Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zakaj ljudje obupajo nad življenjem

Zakaj ljudje obupajo nad življenjem

Zakaj ljudje obupajo nad življenjem

»Vsaka pot k samomoru je svojstvena: zelo zasebna, nedoumljiva in strašna.« Kay Redfield Jamison, psihiatrinja

»ŽIVETI je mučno.« To je napisal Rjunosuke Akutagava, priljubljen pisec na začetku 20. stoletja na Japonskem, malo preden je naredil samomor. Toda pred temi besedami je zapisal: »Seveda nočem umreti, ampak . . .«

Kakor Akutagava tudi mnogi od teh, ki si vzamejo življenje, pravzaprav nočejo umreti, temveč hočejo le »končati to, kar se pač dogaja«, je dejal neki profesor psihologije. To je zelo pogosto razvidno iz sporočil, ki jih pustijo za sabo. Stavki, kot je ‚Tega nisem mogel več prenašati‘ oziroma ‚Zakaj bi še živel?‘, kažejo na močno željo, da bi ubežali iz krute resničnosti življenja. A narediti samomor je »podobno, kakor če bi prehlad zdravili z jedrsko bombo«, kot je to opisal neki strokovnjak.

Ljudje sicer naredijo samomor iz različnih razlogov, vendar pa določeni dogodki v življenju pogosto privedejo do tega.

Dogodki, ki privedejo do samomora

Nič neobičajnega ni, da mladi, ki obupajo in naredijo samomor, to storijo zaradi reči, ki se morda drugim zdijo nepomembne. Ko so prizadeti in glede tega ne morejo ničesar storiti, se morda želijo s svojo smrtjo maščevati tistim, kateri so jih prizadeli. Hiroši Inamura, specialist za ravnanje z ljudmi, ki se na Japonskem nagibajo k samomoru, je zapisal: »Otrok hoče s svojo smrtjo kaznovati tistega, ki ga je trpinčil.«

Nedavna raziskava v Britaniji je pokazala, da je pri otrocih, kadar so izpostavljeni hudemu strahovanju, skoraj sedemkrat večja verjetnost, da bodo poskusili narediti samomor. Ti otroci resnično občutijo čustveno bolečino. Neki 13-letni fant, ki se je obesil, je v poslovilnem pismu napisal imena petih posameznikov, ki so ga trpinčili in od njega tudi izsiljevali denar. »Prosim, rešite druge otroke,« je napisal.

Drugi si morda poskusijo vzeti življenje, ko imajo težave v šoli, ko pridejo navzkriž z zakonom, ko se konča njihova ljubezenska zveza, ko dobijo slabo šolsko spričevalo, ko doživljajo stres zaradi izpitov ali pa ko jih preveč obtežijo skrbi zaradi prihodnosti. Mladostniki z visokimi ocenami, ki se morda nagibajo k perfekcionizmu, utegnejo poskusiti narediti samomor zaradi poslabšanja učnega uspeha ali kakšnega drugega neuspeha, najsibo ta resničen ali pa namišljen.

Odrasle do samomora pogosto privedejo finančne težave oziroma težave, povezane z delovnim mestom. Na Japonskem je po letih ekonomskega nazadovanja število samomorov pred kratkim preseglo 30.000 na leto. Po poročilu Mainichi Daily News je skoraj tri četrtine moških v srednjih letih, naredilo samomor »zaradi težav, povezanih z dolgovi, poslovnimi neuspehi, revščino in brezposelnostjo«. Do samomora lahko privedejo tudi družinski problemi. V nekem finskem časopisu je pisalo, da so »pred kratkim razvezani moški srednjih let« ena od skupin, pri katerih je verjetnost samomora zelo velika. Neka raziskava na Madžarskem je odkrila, da je večina deklet, ki premišljujejo o samomoru, odraščala v razbitih družinah.

Med glavnimi dejavniki, ki privedejo do samomora, so tudi upokojitev in bolezen, še zlasti med starejšimi. Pogosto bolnik izbere samomor kot izhod, ko se mu zdi, da trpljenja ne more več prenašati, ne pa vedno zato, ker bi bila bolezen smrtna.

Vendar pa vsi zaradi takšnih dogodkov ne naredijo samomora. Ravno nasprotno, večina si ob takšnih stresnih razmerah ne vzame življenja. Zakaj torej nekateri vidijo rešitev v samomoru, večina pa ne?

Prikriti dejavniki

»To, da se kdo odloči umreti, je močno pogojeno s tem, kako ta človek gleda na dogodke,« pravi Kay Redfield Jamison, profesorica psihiatrije z medicinske fakultete univerze Johns Hopkins. Nato pa doda: »Večina umsko zdravih ljudi nobenega dogodka nima za tako pogubnega, da bi zaradi njega naredila samomor.« Eve K. Mościcki z ameriškega državnega inštituta za mentalno zdravje pravi, da k samomorilnemu vedenju privede več dejavnikov skupaj, in nekateri od teh so prikriti. Med temi prikritimi dejavniki so duševne motnje in zasvojenost, genetski ustroj in možganska kemija. Poglejmo si nekatere od njih.

Na prvem mestu so duševne motnje in zasvojenost, na primer depresija, bipolarne motnje razpoloženja, shizofrenija in zloraba alkohola ali drog. Raziskave v Evropi in Združenih državah kažejo, da je s temi motnjami povezanih več kot 90 odstotkov storjenih samomorov. Pravzaprav so švedski raziskovalci odkrili, da je bilo število samomorov med moškimi, ki jim niso diagnosticirali nobene od naštetih motenj, 8,3 na 100.000 prebivalcev, med depresivnimi pa je poskočilo na 650 na 100.000 prebivalcev! In strokovnjaki pravijo, da so dejavniki, ki vodijo k samomoru, podobni tudi v vzhodnih državah. Vseeno pa se je samomoru mogoče ogniti, tudi če je depresija prisotna hkrati z dogodki, ki pogosto privedejo do samomora.

Profesorica Jamison, ki je tudi sama nekoč poskusila narediti samomor, pravi: »Videti je, da ljudje lahko prenašajo depresijo tako dolgo, dokler verjamejo, da se bodo razmere izboljšale.« Vendar pa je ugotovila naslednje: ko vse večji obup postane neznosen, se je mentalni sistem postopoma vse manj sposoben upirati samomorilnim impulzom. To primerja z avtomobilskimi zavorami, ki se zaradi stalnega pritiska vse bolj tanjšajo.

Takšno dogajanje je nujno prepoznati, saj se depresijo da zdraviti. Občutke brezupa se da spremeniti. Ko se enkrat začne reševati prikrite dejavnike, se utegnejo ljudje drugače odzivati na srčne bolečine in stres, ki pogosto privedejo do samomora.

Nekateri menijo, da je lahko prikriti dejavnik pri mnogih samomorih genetski ustroj. Geni imajo res vlogo pri določanju človekovega temperamenta in raziskave kažejo, da je v nekaterih družinah več samomorov kakor v drugih. Vendar pa »genetska nagnjenost k samomoru še zdaleč ne nakazuje, da je samomor neogiben«, pravi Jamisonova.

Prikriti dejavnik pa je lahko tudi možganska kemija. V možganih na milijarde nevronov komunicira elektrokemično. Na razvejanih koncih živčnih vlaken so majhne špranje, imenovane sinapse, po katerih nevrotransmiterji kemično prenašajo informacije. Količina enega od nevrotransmiterjev, serotonina, morda vpliva na posameznikovo biološko občutljivost za samomor. V knjigi Inside the Brain je pojasnjeno: »Majhna količina serotonina [. . .] lahko posuši vodnjake življenjske sreče, oslabi človekovo zanimanje za svoj obstoj ter poveča tveganje za depresijo in samomor.«

Toda dejstvo je, da nikomur ni usojeno, da naredi samomor. Milijone ljudi se spoprijema s srčnimi bolečinami in stresom. Pri tem, zakaj si nekateri vzamejo življenje, gre za to, kako se na pritiske odzivata njihov um in srce. Reševati ni treba le neposrednih vzrokov, ki privedejo do samomora, temveč tudi prikrite dejavnike.

Kako si torej lahko posameznik pridobi pozitivnejši pogled in tako spet dobi nekaj veselja do življenja?

[Okvir na strani 6]

Spol in samomor

Glede na neko raziskavo v Združenih državah je pri ženskah verjetnost, da bodo poskusile narediti samomor, dva- do trikrat večja kakor pri moških, pri moških pa je štirikrat večja verjetnost, da jim bo to uspelo. Pri ženskah je najmanj dvakrat tolikšna verjetnost kakor pri moških, da bodo trpele zaradi depresije, kar morda pojasnjuje, zakaj je med ženskami več poskusov samomora. Mogoče je pri ženskah depresija manj silovita in zato morda posežejo po manj agresivnih sredstvih. Moški pa se po drugi strani morda nagibajo k bolj agresivnim in odločilnim metodam, da bi zagotovo uspeli.

Toda na Kitajskem uspe narediti samomor več ženskam kakor moškim. Pravzaprav je neka raziskava pokazala, da se kakih 56 odstotkov vseh samomorov žensk po svetu zgodi na Kitajskem, še zlasti na podeželju. Pravijo, da je lahek dostop do smrtonosnih pesticidov eden od razlogov, zakaj se tam impulzivni poskusi samomorov končajo s smrtjo.

[Okvir/slika na strani 7]

Samomor in osamljenost

Osamljenost je eden od dejavnikov, ki ljudi vodi v depresijo in samomor. Jouko Lönnqvist, ki je vodil raziskavo o samomorih na Finskem, je rekel: »Mnogi [od teh, ki so naredili samomor] so bili osamljeni. Imeli so veliko prostega časa, a malo družabnih stikov.« Kenširo Ohara, psihiater na medicinski fakulteti univerze v Hamamacuju na Japonskem, je pojasnil, da je bila v tej državi »osamljenost« prikriti dejavnik pri nedavnem valu samomorov med moškimi srednjih let.

[Slika na strani 5]

Med običajnimi dogodki, ki pri odraslih privedejo do samomora, so finančne težave oziroma težave, povezane z delovnim mestom