Prestopiti mejno črto

ČLOVEK ŽE DOLGO SANJA O POTOVANJU skozi čas, da bi lahko oživil preteklost oziroma da bi videl prihodnost. Ali bi vas presenetilo, če bi izvedeli, da v nekem pogledu ljudje vsak dan potujejo skozi čas? Vzemimo poslovneža iz Tokia, ki z reaktivnim letalom odpotuje na sestanek v New York. Če njegovo letalo odleti opoldne in nepretrgoma leti skoraj pol poti okoli sveta, bo poslovnež na cilj prispel to isto jutro, navidez celo prej kot je odšel.

Ali je res mogoče, da odidete na dolgo potovanje in prispete na cilj, preden ste odšli? Ne, v resnici ni. Toda oddaljena mesta ležijo v različnih časovnih pasovih. Pravzaprav pomeni prestop mednarodne datumske meje (nevidne črte na zemeljski obli) prestop dogovorjene meje, ki ločuje koledarske dneve. To lahko človeka zares zmede! Tako je, kakor da bi v trenutku pridobili oziroma izgubili en dan, odvisno pač, v katero smer potujete.

Denimo, da tokijski poslovnež odleti iz New Yorka nazaj domov v torek pozno zvečer. Ko čez kakih 14 ur stopi iz letala, bo na Japonskem že četrtek. Kako nenavadno se počuti, ko preskoči cel dan! Neka izkušena potnica, ki se spominja svojega prvega potovanja čez mednarodno datumsko mejo, priznava: »Nisem mogla razumeti, kam je šel izgubljeni dan. Bilo je tako čudno.«

Ker lahko datumska meja potnike zmede, se nekateri sprašujejo, zakaj so to razmejitev sploh uvedli.

Mornarji pridejo do odkritja

Da datumsko mejo res potrebujemo, postane očitno, če se ozremo v leto 1522. Takrat je posadka Ferdinanda Magellana prvič obplula zemljo. Po treh letih na morju so v nedeljo, 7. septembra, prispeli v Španijo. Toda glede na njihov ladijski dnevnik je bila tega dne sobota, 6. september. Zakaj ta razlika? Ko so pluli okrog sveta v isti smeri kakor navidezno potuje sonce, so videli en sončni vzhod manj kakor prebivalci Španije.

Pisatelj Jules Verne je vzvratno delovanje tega pojava uporabil kot trik v zgodbi svojega romana Potovanje okoli sveta v osemdesetih dneh. Glavni lik v tej knjigi je moral, da bi dobil veliko vsoto denarja, prepotovati okoli cele zemlje v 80 dneh. Na koncu svoje  pustolovščine je prispel domov razočaran, samo en dan prepozno, da bi dobil svojo precejšnjo nagrado. Tako je vsaj mislil. Osupnil je, ko je spoznal, da se je v resnici vrnil pravočasno. Knjiga pojasni: »Phileas Fogg si je bil pridobil, ‚ne da bi to slutil‘, za en dan prednosti pred svojim potovalnim načrtom – in to edino zato, ker je potoval okoli sveta proti vzhodu.«

Čeprav se morda zdi, da se je zgodba g. Verna srečno končala zaradi mednarodne datumske meje, pa ta meja v svoji sedanji obliki v resnici še ni obstajala, ko je leta 1873 izšel njegov omenjeni znani roman. V tistih dneh so ladijski kapitani rutinsko prilagodili koledar za en dan, ko so prečkali Tihi ocean, vendar pa sedanja datumska meja na njihovih zemljevidih ni bila označena. Tako je bilo, preden je bil splošno sprejet sistem časovnih pasov. Ko je bila na primer Aljaska last Rusije, so se njeni prebivalci ravnali po istem koledarskem dnevu kakor prebivalci Moskve. Toda ko so leta 1867 to ozemlje kupile Združene države, so tamkajšnji prebivalci privzeli koledarski datum Združenih držav.

Zgodovinski razvoj

Sredi te časovne zmede so le leta 1884 v Washingtonu (DC) srečali predstavniki 25 držav na mednarodni konferenci o začetnem poldnevniku. Uvedli so sistem 24 časovnih pasov, ki zajema celo zemljo, in se dogovorili o začetnem poldnevniku – potekal naj bi po črti zemljepisne dolžine, ki gre skozi Greenwich v Angliji. * Ta poldnevnik je postal izhodiščna točka za merjenje vzhodnih oziroma zahodnih točk na zemlji.

Za mednarodno datumsko mejo se jim je zdelo prikladno območje, ki je od Greenwicha oddaljeno pol poti okoli sveta, torej je 12 časovnih pasov stran vzhodno oziroma zahodno. Čeprav poldnevnik 180 stopinj ni bil uradno sprejet kot datumska meja s konferenco leta 1884, pa je bil sprejet kot posebej prikladno območje, saj omogoča, da datumska meja ne poteka po celini. Ali si lahko predstavljate, do kakšne zmede bi prišlo, če bi bila v polovici države, kjer živite, nedelja, v drugi polovici pa ponedeljek?

Če pogledate v kakšen atlas sveta ali na globus, boste poldnevnik 180 stopinj našli zahodno od Havajev. Takoj boste opazili, da mednarodna datumska meja ne poteka natanko po poldnevniku. Poteka cikcak čez Tihi ocean in se povsem ogne kopnemu. In ker so datumsko mejo vpeljali s splošnim dogovorom, ne pa z mednarodno pogodbo, je izpostavljena nenadnim zamislim katere koli države. Leta 1995 so na primer Kiribati razglasili, da bo mednarodna datumska meja, ki je razmejevala to verigo otokov, odtlej potekala okoli najvzhodnejšega otoka te države. Današnji najnovejši zemljevidi tako prikazujejo vse otoke Kiribatov na isti strani datumske meje. Torej imajo isti koledarski dan.

Kako deluje

Da bi ponazorili, zakaj se s prestopom datumske meje izgubi ali pridobi dan, si zamislite, da plujete okoli sveta. In recimo, da plujete proti vzhodu. Morda se ne bi zavedali, toda pri vsakem prepotovanem časovnem pasu bi pridobili eno uro. Ko bi nazadnje sklenili svojo pot okoli sveta, bi prepotovali 24 časovnih pasov. Če ne bi bilo mednarodne datumske meje, bi prispeli dan pred krajevnim časom. Mednarodna datumska meja pa popravi to razliko. Nekoliko nas zmede, kajne? Ni čudno, da so člani Magellanove posadke in izmišljeni Phileas Fogg napačno izračunali datum, kdaj so končali svoje potovanje okoli sveta!

Tisti, ki so kdaj prestopili datumsko mejo, poznajo nenavaden občutek, ko nenadoma izgubijo oziroma pridobijo en dan. Toda pri potovanju bi bila še večja zmeda, če mednarodne datumske meje ne bi bilo.

[Podčrtna opomba]

[Shema/zemljevid na strani 13]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Marec | Marec

2 | 1

[Slike na strani 14]

Zgoraj: Greenwiški kraljevi observatorij

Desno: Ta tlakovana črta označuje začetni poldnevnik