Kartagina – mesto, ki je skoraj premagalo Rim

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

NA SEVERNI obali Afrike, na obrobju Tunisa, glavnega mesta Tunizije, ležijo razvaline starodavnega mesta Kartagina. Turistu se lahko kaj hitro zgodi, da jih povsem spregleda, saj tam ni kaj dosti takšnega, kar bi pritegnilo oko. Vendar pa so tam ostanki enega največjih staroveških mest, ki mu je za las manjkalo, da bi premagalo mogočni Rim. Rimski zgodovinar Livij poroča, da so bili »kralji in ljudstva zaradi tega boja med dvema najbogatejšima mestoma na svetu nenehno v negotovosti«, saj je pri tem šlo prav za svetovno prevlado.

Nastanek mesta

V drugem tisočletju pr. n. š. so Feničani prebivali na ozkem pasu zemlje ob sredozemski obali, ki se je raztezal severno in južno od današnjega Libanona. Ker so bili dobri pomorščaki, so svojo pozornost usmerili na zahod in tam iskali zlato, srebro, železo, kositer in svinec. To so menjavali za les (na primer za les znamenite libanonske cedre), za škrlatno rdeče blago, za dišave, vino, začimbe in druge izdelke. *

Ko so Feničani potovali na zahod, so vzdolž obale Afrike, Sicilije, Sardinije in južne Španije (morda je to biblijski Tarsis) ustanavljali kolonije. (1. kraljev 10:22; Ezekiel 27:2, 12) Po izročilih je bila Kartagina ustanovljena leta 814 pr. n. š., kakih 60 let pred svojim tekmecem Rimom. Serge Lancel, izvedenec za severnoafriški stari vek, pravi: »Ustanovitev Kartagine približno ob koncu devetega stoletja pr. n. š. je bil mnoga stoletja odločujoč dejavnik v politični in kulturni usodi zahodnega Sredozemlja«.

 Začetki imperija

Kartagina je začela svoj imperij ustvarjati na polotoku, ki je imel obliko »velikanskega sidra, vrženega v morje«, kot to opiše zgodovinar François Decret. Na temelju, ki so ga položili njeni feničanski predniki, je svojo trgovsko mrežo (pri kateri je šlo prvenstveno za uvažanje kovin) razvila v velikanski koncern, svoj monopol pa uveljavljala z mogočnim ladjevjem in plačanci.

Kartažani niso nikoli počivali na lovorikah, temveč so stalno iskali nove trge. Menijo, da se je pomorščak Himilco okrog leta 480 pr. n. š. izkrcal v Cornwallu v Britaniji, ki je bil bogat s kositrom. Kakih 30 let kasneje pa se je Hanon, ki je bil iz ene od vplivnejših družin v Kartagini, menda odpravil ustanavljat nove kolonije s 60 ladjami, na katerih je bilo 30.000 moških in žensk. Skozi Gibraltarsko ožino in nato navzdol ob afriški obali naj bi priplul vse do Gvinejskega zaliva in celo do obale Kameruna.

Po splošnem mišljenju je Kartagina zaradi takšne podjetnosti in poslovne bistroumnosti postala najbogatejše mesto staroveškega sveta. »Mesto je na začetku tretjega stoletja [pr. n. š.] zaradi svojega tehničnega znanja, ladjevja in trgovskega sistema [. . .] že imelo vodilni položaj,« piše v knjigi Carthage. O Kartažanih je grški zgodovinar Apijan dejal: »V moči so bili enaki Grkom, po bogastvu pa Perzijcem.«

V senci Baala

Čeprav so bili Feničani razkropljeni po vsem zahodnem Sredozemlju, so imeli enotno verovanje. Kartažani so po svojih feničanskih prednikih nasledili kanaansko religijo. Kartagina je več stoletij vsako leto pošiljala svoje poslance v Tir, da so tam darovali v templju boga Melkarta. V Kartagini sta bila glavna bogova božanski par Baal-hamon, kar pomeni »Gospodar kotla«, in Tanit, ki je identična Astarti.

Najbolj razvpita značilnost kartažanske religije je bilo žrtvovanje otrok. Diodor Sicilski poroča, da so Kartažani leta 310 pr. n. š., ko je bilo mesto napadeno, žrtvovali preko 200 otrok plemiškega rodu, da bi pomirili Baal-hamona. V The Encyclopedia of Religion piše: »Žrtvovanje nedolžnega otroka kot nadomestne žrtve je bilo najvišje spravno dejanje. Verjetno so si s tem hoteli zagotoviti blaginjo družine in skupnosti.«

Arheologi so leta 1921 odkrili kraj, ki so ga kasneje poimenovali Tofet, po biblijskem izrazu iz Druge knjige kraljev 23:10 in Jeremija 7:31. Pri izkopavanjih so odkrili več plasti žar, v katerih so bili zogleneli ostanki živali, ki so jih žrtvovali kot nadomestne žrtve, in majhnih otrok, ki so jih pokopali pod nagrobne plošče z zaobljubnimi napisi. Po ocenah so v Tofetu ostanki več kot 20.000 otrok, ki so jih darovali v enem samem 200-letnem obdobju. Nekateri revizionisti danes trdijo, da je bil Tofet  samo pokopališče otrok, ki so se rodili mrtvi oziroma so umrli prezgodaj, da bi jih pokopali v nekropoli. Toda kot je zapisal že citirani Lancel, »se resničnosti kartažanskega žrtvovanja ljudi ne more kategorično zanikati«.

Boj za prevlado

Z zatonom Tira v šestem stoletju pr. n. š. je Kartagina prevzela položaj vodje zahodnih Feničanov. Toda na vodilni položaj se ni povzpela brez nasprotovanja. Že od samega začetka so se punski in grški trgovci bojevali za nadzor nad morjem in tako je okrog leta 550 pr. n. š. izbruhnila vojna. Kartažani so leta 535 pr. n. š. s pomočjo etruščanskih zaveznikov pregnali Grke s Korzike in prevzeli nadzor nad Sardinijo. * Zato je bil boj med Kartagino in Grčijo za prevlado nad Sicilijo, ki je bila strateško ključnega pomena, še toliko bolj zagrizen.

Sočasno je postajal vse močnejši tudi Rim. Kartagini so pogodbe z Rimom zagotavljale posebne trgovske pravice in Sicilijo odrezale od Rimljanov. Toda ko si je Rim podvrgel italijanski polotok, je na vse večji vpliv Kartagine na pragu Italije gledal kot na nevarnost. Grški zgodovinar Polibij iz drugega stoletja pr. n. š. je dejal: »Rimljani so videli, [. . .] da si Kartažani niso podvrgli le Afrike *, temveč tudi velike predele Španije, ter da so gospodarji vseh otokov v Sardinskem in Tirenskem morju. Če bi Kartažani dobili nadzor nad Sicilijo, bi se izkazali za najbolj nadležne in nevarne sosede, saj bi Italijo obdajali z vseh strani in ogrožali vsak del dežele.« Nekatere stranke v rimskem senatu so zaradi trgovskih razlogov hotele, da se Sicilijo napade.

Punske vojne

Leta 264 pr. n. š. so Rimljani krizo na Siciliji izkoristili kot izgovor za posredovanje. Rim je prekršil sporazum in poslal tja svoje čete, kar je zanetilo tako imenovano prvo punsko vojno. Ta boj, za katerega so značilne ene največjih pomorskih bitk starega veka, se je vlekel več kot 20 let. Na koncu so bili Kartažani leta 241 pr. n. š. poraženi in se prisiljeni umakniti s Sicilije. Rim jim je  iztrgal iz rok tudi Korziko in Sardinijo.

Kartažanski general Hamilkar Barka je hotel nadomestiti te izgube, zato se je odločil, da bo moč Kartažanov obnovil z ustanovitvijo imperija v Španiji. Na jugovzhodni obali Španije je bila tako ustanovljena »Nova Kartagina«, Kartagena, in v nekaj letih so rudniška bogastva Španije znova napolnila kartažansko zakladnico. Zaradi tega širjenja je seveda prišlo do spora z Rimom in leta 218 pr. n. š. se je spet začela vojna.

Na čelu kartažanske vojske je bil eden Hamilkarjevih sinov, Hanibal, kar pomeni »V milosti pri Baalu«. Maja leta 218 pr. n. š. je odšel iz Kartagene in začel svoj epopejski pohod skozi Španijo in Galijo. S svojo vojsko, ki so jo sestavljali Afričani, Španci in tudi skoraj 40 slonov, je prečkal Alpe. Rimljane je ujel nepripravljene, zato so ti utrpeli nekaj hudih porazov. Hanibalova vojska je 2. avgusta 216 pr. n. š. v bitki pri Kanah – »eni od najhujših nesreč, kar jih je rimska vojska kdaj doživela« – uničila dvakrat tako veliko vojsko, kakršna je bila sama, saj je ubila skoraj 70.000 sovražnikovih vojakov, sama pa izgubila samo 6000 mož.

Rim je bil skoraj na dosegu roke! Toda Rimljani se niso vdali in so se naslednjih 13 let trudili Hanibalovo vojsko popolnoma izčrpati. Ko je Rim poslal vojsko v Afriko, je Kartagina ostala brez svojih zaveznikov ter bila poražena v Španiji in na Siciliji. Zato je bila prisiljena odpoklicati Hanibala. Naslednje leto, 202 pr. n. š., je rimski general Scipion Afričan premagal Hanibalovo vojsko pri Zami, jugozahodno od Kartagine. Punskemu mestu, ki je bilo prisiljeno predati svoje ladjevje, so odvzeli vojaško neodvisnost in mu naložili plačilo velikanske odškodnine, ki naj bi jo odplačalo v razdobju 50 let. Hanibal je kasneje zbežal in okrog leta 183 pr. n. š. naredil samomor.

»Delenda est Carthago!«

Kartagini je mir znova prinesel blaginjo, in to takšno, da je bila Rimu pripravljena že po 10 letih odplačati vso odškodnino. Neizprosni sovražniki Kartagine so imeli to njeno življenjsko moč, pa tudi njene politične reforme, za izredno nevarnost. Starejši rimski državnik Kato je skoraj dve leti, vse do svoje smrti, vsak svoj govor pred senatom končal s parolo: »Delenda est Carthago!«, kar pomeni »Kartagino je treba porušiti!«

Leta 150 pr. n. š. naj bi Kartažani domnevno kršili pogodbo in tako so Rimljani končno dobili izgovor, ki so ga iskali. Napovedali so jim vojno, imenovano tudi »vojna iztrebljenja«. Rimljani so tri leta oblegali 30 kilometrov mestnih utrdb, ki so bile ponekod visoke več kot 12  metrov. Nazadnje so leta 146 pr. n. š. le predrli skozi. Rimske čete, ki so napredovale skozi ozke ulice pod točo izstrelkov, so se spustile v neusmiljen neposreden spopad. Arheologi so v strašno potrdilo tega starodavnega poročila našli človeške kosti pod naokrog razmetanimi kamnitimi bloki.

Po šestih strašnih dneh se je kakih 50.000 izstradanih meščanov, ki so se zatekli v Birso, trdnjavo na vrhu hriba, predalo. Drugi, ki so se hoteli izogniti usmrtitvi oziroma suženjstvu, so se zaprli v tempelj boga Ešmuna in tempelj zažgali. Rimljani so zažgali, kar je ostalo od mesta. Kartagino so razdejali in obredno prekleli ter vsem ljudem prepovedali, da bi tam živeli.

Tako je Rim v 120 letih uničil imperialistične cilje Kartagine. Zgodovinar Arnold Toynbee je dejal: »V Hanibalovi vojni se je pravzaprav odločalo o tem, ali bo prihajajoča helenistična svetovna država kartažanski imperij ali rimski.« »Če bi Hanibal zmagal,« piše v Encyclopædia Universalis, »bi prav gotovo ustanovil svetovni imperij, podoben Aleksandrovemu.« Toda izkazalo se je, da so punske vojne zaznamovale začetek rimskega imperializma, kar je Rim na koncu pripeljalo do svetovne prevlade.

»Afriški Rim«

Kartagina je doživela navidez nepreklicen konec. Kljub temu pa se je samo stoletje kasneje Julij Cezar odločil, da bo na njenem mestu ustanovil kolonijo. Njemu v čast so jo poimenovali Colonia Julia Carthago. Rimski gradbeniki so z odstranitvijo morda 100.000 kubičnih metrov zemlje zravnali vrh Birse, da so naredili veliko ploščad in da bi zbrisali vse sledove preteklosti. Na ploščadi so zgradili templje in bogato okrašene javne zgradbe. Kartagina je sčasoma postala ‚eno najrazkošnejših mest rimskega sveta‘, drugo največje mesto na zahodu, takoj za Rimom. Da bi zadovoljili želje njenih 300.000 prebivalcev, so zgradili gledališče, amfiteater, velikanska termalna kopališča, 132 kilometrov dolg akvadukt in cirkus, ki je lahko sprejel 60.000 gledalcev.

Krščanstvo je Kartagino doseglo nekje sredi drugega stoletja n. š. in se hitro širilo. Tam se je leta 155 n. š. rodil Tertulijan, slavni cerkveni teolog in apologet. Zaradi njegovega pisanja je latinščina postala uradni jezik zahodne cerkve. Ciprijan, kartažanski škof iz tretjega stoletja, ki je sestavil sedemstopenjski hierarhični duhovniški sistem, je leta 258 n. š. v Kartagini umrl mučeniške smrti. Avguštin (354–430 n. š.), prav tako Severnoafričan, ki mu pravijo tudi največji mislec staroveškega krščanstva, je pripomogel k zlivanju cerkvene doktrine z grško filozofijo. Vpliv severnoafriške cerkve je bil tako močan, da je neki duhovnik izjavil: »O Afrika, ti si tista, ki s kar največjo gorečnostjo pospešuješ cilje naše vere. Kar ti odločiš, Rim potrdi in po tem se ravnajo gospodarji sveta.«

Toda Kartagini so bili dnevi šteti. Njena usoda je bila spet neločljivo povezana z usodo Rima. Ko je slabel rimski imperij, je slabela tudi Kartagina. Leta 439 n. š. so jo zavzeli in oropali Vandali. Približno stoletje kasneje so jo osvojili Bizantinci, kar jo je za kratek čas obvarovalo pred uničenjem. Nikakor pa se ni mogla upirati Arabcem, ki so preplavili severno Afriko. Leta 698 n. š. je bilo mesto premagano in po tem so z njegovimi kamni zgradili mesto Tunis. V nadaljnjih stoletjih so marmor in granit, ki sta nekdaj krasila to rimsko mesto, plenili in odpeljali; uporabili so ju pri gradnji katedral v Genovi in Pisi v Italiji ter morda celo canterburyjske v Angliji. Kartagina je iz enega najbogatejših in najmočnejših staroveških mest, iz imperija, ki je skoraj zavladal svetu, nazadnje postala neprepoznaven kup kamenja.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

RIM

SREDOZEMSKO MORJE

KARTAGINA (razvaline)

[Slika na strani 14]

Ostanki rimskih termalnih kopališč

[Slika na strani 15]

Prevoz libanonskih ceder s feničanskimi ladjami

[Vir slike]

Musée du Louvre, Paris

[Slika na strani 15]

Steklene obeske so nosili kot amulete za srečo

[Vir slike]

Musée du Louvre, Paris

[Slika na strani 16]

Kartažani so v grobove dajali pogrebne maske, da bi odgnali zle duhove

[Vir slike]

Musée du Louvre, Paris

[Slika na strani 16]

Morjenje otrok je bilo del kanaanskega čaščenja, ki so ga nasledili Kartažani. To je nagrobno znamenje za žrtvovanega otroka.

[Slika na strani 17]

Razvaline punskega mesta, ki so ga leta 146 pr. n. š. premagali Rimljani

[Slika na strani 17]

Hanibal velja za enega največjih vojaških strategov, kar jih je kdaj živelo

[Vir slike]

Alinari/Art Resource, NY