Krepilo me je zaupanje v Boga

PRIPOVEDUJE RACHEL SACKSIONI - LEVEE

KO ME JE PAZNICA VEČKRAT UDARILA PO OBRAZU, KER NISEM HOTELA IZDELOVATI DELOV ZA NACISTIČNE BOMBNIKE, JI JE DRUGA PAZNICA REKLA: »LAHKO KAR ODNEHAŠ. TI BIBELFORSCHERJI BI SE ZA SVOJEGA BOGA DALI PRETEPSTI DO SMRTI.«

TO SE je zgodilo decembra 1944 v Beendorffu, ženskem delovnem taborišču blizu rudnikov soli v severni Nemčiji. Naj pojasnim, kako sem se znašla tam in kaj mi je pomagalo preživeti zadnje mesece druge svetovne vojne.

Rodila sem se leta 1908 kot druga od treh deklet v judovski družini v Amsterdamu na Nizozemskem. Oče je bil gladilec diamantov, kakor so to bili pred drugo svetovno vojno mnogi Judje v Amsterdamu. Umrl je, ko mi je bilo 12 let, in zatem se je k nam preselil stari oče. Bil je predan Jud in je skrbel za to, da smo bili vzgajani po judovskih običajih.

Krenila sem po očetovih stopinjah in se naučila obdelovati diamante, leta 1930 pa sem se poročila s sodelavcem. Imela sva dva otroka – Silvaina, živahnega fantiča, željnega pustolovščin, in Carry, ki je bila ljubko in mirno dekletce. Na žalost pa najin zakon ni trajal dolgo. Leta 1938, kmalu po razvezi, sem se omožila z Louisom Sacksionijem, prav tako gladilcem diamantov. Februarja 1940 se nama je rodila hči Johanna.

Louis je bil Jud, vendar ni živel po svoji veri. Zato nisva več praznovala judovskih praznikov, ki so me kot otroka tako zelo privlačili. Seveda sem jih pogrešala, toda v srcu sem še naprej verjela v Boga.

Sprememba vere

Na začetku leta 1940, ko so Nemci pričeli zasedati Nizozemsko, se je pri nas doma oglasila neka ženska in se z menoj pogovarjala o Bibliji. Večino tistega, kar mi je govorila, nisem razumela, toda vedno, ko je prišla, sem od nje sprejela literaturo. Vendar tega, kar mi je pustila, nisem brala, ker nisem hotela imeti nobenega opravka z Jezusom. Naučili so me namreč, da je bil odpadniški Jud.

Nato pa je nekega dne k mojim vratom prišel moški. Postavila sem mu vprašanja, kot so: »Zakaj ni Bog ustvaril drugih ljudi, potem ko sta Adam in Eva grešila? Zakaj je toliko bede? Zakaj se ljudje sovražijo in  vojskujejo?« Zagotovil mi je, da mi bo, če bom potrpežljiva, na moja vprašanja odgovoril iz Biblije. Tako sva se dogovorila za biblijski pouk.

Vendar sem še naprej zavračala misel, da je Jezus Mesija. Ko sem zatem glede tega molila, sem pričela v Bibliji brati mesijanske prerokbe in jih gledati z drugačnimi očmi. (Psalm 22:7, 8, 18; Izaija 53:1–12) Jehova mi je dal videti, da so se te prerokbe izpolnile na Jezusu. Mojega moža to, kar sem se učila, ni zanimalo, vendar ni nasprotoval temu, da postanem Jehovova priča.

Skrivala se in še naprej oznanjevala

Nemška zasedba Nizozemske je bil zame nevaren čas. Poleg tega, da sem bila Judinja, Nemci pa so Jude zapirali v koncentracijska taborišča, sem bila še Jehovova priča in nacisti so to versko organizacijo skušali uničiti. Vseeno pa sem ostala dejavna in povprečno 60 ur na mesec drugim govorila o svojem novonajdenem krščanskem upanju. (Matevž 24:14)

Nekega večera, decembra 1942, se mož ni vrnil iz službe. Izkazalo se je, da so ga na delu aretirali skupaj z njegovimi sodelavci. Nikoli več ga nisem videla. Drugi Priče so mi svetovali, naj se z otroki skrijem. Jaz sem lahko prebivala pri krščanski sestri na drugi strani Amsterdama. Svoje otroke pa sem morala pustiti pri drugih, ker je bilo prenevarno, da bi bili vsi štirje na istem naslovu.

Pogosto sem le za las ušla aretaciji. Nekega večera me je Priča na kolesu odpeljal proti novemu skrivališču. Toda luč na kolesu mu ni svetila in nizozemska policista sta naju ustavila. Z baterijskimi svetilkami sta mi posvetila v obraz in nedvomno ugotovila, da sem Judinja. Na srečo pa sta samo rekla: »Hitita naprej, vendar peš.«

Aretirana in zaprta

Nekega jutra maja 1944, tik preden sem pričela s strežbo, so me aretirali, vendar ne zato, ker sem bila Priča, ampak ker sem bila Judinja. Odvedli so me v amsterdamski zapor, kjer sem ostala deset dni. Zatem so me skupaj z drugimi Judi z vlakom odpeljali v prehodno taborišče v Westerborku, v severovzhodni del Nizozemske. Od tam so nas Jude prepeljali v Nemčijo.

V Westerborku sem srečala svaka s sinom, ki so ju prav tako aretirali. Bila sem edina Priča med Judi in nenehno sem molila k Jehovu, naj me krepi. Dva dni pozneje sem skupaj s svakom in njegovim sinom sedela v živinskem vagonu vlaka, ki je bil tik pred odhodom v Auschwitz ali Sobibor, taborišča smrti na Poljskem. Nenadoma pa so zaklicali moje ime in me odvedli na drug, navadni potniški vlak.

Na njem so bili moji nekdanji sodelavci, ki so bili oblikovalci diamantov. Približno sto ljudi, ki so delali z diamanti, so prepeljali v Bergen-Belsen, v severni del Nemčije. Pozneje sem izvedela, da mi je poklic rešil življenje, saj so Judje, ki so odšli v Auschwitz in Sobibor, navadno odšli naravnost v plinske celice. To se je zgodilo z mojim možem, dvema mojima otrokoma in drugimi sorodniki.  Vendar takrat še nisem vedela, kaj se je z njimi zgodilo.

V Bergen-Belsnu so nas, oblikovalce diamantov, nastanili v posebnih barakah. Da bi naše roke prihranili za prefinjeno delo, niso zahtevali, naj delamo kaj drugega. V naši skupini sem bila edina Priča in sem drugim Judom goreče pripovedovala o moji novonajdeni veri. Vendar so name gledali kot na odpadnico, prav kakor so v prvem stoletju gledali na apostola Pavla.

Biblije nisem imela, zato sem hrepenela po duhovni hrani. Judovski zdravnik v taborišču je imel eno in mi jo je dal v zameno za nekaj koščkov kruha in masla. V Bergen-Belsnu sem s to ‚diamantno skupino‘ preživela sedem mesecev. Z nami so ravnali sorazmerno dobro, zato so bili drugi judovski zaporniki do nas sovražno razpoloženi. Nazadnje pa za nas niso našli več diamantov, da bi jih obdelovali. Zato so 5. decembra 1944 kakih 70 Judinj, tudi mene, prepeljali v žensko delovno taborišče v Beendorffu.

Zavrnila izdelovanje orožja

V rudnikih blizu taborišča, kakih 400 metrov pod zemljo, so morale zapornice izdelovati dele bombnikov. Ker sem to zavrnila, sem prejela nekaj močnih udarcev. (Izaija 2:4) Paznica je besno rekla, naj bom naslednji dan raje pripravljena delati.

Naslednje jutro se nisem odzvala, ko so nas klicali po imenu, temveč sem ostala v eni od barak. Prepričana sem bila, da me bodo ustrelili, zato sem molila k Jehovu, da bi me za vero nagradil. Nenehno sem si ponavljala biblijski psalm: »V Boga upam, ne bom se bal: Kaj mi more storiti človek?« (Psalm 56:11)

Barake so preiskali in me pripeljali ven. To je bilo takrat, ko me je ena od paznic večkrat udarila in spraševala: »Kdo je on, ki ti ne dovoli delati?« Vsakokrat sem ji dejala, da je to Bog. In tedaj ji je druga paznica rekla: »Lahko kar odnehaš. Ti Bibelforscherji * bi se za svojega Boga dali pretepsti do smrti.« Njene besede so me izredno okrepile.

Čiščenje stranišč je bila kazenska dodelitev in najbolj umazano delo, ki sem si ga lahko zamislila, zato sem predlagala, da bi to delala. Vesela sem bila, da so mi ga dodelili, saj je bilo to delo, ki sem ga lahko vestno opravljala. Nekega jutra je prišel mimo poveljnik taborišča, katerega se je vsakdo bal. Stopil je predme in dejal: »Vi ste torej tista Judinja, ki noče delati?«

»Vidite lahko, da delam,« sem mu odgovorila.

»Ne boste pa delali za vojno, kajne?«

»Ne,« sem odgovorila. »Bog tega ne mara.«

»Toda z izdelovanjem delov ne bi sodelovali v ubijanju, ali ne?«

Pojasnila sem mu, da bi bilo proti moji krščanski vesti, če bi sodelovala pri izdelovanju orožja.

 Vzel mi je metlo in rekel: »Ubijem vas lahko tudi s tem, ali ne?«

»O seveda,« sem odgovorila, »toda metla ni narejena za to. Za to je narejena pištola.«

Pogovarjala sva se o tem, da je bil Jezus Jud in o dejstvu, da sem postala Jehovova priča, čeprav sem Judinja. Ko je odšel, so k meni prišle sozapornice, ki so bile presenečene, da sem imela pogum tako mirno govoriti s poveljnikom taborišča. Rekla sem jim, da se tako nisem vedla zato, ker bi bila pogumna, ampak ker mi je moč za to dal moj Bog.

Preživela konec vojne

Ko so se 10. aprila 1945 zavezniške sile približale Beendorffu, smo se morale zbrati na dvorišču in tam čakati skoraj ves dan. Zatem so nas približno 150 žensk natlačili v živinske vagone brez hrane oziroma vode. Vlaki so krenili proti neznanemu cilju in več dni smo potovali naprej in nazaj med bojnimi črtami. Nekatere zapornice so za to, da bi naredile več prostora v vagonih, zadušile svoje sozapornice, zato je mnogo žensk doživelo živčni zlom. Zaupanje v Jehovovo skrb mi je pomagalo, da sem zdržala.

Nekega dne se je naš vlak ustavil blizu taborišča za moške in dovolili so nam izstopiti. Nekaterim so dali vedro, da bi iz taborišča prinesle nekaj vode. Ko sem prišla do pipe, sem najprej dolgo pila, zatem pa napolnila vedro. Ob vrnitvi so me ženske napadle kakor divje živali. Vso vodo so razlile. Pripadniki SS (člani Hitlerjeve elitne straže) so samo stali in se smejali. Enajst dni kasneje smo se ustavili v Eidelstedtu, taborišču v predmestju Hamburga. Zaradi težavnega potovanja je umrla kaka polovica naše skupine.

Nekega dne sem v Eidelstedtu brala Biblijo nekaterim ženskam. Nenadoma se je pri oknu pojavil poveljnik taborišča. Bile smo resnično prestrašene, ker je bila Biblija v taborišču prepovedana knjiga. Poveljnik je vstopil, vzel Biblijo in rekel: »To je torej Biblija?« Na moje veliko olajšanje jo je vrnil in dejal: »Če katera od žensk umre, morate naglas prebrati kaj iz Biblije.«

Znova združena s Pričami

Po naši osvoboditvi, 14 dni pozneje, nas je Rdeči križ odpeljal v šolo blizu Malmöja na Švedskem. Tam so nas nekaj časa zadržali v karanteni. Eno od skrbnic sem zaprosila, ali bi lahko obvestila Jehovove priče, da sem v  begunskem centru. Po nekaj dneh sem zaslišala svoje ime. Ko sem ženi povedala, da sem Priča, je pričela ihteti. Tudi ona je bila Priča! Ko se je pomirila, mi je povedala, da so Priče na Švedskem stalno molili za svoje krščanske brate in sestre v nacističnih koncentracijskih taboriščih.

Odtlej je sestra vsak dan prišla k meni s kavo in kako slaščico. Ko sem zapustila to begunsko zavetišče, so me premestili v kraj blizu Göteborga. Tam so Priče zame pripravili dobro načrtovano popoldansko srečanje. Čeprav jih nisem mogla razumeti, mi je bilo toplo pri srcu, saj so me spet obkrožali moji bratje in sestre.

V Göteborgu sem prejela pismo Priče iz Amsterdama z obvestilom, da so moja otroka Silvaina in Carry ter vse moje sorodnike odpeljali in da se niso nikoli več vrnili. Preživeli sta le hči Johanna in moja najmlajša sestra. Nedavno sem videla ime mojega sina in hčere na seznamu Judov, ki so jih v Auschwitzu in Sobiborju zastrupili s plinom.

Povojna dejavnost

Po tem, ko sem se vrnila v Amsterdam in bila ponovno z Johanno, ki ji je bilo takrat pet let, sem takoj začela spet sodelovati v strežbi. Včasih sem srečala ljudi, ki so nekdaj bili člani NSB, nizozemskega nacionalsocialističnega gibanja, politične stranke, ki je sodelovala z Nemci. Ti so pomagali pri pomoru skoraj cele moje družine. Da bi jim govorila o dobri novici o Božjem kraljestvu, sem morala premagati negativna čustva. Ponavljala sem si, da Jehova vidi v srce in da bo nazadnje on sodil, ne jaz. In kako zelo sem bila za to blagoslovljena!

Pričela sem biblijski pouk z ženo, katere mož je bil zaprt zaradi sodelovanja z nacisti. Ko sem se vzpenjala po stopnicah do njene hiše, sem slišala sosede govoriti: »Glejte! Tista Judinja spet gre na obisk k pripadnikom NSB.« Toda ta žena in njene tri hčere so kljub močnemu nasprotovanju zaprtega antisemitskega moža postale Jehovove priče.

Na moje veselje je hči Johanna pozneje posvetila svoje življenje Jehovu. Skupaj sva se preselili, da bi služili tam, kjer je potreba po kraljestvenih oznanjevalcih večja. Veselili sva se veliko duhovnih blagoslovov. Sedaj živim v majhnem mestu na jugu Nizozemske, kjer sodelujem v oznanjevanju z občino, kolikor pogosto le morem. Ko se ozrem nazaj, lahko rečem samo to, da nisem nikoli čutila, da bi me Jehova zapustil. Vedno, tudi ko je bilo najhujše, sem čutila, da sta Jehova in njegov ljubljeni Sin, Jezus, z menoj.

Med vojno sem izgubila moža, dva otroka in večino sorodnikov. Vendar upam, da jih bom lahko kmalu spet vse videla v Božjem novem svetu. Ko sem sama in razmišljam o vsem, kar sem doživela, se z veseljem in hvaležnostjo pridružujem naslednjim psalmistovim besedam: »Šatorišče stavi angel GOSPODOV okrog njih, ki se ga boje, in jih otimlje.« (Psalm 34:7)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 20]

Judje, ki so jih iz taborišča v Westerborku odpeljali v Nemčijo

[Vir slike]

Herinneringscentrum kamp Westerbork

[Slika na strani 21]

Z otrokoma Carry in Silvain, ki sta v holokavstu izgubila življenje

[Slika na strani 22]

V karanteni na Švedskem

[Slika na strani 22]

Začasna osebna izkaznica za vrnitev domov

[Slika na strani 23]

S hčerko Johanno danes