Mjanmar – »Zlata dežela«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ MJANMARA

UGNEZDENA med gorskimi verigami, ki oblikujejo naravno mejo z njenimi azijskimi sosedi, leži »Zlata dežela«. Na jugozahodu jo oblivata Bengalski zaliv in Andamansko morje po več kot 2000 kilometrov dolgi obali. Na zahodu ležita Bangladeš in Indija, na severu Kitajska in na vzhodu Laos in Tajska. Je nekoliko večja od Madagaskarja in manjša od severnoameriške zvezne države Teksas. Kako se ta dežela imenuje? Mjanmar, nekdaj Burma.

 Mjanmar, ki so ji njeni zgodnji naseljenci dali ime Zlata dežela, ima mnogo naravnih bogastev: nafto in plin, baker, kositer, srebro, volfram in druge rudnine, kakor tudi dragocene kamne, kot so safir, smaragd, rubin in žad. Tudi tropski deževni gozdovi so polni bogastev redkega drevja, kot so tikovec, dalbergija in padukovec. V gozdovih živijo tudi mnoge divje živali, kot so opice, tigri, medvedi, vodni bivoli in sloni, če jih naštejemo le nekaj. Toda pravo bogastvo Zlate dežele so njeni ljudje.

Prebivalci Mjanmara

Prebivalci Mjanmara so običajno blagi, mirni, olikani in gostoljubni. Z obiskovalci ravnajo spoštljivo in dostojanstveno. Otroci starejše moške navadno kličejo stric, starejše ženske pa tetka.

Obiskovalci Mjanmara pogosto občudujejo lepo polt starejših ljudi. Ženske pravijo, da je eden od razlogov za to mladostno kožo priljubljeno svetlozlato obrazno lepotilo, thanaka, katero pridobivajo iz drevesa thanaka. Ženske na težkem in sploščenem kamnu zdrobijo košček veje, dodajo malo vode in tako naredijo fino kašasto zmes, katero si potem nanesejo na obraz v umetniških vzorcih. Poleg tega, da thanaka kožo napne in hladi, jo tudi ščiti pred močnim tropskim soncem.

 Navadno si moški in ženske v Mjanmaru oblečejo preprosto izdelan lundži. Naredijo ga tako, da oba konca kosa blaga, dolgega približno dva metra, sešijejo. Ženska si lundži po tem, ko stopi vanj, ovije nad pasom kot krilo in prost konec zaviha ob pas. Moški pa vzame oba konca in ju spredaj na pasu rahlo zaveže. Spodoben in prosto padajoč lundži je povsem primeren za tropsko podnebje.

Na tržnicah lahko vidite, da so prebivalci Mjanmara zelo nadarjeni, vešči so v tkanju svile, ročnem izdelovanju nakita in rezbarjenju lesa. Tik, paduk in drug les preoblikujejo v privlačne figure ljudi, tigrov, konjev, divjih vodnih bivolov in slonov. Celo vsakodnevne stvari, kot so vrhnji del mize, pregradne stene in stole, okrasijo z zapletenimi rezbarijami. Toda če ste resen kupec, se pripravite na barantanje.

Prebivalci Mjanmara se prav tako odlikujejo v izdelovanju čudovito okrašenih lakiranih izdelkov, kot so posode, pladnji in škatle s pokrovi. Toda edinstvenost teh njihovih izdelkov je v svobodni obliki in vrezanih vzorcih. Osnovna oblika je predvsem iz tkane mreže finih bambusovih trsk. (Kvalitetnejši izdelki pa so iz tkanega bambusa in žime.) Na ta osnutek potem rokodelec nanese še do sedem plasti laka, narejenega z mešanjem olja drevesa thiseija oziroma loščevca s fino prstjo in sežganimi živalskimi kostmi.

Ko se lak posuši, rokodelec z jeklenim rezilom vreže vzorec na površino izdelka. Potem doda nekaj barve in loščila, rezultat dela pa ni le umetnina, temveč tudi za dom uporaben predmet.

Močan vpliv religije

Okoli 85 odstotkov prebivalcev Mjanmara je budistov, drugi pa se večinoma izpovedujejo za muslimane in kristjane. V življenju večine  ljudi v Mjanmaru, kot skoraj v celotni jugovzhodni Aziji, igra religija pomembno vlogo. Vseeno pa so določeni verski običaji mnogim obiskovalcem nenavadni.

Budistični menihi denimo zaprisežejo, da se ne bodo dotaknili ženske. Tako le-te zaradi spoštovanja poskrbijo, da se menihom preveč ne približajo. Verski običaji vplivajo celo na avtobusni promet. Človeka z Zahoda morda zmede oznaka na avtobusu, ki pravi: »Prosimo, ne sprašujte voznika, kdaj bo avtobus kam prispel.« Ali so vozniki naveličani nepotrpežljivih potnikov? Ne. Tamkajšnji budisti verjamejo, da se lahko nati (duhovi) ob takšnem spraševanju razburijo in utegnejo povzročiti zamudo avtobusa!

Zgodovina Mjanmara

Začetki zgodovine Mjanmara niso najbolj znani, toda zdi se, da se je nekaj plemen preselilo tja iz sosednjih dežel. Moni so očitno dali deželi ime Suvannabhumi, kar pomeni »Zlata dežela«. Tibetanski Burmanci so prišli sem z vzhodne Himalaje, Taji pa s področja sedanje jugozahodne Kitajske. Mjanmarsko razgibano področje je ločevalo plemena in zato je tukaj toliko plemen in jezikovnih skupin.

Zgodaj v 19. stoletju so iz novo kolonizirane Indije, začeli prihajati Britanci. Najprej so se naselili v južnem delu in navsezadnje zasedli vso deželo. Burma, kot se je takrat imenoval Mjanmar, je bila leta 1886 priključena Britanski Indiji.

Ta dežela je med drugo svetovno vojno postala središče silovitega bojevanja in japonska vojska je v nekaj kratkih mesecih leta 1942 pregnala Britance. Kasneje so zgradili razvpito »železnico smrti«. Ta 400 kilometrov dolga proga je tekla skozi neprijazno džunglo in čez gorska področja. Povezovala je mesti Thanbyuzayat v Burmi in Nong Pladuk na Tajskem. Zaradi pomanjkanja kovine je imela večina proge tirnice iz osrednje Malaje (sedaj Malezije). Majhen del tega projekta je bila gradnja mostu čez reko Kwai, ki je kasneje postala tema priljubljenega filma.

Več kot 300.000 vojnih ujetnikov ter civilistov iz Indije in Burme je s pomočjo 400 slonov zgradilo železnico. Pri delu je umrlo več deset tisoč ljudi. Zaradi pogostega bombardiranja zavezniških bombnikov se ni bilo mogoče voziti po tej progi in navsezadnje so jo opustili. Kasneje so večino tirnic odstranili in jih uporabili drugje.

Sčasoma so si Britanci zopet izbojevali vrnitev, potem ko so od Japoncev 1945 leta uspešno prevzeli državo. Vendar britanska vlada ni dolgo obstajala, ker je Burma od Britanije 4. januarja 1948 pridobila neodvisnost. Združeni narodi so 22. junija 1989 sprejeli novo ime države, Mjanmar.

Dežela zlatih prestolnic

Mjanmar je imel skozi stoletja veliko glavnih mest. V njegovem osrčju denimo leži Mandalay, ki mu radi pravijo Zlato mesto. To zadnje glavno mesto je pred okupacijo Britanije imelo 500.000 prebivalcev in na stotine pagod vseh mogočih letnic. Kralj Mindon je leta 1857 počastil Mandalay tako, da je zase in za svoje kraljice zgradil veliko palačo. Štiri kvadratne kilometre veliko staro mesto obdaja osem metrov visoko obzidje, ki je pri temeljih široko tri metre. Vzdolž zidov je 70 metrov širok jarek.

Britanci so leta 1885 v Indijo izgnali Mindonovega naslednika, kralja Thibava, toda palačo so pustili nedotaknjeno. Vendar pa je ni pustila druga svetovna vojna; ogenj jo je popolnoma uničil. Prebivalci Mjanmara so na istem mestu pogumno zgradili odlično kopijo palače kakor tudi njenih veličastnih rdečih in zlatih lesenih zgradb. Obiskovalci si jo lahko ogledajo.

Od Mandalaya dvesto kilometrov nižje ob reki leži Pagan. To je še ena nekdanja  prestolnica, ki je bila ustanovljena v prvem tisočletju našega štetja in je dosegla svoj sijajni vrhunec v 11. stoletju. Samo 200 let zatem so jo zapustili, vseeno pa je sem in tja po nekaj majhnih vasicah razpršenih stotine propadajočih templjev in pagod, ki spominjajo na nekdanjo slavo.

Današnje glavno mesto Yangon (do leta 1989 uradno znano kot Rangun) je živahno, več kot trimilijonsko mesto, polno hupajočih avtomobilov, avtobusov in odprtih taksijev. Čeprav je ob yangonskih širokih avenijah veliko starih stavb, ki spominjajo na britanski kolonializem, se na obzorju mesta rišejo tudi visoki hoteli in poslovne stavbe.

Na tem obzorju se tudi 98 metrov visoko dviguje pozlačeni koničasti stolp 2500 let stare pagode Švedagon, ki razkriva bogastvo in arhitekturno nadarjenost ljudi v preteklosti. Stolp naj bi bil posut s približno 7000 diamanti in drugimi dragocenimi kamni. Njegova konica je okronana s samo enim 76-karatnim diamantom. Švedagon so kot mnogo staroveških zgradb v Mjanmaru pretresali ter uničevali potresi in vojne. Večino vsega tega so obnovili.

Vendar pa nekateri trdijo, da je resnična značilnost Yangona zlata pagoda Sula. Visoka je 46 metrov in stara 2000 let. Stoji na stičišču štirih glavnih mestnih cest kot velik zlat prometni otok. Pagodo obdajajo trgovine.

Duhovno zlato

Leta 1914 sta iz Indije v Rangun prišla Mednarodna preučevalca Biblije (kot so bili takrat znani Jehovove priče) iskat ljudi, ki so cenili boljše zlato – duhovno zlato. Med letoma 1928 in 1930 je prispelo še več misijonarjev in do leta 1939 so bile ustanovljene tri občine, v katerih je bilo skupaj 28 Pričevalcev. Do leta 1938 so delo v Mjanmaru nadzirali v indijskem podružničnem uradu Jehovovih prič v Bombaju. Od takrat do leta 1940 je za delo skrbela avstralska podružnica. Po drugi svetovni vojni, leta 1947, pa so v Mjanmaru v Rangunu odprli svoj prvi podružnični urad.

Urad so januarja 1978 preselili v ulico Inya. Dvonadstropna stavba urada se imenuje mjanmarski betelski dom. Betelska družina ima 52 članov in pridno dela, da poskrbi za potrebe približno 3000 tamkajšnjih dejavnih Prič. Večina dela, ki ga opravijo v podružnici, je povezanega s prevajanjem gradiva v številne mjanmarske plemenske jezike. Trdo delo Jehovovih prič dodaja še eno ‚zlato zrno‘ mnogim bogastvom Zlate dežele.

[Zemljevid na strani 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

BANGLADEŠ

INDIJA

KITAJSKA

LAOS

TAJSKA

MJANMAR

Mandalay

Pagan

YANGON

BENGALSKI ZALIV

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 17]

Od zgoraj: moški in ženske imajo oblečene lundžije; mlad budistični menih; ženske imajo na obrazu thanako

[Slika na strani 18]

Oznanjevanje na arašidovem polju

[Slika na strani 18]

Na krajevnih tržnicah prodajajo rezbarije iz lesa

[Vir slike]

chaang.com

[Slika na strani 18]

Vrezovanje vzorca na lakiran vrhnji del mize

[Slika na strani 18]

Čudovito okrašena lakirana posoda

[Vir slike]

chaang.com

[Slika na strani 20]

Mjanmarski podružnični urad Jehovovih prič

[Navedba vira slike na strani 16]

© Jean Leo Dugast/Panos