem samomoru s prerezanjem trebuha (sepuku oziroma harakiri),« piše v Japan​—An Illustrated Encyclopedia.

Inazo Nitobe, ki je kasneje postal podsekretar Društva narodov, je v svoji knjigi  Bushido​—The Soul of Japan pojasnil to kulturno očaranost nad smrtjo. Napisal je: »Srednjeveška iznajdba [sepuku] je bilo dejanje, s katerim so se lahko vojaki spokorili za svoje zločine, se opravičili za napake, ubežali sramoti, se odkupili prijateljem ali dokazali svojo iskrenost.« Čeprav je ta obredna oblika samomora na splošno stvar preteklosti, se nekateri še vedno odločijo zanj, ko želijo s tem vplivati na kakšno družbeno zadevo.

Po drugi strani pa so v tako imenovanem krščanstvu na samomor dolgo gledali kot na zločin. Nekje do šestega in sedmega stoletja je rimskokatoliška cerkev začela izobčevati tiste, ki so naredili samomor, in jih ni hotela cerkveno pokopati. V nekaterih krajih so zaradi verske vneme nastali nenavadni običaji, med drugim so truplo samomorilca obesili in mu skozi srce celo zabodli kol.

Paradoksno pa je, da so si lahko tisti, ki so poskusili narediti samomor, s tem nakopali smrtno obsodbo. V 19. stoletju so obesili nekega Angleža, ker se je s prerezanjem grla poskusil ubiti. Tako so oblasti naredile to, kar njemu ni uspelo. Čeprav se je kazen za poskus samomora z leti spremenila, je britanski parlament šele leta 1961 razglasil, da samomor in poskus samomora nista več zločin. Na Irskem pa so ga kot zločin obravnavali vse do leta 1993.

Danes nekateri pisci samomor zagovarjajo kot izbirno možnost. V neki knjigi iz leta 1991, ki govori o pomoči pri samomoru bolnikom s smrtno boleznijo, so bili navedeni predlogi, kako komu končati življenje. Kasneje je vse več ljudi, ki niso bili na smrt bolni, uporabilo katero od predlaganih metod.

Ali je samomor res prava rešitev problemov? Ali pa obstajajo tehtni razlogi, da se živi naprej? Preden se lotimo teh vprašanj, pa preglejmo, kaj človeka pripelje do samomora.

[Poudarjeno besedilo na strani 4]

Po svetu si v enem samem letu vzame življenje kakih milijon ljudi. To pomeni, da skoraj vsakih 40 sekund kdo naredi samomor!