Priljubljeno dunajsko Veliko kolo

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRIJE

V OSPREDJU se razprostira slikovito mesto Dunaj, medtem ko se v daljavi dvigujejo griči dunajskih gozdov. Prizorišče je tako popolno, da v zraku skoraj lahko slišite živahno melodijo Straussovih valčkov. Mladenič je namenoma izbral to mesto, toda sedaj pomirja svoje razbijajoče srce, saj snubi svojo ljubljeno. Sta 60 metrov nad tlemi. Kako, prosim? On ni prvi in gotovo ne zadnji, ki za tako posebno priložnost obišče priljubljeni dunajski Riesenrad oziroma Veliko kolo.

Veliko kolo je v velikem dunajskem parku, ki se imenuje Prater, in je že več kot 100 let cenjen razpoznavni znak mesta. ‚Dunaj poznate samo, če ste ga videli z Velikega kolesa,‘ razglaša vabilo, ki je pri vhodu te zanimivosti. Toda čeprav obstaja dlje od katerega koli drugega velikanskega vrtiljaka, mu ni šlo vedno lahko. Kako je ta jekleni orjak nastal? Kako je preživel viharne čase?

Prvi vrtiljak

Da bi izvedeli, kakšna je zgodovina Velikega kolesa, se moramo vrniti v 19. stoletje, v industrijsko revolucijo. Takrat je jeklo postalo vodilni industrijski gradbeni material. Jeklene konstrukcije drznih oblik so se pojavljale v različnih glavnih mestih sveta – jekleno-steklena  Kristalna palača v Londonu, Hiša palm na Dunaju in Eifflov stolp v Parizu. Najbolj znamenito mesto takšne arhitekture pa je bil Chicago in tam je ameriški inženir George Ferris leta 1893 na svetovni razstavi zgradil prvo veliko kolo.

Ferrisovo senzacionalno kolo je imelo 76 metrov premera in na njem je bilo 36 kabin. Vsaka je lahko v zrak na sijajen 20-minutni razgled Chicaga in njegove okolice popeljala 40 potnikov. Za veliko obiskovalcev razstave je bilo daleč najbolj nepozabna atrakcija. Toda to kolo sčasoma ni bilo več noviteta in potem, ko je bilo dvakrat premeščeno, so ga leta 1906 razstavili in namenili za staro železo. Vendar je zamisel o velikem kolesu že začela navdihovati domišljijo drugih ljudi.

Veliko kolo pride na Dunaj

Očitno je navdušenje za čikaško veliko kolo v mislih inženirja in upokojenega britanskega pomorskega oficirja Walterja Basseta naraščalo. Leta 1894 je začel načrtovati veliko kolo, ki je kasneje stalo v londonskem Earl’s Courtu, potem pa je zgradil še druge vrtiljake v Blackpoolu (Anglija) in Parizu. Medtem je dunajski zabaviščni podjetnik Gabor Steiner iskal nove zanimivosti za Dunaj. Nekega dne je predstavnik Walterja Basseta predlagal Steinerju, da bi postala partnerja in na Dunaju postavila veliko kolo. Moža sta se hitro dogovorila in našla primerno mesto za novo razburljivo iznajdbo iz Anglije. Kako pa je bilo s pridobitvijo gradbenega dovoljenja?

Ko je Steiner predložil svoje gradbene načrte mestu, je uradnik pogledal načrte, potem Steinerja in nato zopet načrte. Zmajal je z glavo in vprašal: »Gospod direktor ali res mislite, da boste našli koga, ki vam bo dovolil zgraditi to pošast in sprejel odgovornost zanjo?« Steiner se je zagovarjal: »Toda, vrtiljaki, kot je ta, obstajajo v Londonu in Blackpoolu ter delujejo brez kakršnih koli težav!« Uradnik se ni dal prepričati. »Angleži lahko delajo, kar želijo,« je odgovoril, »toda jaz ne bom tvegal svoje kože.« Steiner je pogumno vztrajal in navsezadnje dobil dovoljenje za gradnjo.

Že sama postavitev velikanske jeklene konstrukcije je bila senzacionalna. Radovedni opazovalci so se vsak dan zbirali na gradbišču in izmenjevali mnenja o napredku. Po samo osmih mesecih je bila konstrukcija dokončana. Zadnje udarce s kladivom je 21. junija 1897 naredila gospa Horace Rumbold, žena angleškega ambasadorja v dunajski vladi. Veliko kolo se je nekaj dni kasneje začelo vrteti. Kasneje se je Steiner spominjal: »Vsi so bili navdušeni in so drveli k blagajnam za prodajo vstopnic.«

Vzponi in padci Velikega kolesa

Nadvojvoda Franc Ferdinand, avstro-ogrski prestolonaslednik, je  z vrha vrtiljaka užival v ogledu glavnega mesta cesarstva. Atentat nanj, junija 1914, ki je bil uvod v prvo svetovno vojno, je vplival tudi na Veliko kolo. Ne samo, da je bilo oropano svojega slavnega gosta, ampak so ga celo, ko je postalo vojaška opazovalnica, zaprli za javnost. Maja 1915 je zopet začelo delovati. Toda takrat je državi začelo primanjkovati železa in Veliko kolo, ki je tam stalo ter zbujalo pozornost, je samo čakalo, da ga razstavijo! Vrtiljak so leta 1919 prodali nekemu praškemu trgovcu, ki naj bi ga v treh mesecih razstavil. Toda razstavljanje zapletene konstrukcije bi bilo dražje, kot pa je bilo vredno železo samo. Tako se je sedaj že slavna znamenitost za las rešila ‚smrtne obsodbe‘ in je še naprej zabavala hvaležno občinstvo.

Z vojno in propadom avstro-ogrske monarhije se je na Dunaju veliko spremenilo. Gospodarstvo je v 1930-ih letih zašlo v krizo in politične razmere so postale nestabilne. Steiner, nekoč slaven mož, je moral zbežati, da je lahko zaradi svojega židovskega porekla ohranil življenje. Kljub temu je Veliko kolo leta 1939 in 1940 zabavalo rekordno število obiskovalcev. Medtem je izbruhnila druga svetovna vojna in zdi se, da so ljudje zaradi tega začeli mrzlično iskati zabavo. Toda septembra 1944 se je po mestu razširila vznemirljiva novica – Veliko kolo gori! Kratek stik na sosednjem toboganu je sprožil požar, ki se je razširil na Veliko kolo in uničil šest njegovih kabin. Toda najhujše še ni prišlo.

V zadnjih dnevih druge svetovne vojne, aprila 1945, je Veliko kolo zopet zajel ogenj. Tokrat je bilo uničenih vseh 30 kabin skupaj s kontrolno opremo. Edino, kar je ostalo, je bilo ožgano železno ogrodje kolesa. Toda tudi to ni zaznamovalo konca kolesa. Medtem ko so po vojni od hiš ostale samo ruševine, je Veliko kolo, čeprav samo njegovo jekleno ogrodje, kljubovalno stalo. Še enkrat se je izkazalo, da bi bilo razstavljanje kolesa predrago. Ali je bilo na izbiro še kaj drugega?

Da! Zopet so ga obnovili, vendar so zaradi varnosti ponovno namestili samo vsako drugo kabino. Od maja 1947 pa vse do danes se vrti ter počasi dviguje in spušča navdušene potnike. Po filmih, kot je Tretji človek, z nepozabno melodijo, zaigrano na citre, je postalo Veliko kolo znano tudi daleč zunaj Dunaja.

Dunajsko Veliko kolo je preživelo, medtem ko so prva postavljena kolesa v Chicagu, Londonu, Blackpoolu in Parizu šla med staro železo. Kolo ostaja pričevalec močne volje povojne generacije, da ga obnovi, in postalo je simbol Dunaja. Če boste kdaj obiskali Dunaj, se boste nedvomno želeli popeljati z Velikim kolesom. Ko boste tam, boste morda tudi videli kakšnega dedka pripovedovati svojim vnukom, kako je visoko na Velikem kolesu skušal umiriti svoje razbijajoče srce, ko je babica privolila v poroko.

[Okvir/slika na strani 19]

RIESENRAD (VELIKO KOLO)

Zgrajen: 1897. leta

Višina: 64,75 metra

Premer kolesa: 60,96 metra

Teža kolesa: 245 ton

Teža celotne železne konstrukcije: 430 ton

Hitrost: 2,7 kilometra na uro

[Vir slike]

Vir: The Vienna Giant Ferris Wheel, by Helmut Jahn and Peter Petritsch, 1989, page 39

[Slika na strani 21]

Panoramski pogled z Velikega kolesa na severovzhodni del Dunaja