Najstnik, ki je ponosen na svojo vero

TRINAJSTLETNI Andrew je dobil šolsko nalogo na temo o kulturni dediščini. »Sprva,« pravi, »sem razmišljal, da bom pisal o svojem dedku, potem pa sem pomislil: ‚Čakaj čakaj! Jaz sem Jehovova priča. To je čudovita priložnost, da spregovorim o svoji veri!‘

Projektu sem dal naslov ‚Neomajni‘. Naredil sem velik plakat, na katerem sem prikazal kruto preganjanje, ki so ga doživljali Jehovove priče v nacistični Nemčiji. Med vizualnimi pripomočki so bili uniforma z vijoličastim trikotnikom, ki je bila kakor izvirnik, ter različne slike in pisma družine Kusserow. * Za vabilo sem uporabil kopije pisma, ki so ga Jehovove priče poslali nemški vladi in v katerem so politično nevtralno, vendar odločno obsodili krivična dejanja, zagrešena proti Jehovovim pričam. To razstavo je ves čas spremljalo predvajanje videokasete Jehovove priče neomajni kljub nacističnemu napadu. Razstavil sem tudi biblije, brošure in traktate.

Najprej so naše naloge predstavili v telovadnici vsem šolarjem in šolskemu osebju. Naslednji večer so bile povabljene družine in prijatelji. Mnogi so mi postavljali vprašanja, saj sploh niso vedeli, da so nacisti preganjali Jehovove priče.«

Andrew priznava, da je za to, da je spregovoril o svoji veri, potreboval pogum. »Vedel sem, da se mi bodo nekateri posmehovali,« pravi, »toda če tega ne bi storil, bi se počutil grozno. Ljudje, katere sem v nalogi omenil, so se za obranitev svoje vere v Jehova odpovedali življenju, zato sem sklenil, da je še najmanj, kar lahko storim, to, da prenesem nekoliko kritike.«

Na koncu je bil Andrew vesel, da je to priložnost izkoristil za pričevanje. »Imel sem veliko pogovorov o tem, zakaj ne gremo v vojno, in zainteresiranim dal biblije, knjige in traktate,« pravi in dodaja, »ne spomnim se, da bi bil kdaj bolj ponosen na to, da sem Jehovova priča.«

[Podčrtna opomba]